Monday, December 12, 2011

Nevera je opij za ljudstvo

NEVERA JE OPIJ ZA LJUDSTVO
(besedilo objavljeno v posebni izdaji Mladine - Alternative 2011)

foto:Borut Peterlin

Tega prosim ne povejte naprej, ampak s svojim življenjem sem precej zadovoljen. Če sem čisto iskren sam s sabo mi najbrž ni nikoli šlo zares slabo v pravem pomenu besede. Tudi najnižje točke ne bi bile nič posebnega nekomu, ki je doživel vojno, lakoto, posilstvo, pregon... Moji slabi trenutki so tisti, v katerih ne morem reči, da gre vse po planu. In delam to, kar imam rad. Recimo torej, da mi gre dobro. Ne poznam katastrof, lakote, pregona, nasilja. Česa takega večina naših starih staršev najbrž ne bi mogla trditi. Moja generacija trpi bolj zaradi pomanjkanja stvari, ki še par let nazaj niso sploh obstajale.
Vendar to še ni vse. Ne samo da se dobro počutim v svoji koži, dobro se počutim tudi v svojem okolju oziroma času. Gledam okoli sebe in se čudim. “Saj je vendar leto 2011, v prihodnosti smo!” Živim v tisti prihodnosti o kateri sem fantaziral kot otrok v 80ih. Svet je znanstveno fantastični triler in ne morem si pomagati, da me ne bi navdihoval. Nikoli ne bi svoj čas na Zemlji zamenjal za kakšno drugo zgodovinsko obdobje. Spadam v leto 2011 in tu se počutim doma.

Kljub temu pa v dialogu s prijatelji vedno izhajamo iz iste štartne pozicije, ene ideje, ki je podstavek za vse ostale. Vsa naša razmišljanja temeljijo na prepričanju, da gre svet v kurac. Razhajajo se samo v tem, na kakšen način gre v kurac. Oziroma v tem, kdo je kriv za to, da gre v kurac.
In še v eni stvari se strinjamo: nihče drug tega ne ve. Svet okoli nas razpada, ljudje pa mirno naprej živijo svoja mala življenja, kot da se ne bi nič dogajalo. Že od nekdaj! Oblast jih je popolnoma sprala in sedaj nekritično sprejemajo vse, kar jim mediji servirajo, prepričani v to, da bo vse še v redu. Ovce. Hlapci. Slovenceljni!  Mi pa smo redki izbranci, ki nismo nasedli tem lažem, nismo se pustili zombificirati. Mi smo kritični! Kritični smo do oblasti, do medijev, do religije, do znanosti, do trendov, do družbe, do prijateljev in do partnerjev. Kajti zavedamo se, da gre svet v kurac in da je ta razpadajoči planet poln laži in manipulacij. To je tisto, kar nas v končni fazi ločuje od živali. Kritiziram, torej sem.

Le to me začenja motiti, da imam vse preveč istih pogovorov z ljudmi iz najrazličnejših krogov. Ali je možno, da si toliko ljudi deli to skrivnost z mano? Na začetku sem predpostavljal, da samo ljudje ki zgledajo podobno kot jaz tudi razmišljajo podobno kot jaz, v resnici pa temu nikakor ni tako. O v kurac odhajajočem svetu in neumnemu narodu, ki tega ne vidi, se lahko pogovarjam praktično s komerkoli in vsi se strinjamo, le krivec je drug iz pogovora v pogovor. V tej točki se ujameta babica iz Rumanje vasi in novinar Mladine, duhovnik in Miss Hawaiian Tropic, pijanček za šankom in direktor firme. Vsi se strinjajo, da gre svet v kurac. 
Torej le ni takšna skrivnost, kot sem si sprva mislil.

Če sem se doslej imel za nekaj posebnega zato, ker razmišljam kritično in ne verjamem nikomur, sem sedaj spoznal, da me ravno ta lastnost dela povprečnega. Živim v državi, kjer nihče nič ne verjame. V razredu kjer vsi sošolci vedo, da Dedek Mraz ne obstaja. Ali smo mar razsvetljeno ljudstvo, izbrani narod? 

