Morda nisem najbolje naslovil tega besedila. Morda bi bil boljši naslov: "Kaj mene moti na slovenski popularni glasbi?" Ali: "Zakaj je tako malo slovenske glasbe, ki bi jo z veseljem pokazal kolegom v tujini?" "Zakaj se okoli stanja slovenske glasbe pizdijo tako glasbeniki kot poslušalci?" "Zakaj mora naš pop reševati država (kot banke, do katerih smo stranke izgubili zaupanje)?" V zadnjih letih se mi je nabralo veliko vprašanj in rad bi na nekatera poskusil odgovoriti. Zavedam se, da je to izredno obširna tema in da ne poznam vseh faktorjev. Gotovo bom kaj spregledal in s posploševanjem tudi komu storil krivico. Pisal bom le na podlagi svojih izkušenj in opažanj, vesel pa bom vsakega popravka in novega znanja, ki ga bom s tem dobil. Rad pa bi odprl drugačen diskurz o glasbenikih, o drugih ljudeh zaposlenih v naši glasbeni industriji, in tudi o poslušalcih. Predvsem pa se mi je v zadnjem času nabralo kup negativnih misli, ki morajo nekje ven. So bear with me please. Za lažje pisanje se bom omejil na popularno glasbo (tisto, ki je po formi dostopna širšemu občinstvu), čeprav nekatere ugotovitve verjetno veljajo tudi za alternativno sceno, elektroniko, teater, ples, pisatelje, slikarje in nenazadnje tudi vse ostale (neumetniške) dejavnosti v Sloveniji. Stanje v glasbi je lahko le odraz našega odnosa do nje. Zanima me, kakšen je ta odnos in kako se je razvil.
Pa začnimo.
Kaj bi bilo prvo vprašanje, ki bi ga zastavili sogovorcu, ko bi izvedeli, da je po poklicu glasbenik? “Kakšno glasbo igraš?” “Kaj je tvoje umetniško ime?” “Kje se da slišati tvojo muziko?” “Kje kaj nastopaš?” “Kako dolgo se pa že ukvarjaš s tem?” “Imaš kak album zunaj?” Meni osebno se zdijo to čisto naravna “small-talk” vprašanja, ki bi človeku lahko padla na pamet. Ampak nikoli, res nikoli, me nihče ne vpraša tega. Zakaj? Ker me vsak, ki me na novo spozna, vpraša samo eno stvar. Vedno. Brez izjeme. Ugotovitvi, da sem glasbenik, sledi vprašanje: “Ja, pa se da v Sloveniji preživet z glasbo?”
Ali se samo meni zdi to vprašanje nenavadno? Če dobro pomislim, najbrž nikoli nikogar nisem vprašal, ali lahko preživi s svojim delom. “A, pravite, da pečete kostanj na Prešercu? Ja, pa se da s tem v Sloveniji preživet?” “Daj povej mi nekaj, a se da v tej Sloveniji preživet z razvijanjem smartphone aplikacij?” Ughhh, kar ne gre mi to vprašanje iz ust. Tako nenaravno mi zveni...po eni strani kot da bi želel pomilovati sogovorca za njegov nizko zaslužkarski poklic, po drugi pa kot da bi ga hotel povzdigovati, češ, tvoj poklic najbrž v tej zarukani državi ni kaj dosti cenjen. Nikogar torej ne vprašam. Če je živ, potem najbrž lahko preživi. Eni lažje, drugi težje. Vsak človek, ki hodi v službo, najbrž zna sklepati podobno.
Kaj torej ločuje umetniške poklice od vseh ostalih? Po eni strani jih spoštujemo, vendar jih za razliko od drugih spoštovanih poklicev ne povezujemo z denarjem. Sploh pa ne našim. Najbrž zato, ker umetniški poklic ni težak. Težak pa ni zato, ker umetniki uživajo v svojem početju. Najbrž bi to počeli, tudi, če ne bi bili plačani. Nešteto amaterskih ustvarjalcev je dober dokaz za to. Nihče pa ne bi pekel kostanja na Prešercu iz ljubezni do kostanja, tako kot noben ljubitelj telefonov ne dela zastonj na SiMobilu.
Za to obstaja preprosta formula:
Nekaj, kar počnem samo zaradi denarja=delo
Nekaj, v čemer uživam=hobi
V tem razmišljanju nas gre večina še korak dlje, in ugotovi, da glasbenik, ki dela za denar pravzaprav sploh ni glasbenik in se njegovo delo ne more smatrati kot umetnost. Problem, ki do konca zakomplicira situacijo, je dejstvo, da glasbe v resnici nihče ne potrebuje. Razen umetnik sam, v primeru da ustvarja iz nekakšne notranje nuje. Seveda pa ni pravično, da nekdo za svoj hobi dobiva denar od ljudi, ki so ga zaslužili z delom, ki ga sovražijo. Ko vprašamo glasbenika, ali lahko od svoje glasbe živi, podzavestno hočemo dobiti potrditev naših slutenj: “Če že noče delati stvari, ki jih sovraži, ali je vsaj reven?” Ali je umetnik, ki mu gre dobro, lahko kaj drugega kot lopov?