Vzemimo pod drobnogled poročila na kateremkoli tv programu. Če se osredotočimo na način podajanja informacij s strani novinarjev in napovedovalcev, lahko hitro zaznamo, da o dogodkih v slovenski politiki poročajo s podobnim tonom, kot kaka cinična gimnazijska profesorica vrača razredu kontrolke, na katerih se niso ravno izkazali. Potem ko hladnokrvno razglasi porazne rezultate doda opazke tipa "In vi mislite s tem znanjem narediti maturo?" Skratka, novice podajajo izredno kritično, že skoraj s pridihom panike in obupa nad trenutno situacijo. Informacijo mi postrežejo že z navodili, kako naj se o njej počutim in kako naj si jo interpretiram. In vedno mi želijo dopovedati isto kot tisti pijanček za šankom: "Ta svet gre v kurac!"
Alternativni mediji poročajo o istih stvareh iz istega zornega kota. Alternativni so le po drži: "To, kar vam govorijo mediji je laž, v resnici je slabše!" Tako je, še slabše je. Za tiste izmed nas, ki se vendarle želimo počutiti bolj kritično od babice iz Rumanje vasi obstaja še bolj črnogleda verzija iste slabe novice.

Kdo so torej ti hlapci, ti Slovenceljni o katerih vsi govorijo? Kje se skrivajo? Kdo so ti ljudje, ki gledajo osovražene TV programe in volijo osovražene politike? Pač neki ljudje, ki nismo mi. Recimo jim "narod".

Odprite katerokoli revijo, časopis, glasilo ali pamfleto. Preberite si katerokoli kolumno ali uvodnik kateregakoli kolumnista, pa naj bo to novinar, pisatelj, profesor ali kak slovenski estradnik. Ko poprimejo za pero se vsi spremenijo v pravega Che Guevaro, literarnega Robin Hooda, ki bo bralcu odprl slepe oči in mu povedal, kakšno je pravo stanje v tej državi. Skritizirali bodo vse po spisku, opozorili na krivice, ki se dogajajo malemu človeku in na koncu dodali, da čakajo dan, ko se bo "narod" prebudil.  Od naših zvezdnikov (razen občasnih spodrsljajev nekaterih reperjev, teh uličnih revolucionarjev) ne boste slišali lepe besede o kateremkoli politiku. Pohvalno.

Mislim da zdaj razumem. Nismo izbrani narod, smo le kolektiv ljudi, ki se imajo za izbrane posameznike. Če narod sestavljajo hlapci, si takoj ko se začenjaš dojemati kot del naroda postal hlapec. Slovencelj. Za to da si samostojna, odrasla, svetovljanska osebnost torej zadostuje že to, da samega sebe ne dojemaš kot del naroda. Sošolci, ki se drug pred drugim delajo, da ne verjamejo v Dedka Mraza, vseeno pa nestrpno čakajo, kaj se bo letos pojavilo pod jelko. 

Obstaja zanesljiv način, kako ugotoviti, ali ste Slovencelj. Če ste kdaj za koga rekli, da je Slovencelj, potem ste zadostili glavnemu kriteriju slovencljavosti: Slovencelj v vseh vidi Slovenceljna. Razen v sebi.