Tako sta o njem nastali dve stereotipni podobi:
a.Romantična: revni genij, ki nesebično živi za svoje ustvarjanje, se komaj prebija iz dneva v dan in umre za pljučnico v Cukrarni. Okolje ga ceni šele po njegovi smrti. Takemu ne smemo dajati preveč denarja, saj ga bomo pokvarili. Ja, ena slabših stvari, ki se ti v Sloveniji lahko zgodi, je da si spoštovan.
b. Kapitalistična: razvajeni urbani povzpetnež, ki s pomembneži hodi na kosila in kavice, spretno manevrira skozi kulturniške institucije in za svoje visokoproračunske kvazi-umetniške projekte vleče velike vsote denarja iz državne blagajne. Takšnih seveda tudi ne mislimo podpirati. Sicer pa njim naša podpora in spoštovanje nič kaj dosti ne pomenita.
Večina ljudi nosi v sebi ali eno ali drugo podobo, izbere pa jo v skladu s svojimi političnimi nagnjenji. Vendar stvar v praksi ni tako preprosta. Če gre verjeti mojemu opazovanju glasbenih kolegov, bi si upal trditi, da obstajajo tako romantični glasbeniki (v zelo majhnem številu) kot tudi kapitalistični glasbeniki (v malo večjem številu), večina pa jih je nekje vmes. Največkrat jih od točke a. do točke b. pripeljejo kar leta.
Skoraj vsak je namreč začel kot romantik. Dvomim, da se je kdo od nas odločil igrati v bendu zaradi denarja in socialne varnosti, ki nam jo bo to prineslo na stara leta. Menim, da najstnik v trenutku, ko prvič prime v roke električno kitaro, razmišljala vse kaj drugega kot o pokojninskih dodatkih. Rapper, DJ, pevec, vsi so na začetku isti. Tudi nekomu, ki se prijavi na talent show, več pomeni sama možnost nastopanja pred ljudmi, kot pa denar. Vsak si enostavno želi igrati glasbo, ki jo ima rad. Bolj kot karkoli drugega hoče stati na odru, potovati po svetu in deliti to iskro z drugimi, sebi podobnimi ljudmi. Pri 20ih štopa po celi Sloveniji na lastne koncerte in še pomisli ne, da bi za njih bil lahko tudi plačan. Prvih par let igranja ga poganja čisto navdušenje in če mu kdo ponudi potne stroške je ves iz sebe od sreče. Kakšen naivnež, a ne? Kako je lahko kdo tako neumen? Ta se kar nastavlja, da ga velika kruta džungla, ki ji pravimo Slovenija, požre.
Njegov entuziazem ponavadi začuti tudi publika in nanj instinktivno reagira. Njegov talent in navdušenje prepričata marsikoga in še preden se zaveda, se mu sanje uresničujejo. Dobi čisto prave, pravcate fene, ki hočejo slišati njegove ideje. Veliko glasbenikov tako doseže vrhunec svoje kariere v zgodnjih 20ih letih, ko se počutijo, da je vse možno in cel svet čaka le na njih.
Potem pa v ta sanjski svet začne vdirati realnost. V kolikor se ni uspel takoj prebiti skozi magično mejo slovenske džungle in postati mednarodni act (kar nikomur ne uspe, o tem, zakaj ne, bom še spregovoril), se je ujel v neskončno kroženje po omejenem številu slovenskih koncertnih prizorišč, kjer pa iz leta v leto zanimanje zanj plahni, skupaj z njegovim navdušenjem in sanjami. Študentska leta gredo h koncu in ni uspel narediti preskoka od mladega nadobudnega glasbenika do profesionalca. Koga pa zanima starejši nadobudni glasbenik? V tej točki večina odloži svoj inštrument za vedno, nekaj pa jih nadaljuje z igranjem kot hobi. Ostane le majhna majhna peščica tistih, ki ne le da imajo talent, ampak jih je začetno navdušenje popeljalo tako visoko in jim nabralo toliko poslušalcev, da so kot glasbeniki pregurali vse tja do 27. leta in so s svojo dejavnostjo celo nekaj zaslužili. Morda za njih obstaja možnost, da bi od glasbe lahko živeli. Njihov spust na realna tla zato traja malo dlje, vendar zanesljivo prihaja. Prinesla ga bodo leta. Ponavadi trideseta.
Odraščanje je kurac. Bistveno manj stvari uspeš uresničiti in za to porabiš bistveno več denarja. Iz dneva v dan bolj sovražiš svoje delo, kar po zgoraj navedeni formuli pomeni samo eno: počutiš se upravičenega do večjega plačila. Z uplahnitvijo našega navdušenja se dvigajo naše potrebe. Naše zahteve po višjem standardu niso nič drugega kot zahteve do države, da nam z nečim nadomesti sanje, ki nam jih ne omogoča živeti. Sanje, ki jih moramo pri 25ih vreči v smeti. “Še eno potovanje v eksotično deželo po faksu, potem pa se pridružim ljudem, ki delajo (=počnejo nekaj, kar sovražijo), da me ne bodo imeli za lopova.”
...................................................................
Dovolite mi malo karikiranja. Poskušajmo se vživeti v kožo 30-letnega semi-uspešnega glasbenika, ki se takole zamisli nad svojo prihodnostjo.
Znašel pred temnimi mislimi. Naivni mladenič, ki je nekoč štopal po slovenskih vaseh, je že zdavnaj pokopan. Na njegovem mestu je odrasel moški, katerega sošolci so že vsi vzeli kredite in živijo v “svojih” stanovanjih ter se vozijo s “svojimi” avtomobili, on pa o kreditu še sanjati ne mora. Prav tako ne o pokojnini ali plačanemu zavarovanju...Morda ga je doletel še tisti zadnji udarec, ki pokoplje glasbene sanje: dojenček (na misel mi tu pride pesem Sage Francisa, v kateri je o glasbenikih z otroki povedal: “Kids...if you have one, that's great, but don't use your kids as an excuse to make terrible music”). Prekvalificirati se ne more. Za v šolo je prestar. Navadil se je svobodnjaškega življenja, zdaj ne more več delati v fotrovi fabriki.
In ko takole obupan, depresiven, sedi na klopci v Tivoliju in razmišlja o svoji negotovi prihodnosti, do njega pristopijo Botri.
Njihov predstavnik položi svojo izkušeno roko na njegovo ramo in spregovori.
“Ne boj se. Vemo, koliko si pretrpel...vsi mi smo preživeli isto.”
“K..k.kdo si?”
“Mi smo očaki slovenske glasbe. Hočemo ti pomagati.”
“Kaj hočete od mene?”
“Nič, prav nič. Rad bi ti le povedal, da nisi sam. Veliko se nas je v tvojih letih znašlo pred istimi težavami. Poti naprej zate več ni. Obstaja pa pot nazaj!”
“Pot nazaj?”
“Se spomniš tistega hita, ki si ga napisal pri 20ih?”
“No, nisem ga ravno sam napisal, malo sem si sposodil refren od ameriškega...”
“Pšššššššššššššššš...ne govori vendar tega..nihče ne bo nikoli vedel. Tisti komad je TVOJ, a se razumeva?”
“Ok, ok...no, kaj je z njim?”
“Kaj če bi ti povedal, da lahko poskrbimo, da se ta “tvoja” pesem vrti na vseh radijskih postajah v Sloveniji, vsak dan, do konca časov?”
“Nemogoče, saj tisti komad skoraj noben več ne zavrti...”
“Pšššššš....Za nas ni nič nemogoče. A si zadnje čase kaj prižgal slovenski radio ponoči?”
“Mmmm, niti ne poslušam radia ponoči...”
“Točno to! Nihče ga ne. Vendar, če bi ga, bi slišal same naše pesmi. Pesmi, ki smo jih očaki “napisali” v 80ih in 90ih in jih nihče več ne pozna. Ti misliš, da je naših karier bilo konec pred desetletjem kajne? Naših karier nikoli ne bo konca. In tudi tvoje ne rabi biti.”
“Kako pa ste to dosegli?”
“Nič nismo naredili, le “pomagali” smo določenim zakonom, da so bili sprejeti. Saj veš, javnost zaupa znanim obrazom iz njihove mladosti...”
“Vse lepo in prav, ampak saj se od avtorskih pravic za radijska predvajanja vendar ne zasluži toliko...Večino denarja sem vedno zaslužil z nastopi, zdaj pa ni več nobenega povpraševanja po meni.”
“Denarja od radijskih predvajanj je toliko, kolikor MI določimo, če me razumeš...Za nastope pa nikar ne skrbi. Zakaj bi si na stara leta lomil kosti na odru, če to lahko počnejo zate mladi, ki so še polni energije?”
“Ne razumem...”
“Se spomniš, ko si bil še mlad in naiven? Se spomniš, ko si izpolnjeval tiste obrazce s seznamom izvedenih skladb?”
“Ja, s..seveda se...”
“Povej mi, a si kdaj dobil kaj denarja na račun za izvajanje tistih skladb?”
“Mmmmm...ne spomnim se...mislim da ne...”
“Seveda ne! Ker smo ga dobili mi! Ker si nastopal za nas, ti pa sploh nisi vedel, kdo smo!”
“Kaj? Hočeš reči, da ste mi vsa ta leta kradli!?”
“Ne, nismo ti kradli. Kraja je ilegalna, mi pa vse delamo po zakonu. Enostavno nisi letno dosegel vsote, ki bi pokrila stroške, ki jih imamo s tabo, zato je tisti denar ostal pri nas...”
“Kakšnih stroškov? Saj...”