Med na internetu objavljenimi poročili slovenskih medijskih ponudnikov poiščite kako dobro novico (to vam zna vzeti kar veliko časa in na koncu boste le stežka prišli do kakega banalnega poročila o rešenemu psu, ki je padel v vodnjak), novico si polinkajte na vaš Facebook profil, zraven dopišite kak kičast komentar ("Kako lepo, rešili so Brunota!"), ter počakajte na odzive. Čakate. In čakate. In čakate...Nič. Morda vam je link polajkala kaka prijateljica, ki je mahnjena na pse, kake večje reakcije od tega pa ne boste dobili. Potem pojdite drug dan spet na isto stran in tokrat polinkajte prvo slabo novico, ki vam pade v oči (ta bo praviloma prvi s krepko tiskanimi črkami objavljen headline, ne bo se vam treba pretirano truditi), ter dodajte kak besen komentar ("Jebemti Pahor! Mrš!"). Rezultat bo takojšen, zgornji levi kotiček ekrana vam bo ves dan rdeče utripal od obvestil, da je nekomu všeč vaš link, pod objavo pa se bodo hitro risala čreva komentarjev istomislečih ljudi ("Matr, ta nas bo res na kanto spravu!"). 
Voila! Postali ste revolucionar! Reformator! Državni heroj! 
Eden izmed dveh milijonov takšnih.

Nekdo je dobro opazil ta pojav na spletnih socialnih omrežjih in ga pokomentiral z izjemnim vprašanjem: "Če pišeš o herojstvu si hlapec, če pa o hlapčevstvu, si heroj?"

Ustvariti nekaj pozitivnega, sprožiti spremembo, vse to zahteva leta truda in odpovedovanja. In za ves ta trud ne dobiš pol toliko priznanja kot ga požanješ v petih minutah naključnega pljuvanja po sistemu. In kdo si pravzaprav sploh želi sprememb? Spremembe bolijo. Toliko je nezadovoljnih ljudi in tako malo njih, ki poskušajo kaj storiti v zvezi s svojim nezadovoljstvom. Torej je dogovorjeno: da ne bomo zabijali časa z iskanjem rešitev ustanovimo raje fiktivni, paralelni "narod", ki bo zaradi svoje hlapčevske mentalitete kriv za vse kar je narobe. Tako bomo lahko ostali popolnoma nedejavni ne da bi s tem oškodovali svojo osebnostno integriteto. To lahko sedaj ohranjamo s preprostim kritiziranjem nedejavnosti paralelnega "naroda". Tisti, ki je sposoben visoke stopnje kritičnosti bo deležen večjega spoštovanja družbe, ne da bi v družbi naredil ene same samcate poteze. Nekoč si moral za to, da si blestel v svojem razredu  dejansko imeti dobre ocene, biti dober športnik, zapecati čim več punc ali pa vsaj zmagati v kakem pretepu. Sedaj pa bo največ spoštovanja deležen tisti, ki se bo znal najbolje pritoževati nad krivičnimi učitelji, pretežkim režimom pri telovadbi, zafrustriranimi sošolkami in agresivnimi sošolci. 

Verjemite mi, sem razvajen otrok iz srednjega sloja, ki si je naredil kariero iz bentenja nad "narodom". In nisem edini. Očitno obstaja velik trg za zabavljače, ki znajo na humoren način povedati ljudem, kdo vse je kriv za njihove probleme. Nevede sem si izbral najboljši poklic v Sloveniji.

Do tu je vse jasno, stvar pa postane kompleksna, ko pridemo do vprašanja: komu ti hlapci pravzaprav hlapčujejo? Kdo usmerja te zombije? Če hočemo hlapcu očitati njegovo pasivnost, nesposobnost upora, potem mora obstajati tudi gospodar, proti kateremu bi se ta moral upreti. Hlapec trpi pod represijo, kdo pa jo izvaja? Manjka nam še en člen v tem paralelnem svetu, ki je kriv za vse kar je narobe. Poimenujmo ga “Sistem”. 
Ah Sistem! Koliko pesmi je že bilo napisanih o tebi? Koliko pesti dvignjenih proti tebi? Koliko kletvic je bilo izrečenih na tvoj račun? V znamenju nestrinjanja s tabo je pognalo nešteto dreadlocksov, se zabrilo nešteto irokez, narisalo nešteto tetovaž, napisalo nešteto parol, prebralo nešteto razboritih govorov. 
In še vedno nihče ne ve točno kdo si.