“Pšššššš....Poslušaj, vzemi si to kot investicijo za svojo prihodnost. To, kar smo vzeli tebi, je zelo zelo malo. Veš koliko večjih rib je na svetu...tistih tujih, ki se vrtijo na slovenskem radiu in prav tako ne vedo, kdo smo? Ah, celo za Slovenijo še slišali niso. Veš koliko denarja imajo? Ogromno! In veš koliko ljudi v Sloveniji nas plačuje, ki ne vedo nič o glasbi? Trgovine, frizerski saloni, avto sejmi, vaške veselice...povsod, kjer ni tišine, smo mi! Ne moreš nam pobegniti. Kadarkoli lahko z izvršbo posežemo v njihove račune...”
“Pa saj vi ste vendar...”
“Botri. Reci nam Botri.”
“Še vedno ne vem, kaj hočete od mene?”
“Nič. Radi bi ti le ponudili zaščito.”
“Zaščito?”
“Tako je. In radi bi, da nam pomagaš pri naši zaščiti drugih. Razumi, tega ne počnemo zaradi sebe. To počnemo za Slovenijo.”
“Za Slovenijo?”
“Seveda. Slovenstvo izumira... naš jezik, naša kultura, kmalu bosta klonila pred vdorom tujega kapitala. Naša vlada je nesposobna, ti kurci bodo vse prodali tujcem. Najprej nas bodo omehčali s tujo glasbo in kulturo, ko bodo njihove korporacije vse prevzele, tega sploh nihče več ne bo opazil...Mi smo edini, ki še rešujemo Slovenstvo, edini, ki se jim upiramo!”
“S predvajanjem starih hitov ponoči?”
“Pššššššššššššššššššššššššššššššššššt! Počnemo še veliko več kot to, ampak prezgodaj je, da bi ti o tem govoril. Najprej moram vedeti, ali si z nami?”
“Mmmmm...”
“Pomisli malo na svojo malo Nino...”
“Kako veš ime moje hčerke?!!...”
“Mi vemo marsikaj. Ne rabiš odgovoriti takoj. Malo premisli. Te pokličemo čez nekaj dni, potem pa se lahko začnemo pogovarjati o tvojem “nadomestilu”...”
“Nadomestilu?...”
“Pšššššššššššššššššššš....”
In kot predstavnik Botrov tiho in neslišno pride, tudi nenadoma izgine.
Našega 30 letnega glasbenika zdaj čaka nekaj premlevanja. Blodi po meglenih ulicah Ljubljane in se sprašuje, kaj storiti. Ponudba Botrov mu seveda smrdi, vendar ne pol toliko kot mu smrdi delo v fotrovi tovarni...in v končni fazi na svetu ni več sam, odgovoren je za družino. Bolj kot premišljuje, bolj se nagiba k odgovoru “Da”. Zanima ga, kolikšno bo njegovo “nadomestilo.”
Nekaj dni kasneje, ko spet sedi na isti klopci v Tivoliju in tehta svoje možnosti, k njemu prisede neznanec.
“Dober dan, jaz sem predstavnik Lože.”
“Lože?...mislite, kot, prostozida...”
“Recimo ji zaenkrat samo Loža. Nisem prišel sem diskutirati o nas, pač pa o tebi. Poslušaj, imamo ponudbo zate.”
“Ponudbo? Spet?”
“Vem, da so te kontaktirali Botri. Zdi se, da si ujet v brezizhodni situaciji. Po eni strani se počutiš mladega, ustvarjalnega, rad bi bil še vedno aktualen na sceni, a edina možnost za tvoje finančno preživetje je, da se zatečeš v brlog plešastih dinozavrov slovenske glasbe.”
“Dobro povedano. Imaš mojo pozornost. Hočeš reči, da lahko na nek način ostajam aktualen na sceni?”
“Iskreno rečeno, ne.”
“Uf...”
“Ne bom te tolažil, tvoja kariera kot izvajalec gre h koncu. Nisi več to, kar si bil. Tvoja publika je odrasla in posluša Oliverja Dragojeviča, mlado generacijo pa ne zanimaš več, oni imajo nove idole, sicer pa tako ali tako ne kupujejo več glasbe. Priznati si boš moral tudi, da ti je vmes malo zrasel trebuh in ti odpadlo nekaj las. Časi, ko je Phil Collins prodal 250 milijonov plat so mimo.”
“Uffff...konec kariere...”
“Pazi, rekel sem konec kariere kot izvajalec. Lahko pa, da še nisi končal kot avtor. Imam ponudbo zate, ki ti najbrž ne bo všeč, vem pa, da jo boš sprejel...če ne danes, pa čez nekaj let.”
“Ponudba, ki je ne morem zavrniti?”
“Poslušaj. Imam mladega pevca, ki bo hit. Imam spremljevalni bend, imam studio, producenta, založbo...vse je dogovorjeno. Zmagal bo na bitki talentov in bo vreden veliko denarja, ampak sam ne bo nič zahteval, ker bo vesel že samo s tem, da bo za nekaj tednov popularen. Misli, da se mu bodo s tem odprla vrata v svet in bo postala novi Justin Bieber...saj veš, tako kot vsi...”
“Hmmm, ja...”
“Skratka, imamo vse, le še pesem nam manjka.”
“In to naj bi napisal jaz?”
“Tako je.”
“Ampak, kako lahko že zdaj veš, da bo zmagal na tekmovanju? In kako lahko veš, da bo pesem postala hit?”
“Za to bomo poskrbeli. V Sloveniji je v resnici samo en radio, in ta je naš. Ti dobiš 30% od avtorskih pravic, jaz pa 70%. 10 predvajanj na dan na vseh radijskih postajah v Sloveniji je zagotovljenih. Zračunaj, koliko boš dobil ven konec leta.”
“Kaj pa pevec?”
“Pevec?”
“Koliko bo on dobil?”
“Ne bodi smešen. Posvetiva se zdaj komadu. Na mail ti bom poslal nekaj gradiva. Prosim, da ga temeljito preučiš. Gre za analize trga, ankete, profile poslušalcev, trende nakupovanja...hočem, da vse to upoštevaš pri pisanju pesmi.”
“Hočeš, da napišem komad o tržnih smernicah, o naši krizi identitete v sodobnem svetu potrošništva?”
“Ne, ne, ne...ne bodi neumen, saj nisi N'toko.. Naj ti malo bolje razložim tvojo nalogo. A veš, kaj sploh prodajamo?”
“Glasbo?”
“Kakšno glasbo?! Če bi prodajali glasbo, bi bili že zdavnaj vsi na cesti! Mi prodajamo oglaševalski prostor. Lahko si nas predstavljaš kot veliko plakatno mesto na nebu, ki prekriva celotno Slovenijo.”
“Zelo nazorno.”
“Pozabi muziko. Ves denar je v marketingu. Naša naloga je, da privabimo podjetja k oglaševanju pri nas. To pa bodo storili le, če bodo njihovi oglasi prišli do ciljne publike. Njihova ciljna publika pa je populacija z največjo kupno močjo. Populacija z največjo kupno močjo v Sloveniji pa so ljudje stari od 35 do 45 let. Takrat so na vrhuncu trošenja in zato je večina marketinga usmerjen v njih.”
“Glasba mora biti torej prilagojena na njihov okus...”
“Tako je. Bravo. In kaj najraje sliši 35 letnik, ki je zaposlen na zavarovalnici in bo do konca življenja odplačeval kredite za hišo in avto?”
“U2?”
“Bravo! Zdaj razumeš! Slišati hoče glasbo svoje mladosti! Glasbo, ki ga bo spominjala na bolj preproste, brezskrbne čase. Čase, ko se je upiral, ko je bil svoboden, ko je bil še cel svet odprt pred njim!”
“Čase pred kreditom.”
“Točno tako, slišati hoče glasbo, ki je bila popularna do njegovega 25. leta, ko je prodal svoje sanje. Zato vrtimo predvsem hite iz poznih 80ih in zgodnjih 90ih. Iz časov, ko se je zdelo še vse možno. Važno pa je, da od te glasbe vzamemo le najbolj sredinske, neopazne pesmi. Zapomni si: glasba je le okvir reklamnega plakata, okvir pa nikoli ne sme odvračati pozornost od vsebine. Poleg tega pa so naši poslušalci pod stresom, ne smemo jih preveč čustveno obremenjevati.”
“Zakaj pa ne bi vrteli kar slovenskih glasbenih očakov? Zakaj jih vrtite samo ponoči?”
“Ah, to so oni izsilili, ampak resnica, ki ostaja je, da enostavno ne ustrezajo produkcijskim kriterijem našega radia. Zarolaj Pop Design ob U2, pa boš videl, kaj mislim...ljudje bi zamenjali postajo.”
“Hočeš torej, da napišem komad, ki bo zvenel, kot da je bil napisan v 80ih?”
“Komad, ki bo zvenel, kot da bi lahko bil napisan v 80ih, ampak se vseeno lahko trži kot sodobna produkcija.”
“Recimo?”
“Nickelback.”
“Ouch.”
“Saj sem ti rekel, da ti ne bo všeč. Ampak pomisli. Morda ni glasba, ki bi jo najraje delal, ampak ostal boš glasbenik. Tvoje pesmi bodo ljudje slišali povsod. Plačan boš več kot si bil kadarkoli, ne da bi se rabil mučiti z igranjem, nošenjem opreme, vajami, intervjuji, promocijo...vse to bodo zdaj zate počeli drugi. Verjemi, 90% radijske glasbe v Sloveniji napiše 5 avtorjev. In vsi živijo zelo zelo dobro.”
“Zakaj potem ne rečeš komu izmed njih?”
“Postali so preveč pogoltni na denar.”
“Česa ne poveš...”
“No, saj boš tudi ti. Zaenkrat si še malo naiven in držijo se te nekatera načela, ampak sčasoma se boš sprostil in se vključil. Če se boš dobro odrezal, je pred tabo lahko svetla prihodnost. Premisli.”