Vse kar vemo je, da mi nismo del tebe. S tabo nimamo popolnoma nobene veze. Ne vemo od kje so se pojavili politiki, korporacije, birokrati, vojska, policija, mafija... Mi vsekakor nismo imeli nič pri temu. Če bi bilo po naše vsega tega ne bi bilo in svet bi bil pravičen. 
Tako, veriga je sklenjena. Imamo razred in učitelje, ljudstvo in politike, pasivni in aktivni del sveta, ki gre v kurac. Zdaj moramo le paziti, da ohranimo dovolj veliko distanco do enih in drugih. Ostanimo zgolj kritični opazovalci. Slovenija opazuje samo sebe kako opazuje samo sebe. Kot nekakšen jogi, ki meditira na Himalaji. Le da nam za naše kritično opazovanje ni treba dejansko splezati na goro in se odreči užitkom sveta. Odreči se moramo le videzu uživanja. Zato tako pazljivo skrivam svoje zadovoljstvo. Če bi kdo zvedel, da mi gre v življenju dobro, me bo imel za pripadnika “naroda”, reveža, ki ne ve, da gre svet v kurac. Ali še huje, imel me bo za pripadnika “sistema”, podlega birokrata ali skorumpiranega politika. V obeh primerih bom izgubil vso kredibilnost kot sogovornik. 

Naši predniki so verjeli v Boga in v Cesarja. In da jih bo sama moč te vere odrešila. “Moli in delaj!” Ker pa je takšna praksa zahtevala ogromen vložek, hkrati pa ni zagotavljala nobenih očitnih rezultatov (kaj se je zgodilo z našimi predniki po smrti pač ne moremo preveriti) so sledeče generacije raje poskusile nov, nasproten pristop. Ne verjamemo ne v Boga ne v Cesarja, moč naše nevere pa je tista, ki nas bo odrešila. Morda smo nekoč slepo sledili vsakemu, ki nam je obljubljal lepši jutri, danes pa zaupamo tistemu, ki nam je sposoben pričarati najbolj črno sliko prihodnosti.  Nekomu, ki dobro ve, da gre svet v kurac. 

Naša realnost je torej trend.

Resnična stvarnost našega bivanja pa je najbrž preveč kompleksna, da bi jo lahko zapopadli z “da” ali “ne” odgovori. Večina situacij je prav toliko resničnih kot lažnih, v enaki meri škodljivih kot dobrodejnih. To je prvi problem. Ne da se nam poglabljati v zagonetne mehanizme, ki poganjajo naš svet. Hočemo preproste odgovore: “Da” ali “Ne”, “Kriv” ali “Nedolžen”. Ti pa žal redkokdaj povedo celo zgodbo. Drugi problem je, da je realnost enostavno dolgočasna. Hočemo bombastične naslovnice, velike štorije, srce parajoče tragedije, vsak dan, vsako minuto. Resnica pa je sestavljena iz malih zgodb, vsakdanjih banalnosti, drobnih šumov in pokov, prizorov ki so tako očitni, da jih niti ne opazimo. Vse to v enaki meri sestavlja veliko sliko in brez upoštevanja vseh faktorjev ne moremo razumeti, kaj se dogaja. Skratka, naša želja po spektaklu močno prekaša našo željo po resnici. Tretji problem pa je naš popolni odmik od realnosti, saj se več ne dojemamo kot soudeleženci zgodovine, pač pa kot njeni opazovalci, nezmožni in ne željni posredovanja. Edina dolžnost zgodovine je, da nas zabava.

Naša stališča so prav tako trend.