S temi besedami se predstavnik Lože vstane in odkoraka v meglo.
Postavljen pred novimi odločitvami se naš glasbenik še bolj poglobi vase in premleva. Ali se naj podredi zaščiti mafije ali proda svoje veščine brezdušnemu marketing sistemu? Ne more trezno razmišljati. Usede se v avto in se odpelje iz utesnjujoče ljubljanske megle v rodni kraj. In kar naenkrat se zdi vse drugače. Doma ga čaka sonce in mamino kosilo. Zapre se v svojo sobo in lista po glasbenih revijah svoje mladosti. Sprehodi se po cesti in ljudje ga prepoznajo. “O, lej ga! Kaj je zvezda, si nas prišel malo pogledat?” Tu je še vedno popularen! Sreča občinskega funkcionarja. “Oho, lej ga! Letos smo spet dobili nek denar za kulturo, ki ga moramo porabit...saj boste spet prišli igrat na občinski praznik na glavni trg, ne?” Neverjetno, tukaj še vedno lahko dobiva iste honorarje kot 10 let nazaj! Nato pristopi do njega član mladega lokalnega benda. Pozna jih iz raznih prireditev, kjer so že večkrat nastopali kot njihova predskupina, se prav dobro odrezali in pokazali veliko perspektive. “Živjo! Ej, mi smo nabrali že dost materiala za prvi album, pa smo imel idejo, da bi nas mogoče ti snemal in produciral...ne vem, nekako se nam je zdela dobra ideja, več izkušenj maš in to...”
“Aha...mmm...po pravici povedano, nisem ravno producent...mmm, hočem reči, nisem še snemal bendov...”
“No, ampak saj si posnel že 3 ful dobre plate, sigurno bi boljš naredil, kot pa, če damo komu drugemu delat...pa saj niti nobenega producenta ne poznamo...Nabrali smo neki denarja, pa še starši bodo neki dal za studio...”
“Hmmm, ne vem, glej, bom razmislil...”
Zmedeni 30 letnik kar nekako nerodno zaključi pogovor in hitro odkoraka naprej. Ponudba mladega fena ga je vznemirila. Najprej jo hoče takoj spraviti iz glave, češ, “Ne morem mlademu bendu računati nekaj, česar nisem še nikoli počel...” Ampak ko zvečer leži v svoji najstniški sobi in gleda v plakate na steni, se mu misli kar naprej vračajo na ta pogovor. Mladi bend si želi delati z “legendo", ki ima več izkušenj kot oni. Morda jim lahko pa res pomaga. Stvar itak plačajo starši, tako da nič hudega, tudi če malo več zaračuna. Morda se mu pa s tem odpre čisto novo polje! Še vedno bo lahko ustvarjalen, prispeval bo svoje ideje in usmerjal skupino fantov, ki so na las podobni njegovemu bendu, ko so bili še mladi...Le nekaj dni dela za denar, ki bi lahko plačal pol leta vrtca za Nino...ali si lahko privošči odkloniti? No, morda pa bi bilo bolje, če fante prepriča v nakup nekaj studijske opreme, tako bo lahko v prihodnosti svoje usluge ponujal drugim nadobudnežem, ne da bi plačeval še za studio. Ostal bo na svoji sceni, ne bo mu treba prodati svoje duše mafijcem in kapitalistom! Postal bo slovenski producent! Rock n' roll for life!
.................................................................................
To so nekateri načini tranzicije pop glasbenika iz točke a. v točko b.
Katerega bi vi izbrali? Katerega bom izbral sam, ko bom postavljen pred konec kariere?
Rad si mislim, da bom potem, ko ne bo več povpraševanja po meni, imel jajca dostojanstveno odnehati in začel služiti denar z nečim, kar sovražim, tako kot vsak "pošten" državljan. Ampak kdo bi vedel?
Do takrat pa se vseeno z opazovanjem lahko poskušam kaj naučiti. Izpostavimo nekaj ponavljajočih se vzorcev:
V vseh primerih se starejši glasbenik, ki mu je padlo navdušenje in se mu dvignil življenjski standard, okorišča z delom mladega glasbenika, ki ima še veliko navdušenja in nizek standard. Ne trdim, da to počnejo zavestno ali načrtno (nekateri gotovo celo vidijo svoje delo kot nekaj dobrega za “sceno”), niti ne trdim, da je to njihov glavni vir zaslužka. Vseeno pa to počnejo. Bistveni problem ni v tem, koliko denarja jim poberejo (čeprav je plenjenje SAZASa prizadelo predvsem manjše klube, ki edini omogočajo neuveljavljenim glasbenikom ventil za izražanje, Radio 1 pa je s svojo uredniško politiko tako rekoč izničil neodvisno produkcijo). Večji problem je v tem, kakšne standarde jim postavljajo. Namesto, da bi mladim izvajalcem pomagali razviti njihov potencial, priti do čim višjega produkcijskega nivoja in jih spodbujali k inovativnosti, se jih poskuša kar čim prej stlačiti v kalupe, po katerih nastaja slovenska popularna godba. Tako se vzdržuje scena, na kateri lahko uspevajo posamezniki, ki v resnični konkurenci ne bi imeli kaj početi na glasbenem trgu.
Preletimo na hitro slovenske hite zadnjih 15 let. Kot bi šli vsi svetovni trendi sodobne pop glasbe mimo nas! Pop se je v zadnjem desetletju neštetokrat prerodil, se poslužil novih produkcijskih prijemov, ter se zlil z najrazličnejšimi žanri in estetikami. Medtem pa vsa naša glasba stilsko in produkcijsko zveni, kot da se po letu 1995 (nekako takrat, ko so se stari mački nehali učiti novih trikov) ne bi zgodilo nič . Vlada sredinski pop-rock s čustveno pevko, ki s tenkim glasom kričeče poje o tem, kako je svobodna kot veter in bo poletela v nebo, ali se zlila z dežjem, ali sanjala o soncu... skratka o nečem, kar ne pomeni nič. In potem imamo še čustvenega moškega, ki na 101 način razlaga o tem, kako mu je hudo odkar si odšla. Sceno je močno pretresel prihod hip hopa in mega uspeha Ali Ena, ter Klemna Klemna. Radikalno nova glasba, narejena po svetovnih merilih, z močno lirično vsebino je postala komercialno uspešnejša od vseh ostalih. Ali so se mladi slovenski glasbeniki od Alija in Klemna naučili, da je včasih bolje pokazati sredinec, kot pa poskušati biti sredinski? Ne, Botri in Loža so jim hitro naredili ponudbe, ki jih niso mogli zavrniti, in hip hop je postal ne le nadaljevanje zgodovine, pač pa celo oda zapuščini slovenskih glasbenih očakov...Vpoklicani so bili preverjeni pop, rock in jazz inštrumentalisti, v refrene so se ponovno usedle čustvene pevke, ki nenehno letijo v nebo, in celo očak Benč sam je zagodel “Nazaj, Nazaj, Nazaj...” Ah, ja, kaj bentite mladi reperji, vrnite se raje z nami nazaj v zlate čase. Slovenija je dobila najbolj radiju prijazen sredinski hip hop, kakršnega ne slišiš nikjer drugje na svetu. Ista kontinuiteta velja tudi za vse ostale glasbene sloge. Očak Kreslin je podaril svoj blagoslov Siddharti (ki si je upala poseči po sodobnejši rock produkciji in z njo osvojila novo internet generacijo najstnikov), ta pa ga je po desetletju vladanja na sceni podarila naprej DanD, bendu, ki je bil ob prihodu na sceno že dovolj star, da je takoj pometel z vso naivnostjo in zasul radijske valove z neskončnim arsenalom nickelbackovske sredinskosti.
Razloge, da Slovenci ne moremo prodreti v tujino, ponavadi iščemo v naši majhnosti, v jeziku, v omejenih resorjih. Nikoli pa je ne iščemo v tem, da slovenska produkcija za 10 let zaostaja za svetovnimi trendi. Tistim, ki pa so sposobni presežkov, niti na kraj pameti ne pade, da bi poskušali živeti od slovenske glasbene industrije. A vas to kaj spominja na naše gospodarstvo? Primerjava se ponuja kar sama. Podjetja, ki so mednarodno uspešna ponavadi prihajajo iz držav, ki imajo izjemno zahteven trg in močno konkurenco. Slovenski glasbeniki pa ne tekmujemo med sabo, kdo bo bolj pritegnil ušesa poslušalcev z novitetami, jih bolj šokiral, zabaval, presenetil, zašarmiral...Ne, mi tekmujemo, kdo bo pisal dovolj dogočasno, medlo, in vsebinsko nevtralno glasbo, da zadosti kriterijem poslušalcev Radia 1. Po raziskavah sodeč so ti poslušalci naravnost nori na nevtralnost. Mi tekmujemo, kdo bo prej postal "legenda" in se z ostalimi očaki ponosno znašel v okencu "Mi smo SAZAS" na njihovi internet strani (z nekaj izjemami je to pravi "kdo je kdo" pozabljenih slovenskih avtorjev...zanimivo je raziskovati, koliko teh varuhov avtorskih pravic si je kariero ustvarilo s podpisovanjem pod tujimi hiti). To kulturo torej gojijo naša big shot glasbena imena, ki so poskrbela, da za slovensko glasbeno tržišče veljajo čisto druga pravila, kot za ostali razviti svet. Najbolje, da tujo glasbo popolnoma prepovemo in ne bo nihče mogel slišati, da nekaj ne štima. Kot Kitajska. Najbolje prepovedati še internet zraven.