Ko bomo vsi postali alternativci bo alternativna kultura bolj onesnažena s korporativnimi manipulacijami kot katerikoli mainstream trend,  predvsem zato ker je težje v njej odkriti slabe namene. In ravno to se dogaja s kritično mislijo. Tisoč ljudi ima tisoč različnih stališč, vsi pa živijo popolnoma identična življenja. 
S tolikšnim poudarkom na tem, kaj si mislimo, je izginilo vprašanje tega, kaj počnemo. Ali res koga briga kaj si mislim? Ali so moja stališča komu pomembna? Ali bodo spremenila zgodovino? Približno toliko kot jo bo moja najljubša barva. 
Koliko besed, koliko časa in energije sem vložil v to, da bi ljudem dopovedal, kaj si mislim o svetu, kaj mi ni prav! Toliko truda za nekaj, kar je popolnoma irelevantno. Tiskarne ne dohajajo poplave naših kritik, tv se trese od neskončnih vibracij mnogoterih stališč, internet bo dobesedno eksplodiral, življenje pa gre mirno naprej kot da se ne bi nič dogajalo. 
Ljudje, ki danes živijo nekoč nepredstavljivo stabilna in udobna življenja se med sabo pogovarjajo kot da stojijo ne prepadu apokalipse. Življenje v Sloveniji je eno samo dokazovanje, da nisi Slovencelj, da se zavedaš kako gre svet (s Slovenijo na čelu) v kurac. V resnici pa smo vsi “narod” in naša mnenja nikogar ne brigajo. Dokler vsi živimo isto se lahko imamo tudi za Klingone, spremenilo se ne bo nič. Kajti zgodovino spreminjajo dejanja, in to ne samo tista velika, revolucionarna, pač pa tudi na videz nepomembni, vsakdanji, dolgočasni mali premiki, ki vplivajo na celoto. Velike spremembe so le rezultat drobnih dejanj, navad, odnosov, služb in rutin, ki še kako zaznamujejo naša življenja. Smo to kar počnemo. In če sem to spregledal sem naredil bistveno napako: ljudem sem z besedami poskušal dokazati kaj sem oziroma kaj nisem, namesto da bi to enostavno bil oziroma ne bil. Ker je pač lažje govoriti. In ker se je lažje sprijazniti s tem, da gre svet v kurac, kot pa s tem da ne gre nikamor in bomo morali še nekaj časa vztrajati tu. In da ni današnja doba nič bolj dramatična kot katerakoli druga v zgodovini. 
Ali potemtakem smem biti zadovoljen? Če res v nikogar ne verjamem potem tudi ne potrebujem njegovega dovoljenja.

Wednesday, December 7, 2011

Zombie Nation

V Ljubljano prihaja Zombie Nation! AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!
Ekipa Safarija (jaz, Zana, PlankTon) in so-Moveknowledgementar Shekuza pa bomo rolali na malem flooru! How awesome is that?
Torej: Petek 9.12.2011, SMETNJAK X ZOMBIE NATION: Decemberfest
Dress code? Not Zombie but Nation!  
Več o dogodku in drugo zanimivo branje na: http://www.smetnjak.si/

Zombie Nation is coming to Ljubljana! AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!
The Safari crew (me, PlankTon and Zana) are taking over the small floor along with Moveknowledgement bandmate Shekuza! How awesome is that?
So: Friday 12/9/2011, SMETNJAK X ZOMBIE NATION: Decemberfest
Dress code? Not Zombie but Nation!  
More on the event and some interesting reading here: http://www.smetnjak.si/



DJ podvigov pa s tem še ni konec. Naš mesečni elektronski event Safari se ima zgoditi že naslednji teden, četrtek 15.12. v Gromki. Tokrat gostimo dva vrhunska producenta, ki bosta združila moči v hibridni live act in dj set: Qualiass in Yanoosh!
Meni, Zani in PlankTonu se bo za mešalko pridružil še Loutseau, izžrebali pa bomo tudi karto, katere lastnik bo do konca leta 2012 na stalni guest listi.
Več na: https://www.facebook.com/SafariKru

This month has some more cool dj events in store though, our monthly electro event Safari is on again next Thursday 12/15 in Gromka. This month's guests are the awesome producer duo Qualiass and Yanoosh, who will be performing live as well as deejaying. Me, Zana, PlankTon and Loutseau will be taking care of the rest of the evening. AND we'll be giving away an all year free ticket! 
More info: https://www.facebook.com/SafariKru



Tako, se opravičujem za toliko promocije in tako malo vsebine v tokratnem blogu, se bom poskušal oddolžiti v naslednjem postu. Hvala za branje in se vidimo!