Tu pa ne govorim le o glasbenikih. Industrijo sestavljajo še mnogi drugi: organizatorji, PR-evci, tehniki, uredniki, založniki, novinarji...Veliko jih je, ki delajo s srcem za sceno, v tem uživajo in, seveda, nič ne zaslužijo. Verjamem, da le nekaj izjemno nadarjenih posameznikov rešuje Slovenijo pred tem, da postane velika vas. Še več pa jih joka, prosi državo za pomoč, stoka po medijih, apelira na publiko, na koncu pa gre njihov klub/mladinski center/društvo vseeno pod vodo “zaradi premajhne podpore države”. Oni pa se kmalu pojavijo na položaju v kaki drugi kulturni instituciji. Neverjetno, kako podobni smo ostalim gospodarskim panogam! Ko se sem in tja kak sposoben in motiviran posameznik znajde na položaju, se stvari začnejo tako hitro odvijati na bolje, da mu ostali takoj zabičajo: ”Hej, ustavi konje! Če boš tako dobro porabljal denar, bodo opazili, kako malo smo mi naredili z njim!”
Recimo, da jim ne zamerim nelegitimnosti njihovega statusa. So se pač znašli po svoje, tako kot marsikdo v Sloveniji. Zamerim pa jim požrešnost. Požrešnost, ki seli to debato iz področja malih tatvin na področje gospodarskega kriminala. In zamerim jim to, da si upajo ob vsem nakradenem denarju jamrati, obtoževati državo in se obnašati kot reveži. Se sklicevati na kulturo, slovenskost... In zamerim jim to, kako hitro so pozabili na svoje začetke, na čase, ko so se borili za vsak koncert, za vsakega poslušalca, ko so se mučili prebiti zidove okoli njih in niso imeli nikogar, ki bi jim pomagal. Sedaj imajo vsa sredstva in vso moč, da bi lahko mladim pomagali prebiti te zidove, vendar je vse kar vidijo v njih priložnost za dodaten zaslužek. Namesto da bi imeli zdravo, vitalno in konkurenčno glasbeno sceno, od katere bi lahko marsikdo živel, imamo nekaj bogatašev in pop glasbo, ki nas spominja na njihovo mladost. Nazaj, nazaj, nazaj...
.........................................................................................
“Ali se da z glasbo v tej Sloveniji preživet?”
Težko. Lažje pa se preživi z vezami in poznanstvi, marketingom, dogovori pod mizo in kulturnimi projekti, ki se nikoli ne izvedejo. Osebno bi raje videl, da bi ¾ ljudi, ki živi od “glasbe” moralo živeti od česa drugega. In da bi na njihovem mestu bilo nekaj tistih, ki so šli raje v službe, kot da nategujejo sami sebe in druge.
Ljudje se ne delimo na tiste, ki imamo radi svoje delo in na tiste, ki ga sovražimo. Ali delaš dobro, ali pa slabo. Plačo si zaslužiš z delom, ne pa trpljenjem, ki ga ob delu doživljaš. Kulturniki pa se vsi ravnamo po zgornji formuli. Če trpimo in jamramo, bomo isti kot ostali pošteni državljani, če pa bomo uživali in bili pri tem še uspešni, nas bodo imeli za lopove. Naj za nas torej delajo tisti, ki v tem še uživajo, mi pa vzemimo denar, da jih ne bo pokvaril.
Kaj torej preostane mlademu glasbeniku, ki takole opazuje pot pred sabo? Da vse skupaj odmisli, pove celi sceni, naj se jebe, in dela točno tako glasbo, kot jo hoče. Tako kot so storili mnogi pred njim. Da si ustvari svojo sceno, pa naj bo še tako majhna in še tako nepomembna. Ne bo lahko in ne bo trajalo dolgo, ampak bolje nekaj let živeti svoje sanje, kot pa do smrti moriti druge. Na TV-ju bo gledal sluzaste nasmeške svojih bolj povzpetniških in manj načelnih kolegov, jih pri sebi parkrat preklel, nato pa bo šlo življenje dalje.
Kaj preostane organizatorju, založniku, uredniku? Morda bo moral priti do spoznanja, da odgovor na težke čase ni še več pritoževanja, ampak več dela. Najti bo moral nove, drugačne načine, da pride do publike. In ko jih bo našel, bodo ti načini že zastareli in jih bo moral iskati znova. "Try again, fail again, fail better," bi rekel Žižek.
In kaj ostane poslušalcu, ljubitelju glasbe? Nič kaj dosti, kajti mediji bodo vedno najprej ustregli okusu tistega, ki zapravlja več kot on. Temu se reče demokracija. Lahko pa se poskuša iz potrošnika spremeniti nazaj v ljubitelja. Namesto, da za 100 evrov kupi telefon, ki ga oglašuje njegova priljubljena pesem, bo raje za 1 evro kupil pesem samo. Namesto, da bi pod Youtube posnetkom benda komentiral, kako so dobri, jim bo to povedal v živo na koncertu. It's more fun. Če že gre tvoj denar v roke glasbenikom (in nekaj ga defenitivno gre), potem naj gre raje k tistim, ki jih hočeš poslušati, ne pa tistim, ki ti svojo glasbo vsiljujejo. 