Sorry for so much promotional news and so little content...I'll make up for it next time. Thanks for reading!

Sunday, November 20, 2011

Mesnica

Jutri in pojutrišnjem bomo v gledališču Glej ponovili plesno-gledališko predstavo Mesnica pri kateri sem sodeloval tako z glasbo kot tudi besedili. Nastajala je že med poletjem in je pravzaprav rezultat naših neskončnih debat z režiserko Sabino Schwenner in dramaturginjo Andrejo Kopač. Naše izhodišče je bilo preprosto: govorili bomo samo o temah, ki se nas konkretno dotikajo. Ali če smo bolj natančni: o stvareh, ki nam grejo na kurac. O njih ne smemo moralizirati, predstava naj bi bila zgolj dokumentarec našega okolja, brez sodb in brez patosa. Tako smo hitro prišli do številnih skupnih idej, do njih poskusili narediti čim večjo distanco, nato pa se preselili v gledališče in opazovali, kako se stvar razvija in upoveduje skozi ples, besedila, igro in glasbo. Znašli smo se v klavstrofobičnemu prostoru, ki smo ga poimenovali Mesnica in kmalu ugotovili, da pravzaprav igramo sami sebe. 
In nekaj recenzij: siol.net, dnevnik, SiGledal

Tomorrow and the day after I'll be working on the dance/theatre performance "Mesnica" in Glej theatre. It's a show for which I made the music and wrote a part of the script, basically the result of endless debating with director Sabina Schwenner and co-author Andreja Kopač. We agreed on two things: 1.We'll only deal with subjects that we actually deal with in our everyday lives, and 2.We will restrain ourselves from giving any moral judgement on these subjects. We quickly found common ground on a number of topics and then tried to distance ourselves from them as much as possible. Once we moved to the theatre we watched the ideas manifest themselves through words, dance, acting and music. We found ourselves in a dark, claustrophobic space we entitled "Mesnica" (Butcher shop) and realized that we're actually acting out the roles of ourselves. 

All photos by Peter Giodani:




Monday, November 14, 2011

On the road pt.3

In še zadnje poročilo iz turneje, ki ga sicer že pišem v Ljubljani. Zadnji del našega potovanja s Praha Depart nas je peljal na sever, po dolgi deževni noči vožnje skozi francoske vasice, ki so zgledale kot dobro prizorišče za kak horror film, smo prispeli v prijetni Nijmegen na Nizozemskem. Zapomnili si ga bomo predvsem po najbolj pekočem curryju vseh časov. Med nastopom sem dobesedno bruhal ogenj.
Drug dan nas je čakal Aachen, koncertno prizorišče Muzikbunker, ki je točno to: bunker, ki pod zemljo skriva labirint glasbenih prizorišč, vadbenih prostorov, šankov in skladišč. Ko smo se prebili skozi postapokaliptično vzdušje na hodnikih nas je prijetno presenetil topel backstage z odlično hrano, pijačo, tušom in internetom.  Pred odrom pa res prijetna publika, ki je z iskrenim zanimanjem spremljala nastope.
Nato pa bizarno doživetje v Frankfurtu: nastop na Tednu Japonske kulture na glavnem trgu sredi belega dneva! Vsekakor moj najnenavadnejši koncert doslej, slovenski electro-hip hop na nemškem trgu obkrožen z japonskim kičem, geishami in samuraji, tradicionalnimi stojnicami in sponzorskim napisi. Organizatorji več kot očitno niso vedeli, kakšne skupine so bukirali. Odigral sem tih a energičen koncert za 80 let starega plesočega gospoda in nekaj mimoidočih radovednežev. Mislim, da sem zdaj pa res pripravljen nastopati kjerkoli. O tem, da organizatorji niso vedeli koga so povabili priča tudi nastop Praha Departov, ki so sicer zadostili kriteriju japonskosti (s tem se N'toko pač ni mogel pohvaliti), njihova hrupna in divja glasba pa je tehnično ekipo tako vrgla iz tira, da so takoj ozvočenje stišali na 0, nato pa še po vsakem komadu bendu zagrozili, da bodo ugasnili elektriko če ne bodo igrali tišje...vse dokler niso postali že skoraj neslišni. Na srečo se je do takrat nabralo že dovolj publike, ki jih ni to prav nič motilo in so uživali v nastopu, na koncu pa drli do stojnice z merchandise-om, da bi se spoznali s pevko in kupili kako majico ali cd. Nato so sledile trikrat glasnejše open mic karaoke, kjer so pijane Nemke v mikrofon kričale pesmi od Celine Dion. Tako bizaren večer, da mu ne morem nič zameriti.
Zadnji dan pa je pripadal Berlinu, in sicer smo se ustavili v znamenitem klubu West Germany, ki je bil nekoč zdravniška ordinacija...ambienta v prostoru vam torej najbrž ne rabim opisovati. Pravi Berlinski koncert v vseh pogledih! 
Tako, za nami je 11 koncertov, 7600 kilometrov, ogromno novih ljudi in doživetji. Praha Depart so nazaj doma na Japonskem, jaz pa se tudi vračam v vsakodnevno rutino. Hvala bogu je za nami tudi 6 mesecev pisanja mailov, organizacije, računanja in usklajevanja. Res ni lahko organizirati skupno turnejo reperja iz Slovenije in post-punk benda iz Tokia! Kljub temu pa lahko rečem, da se je ves trud poplačal že po prvem koncertu v Ljubljani. Po užitku nastopanja in nato poslušanja njihovega nastopa, po reakcijah publike, po tem kako smo se super imeli...zavedal sem se, da počnemo nekaj res unikatnega in da take priložnosti ne dobiš vsak dan. Overall lahko rečem, da je bila ta turneja najboljša stvar, ki se mi je zgodila do sedaj na moji glasbeni poti. 
Sedaj je ostalo težko vprašanje: what to do next? 

Here's the last report from our Europe tour with Praha Depart, already written in Ljubljana. The last bit of our road trip took us up north, we arrived in the Netherlands after an all night drive trough rainy, desolate French villages that looked like a great place to film a horror flick. Nijmegen is nice town with really friendly people. I'll also never forget eating the hottest curry of my life and breathing fire durning my gig. 
The next day we played in Aachen, a venue called Muzikbunker which is just that: an underground labyrinth of venues, practice places, bars and storage rooms. Once we got past the post-apocalyptical hallways we found a warm backstage with lots of delicious food, drink, a shower and internet. And a great audience in front of the stage that really listened intently to our music.
Frankfurt was a story I'll be able to share with people for a while. We played at the Japan Week festival in the center town square in the middle of the afternoon. A Slovenian rapper performing amidst Japanese kitsch, geisha's, samurais, traditional food stands and huge sponsor commercials. In Germany. I played a low volume yet energetic little gig to an 80 year old dancing man and some curious teenagers. I think the organizers had absolutely no idea what musicians they were booking, which became clear durning Praha Depart's show as well. Although the band fit the criteria of actually being from Japan (something that you can't say for N'toko), their noisy and energetic performance completely shocked the technical crew, which immediately lowered the PA sound to a staggering 0, and threatened to turn off the electricity if the band doesn't play quieter. Which they did to the point of being completely inaudible.  Fortunately by that time there was a large enough crowd who didn't really care and seemed to enjoy the gig, rushing to the merch stand after the show to meet the singer and get cds or T-shirts. The gig was followed by a really loud open mic karaoke session with drunk German girls screaming Celine Dion songs into the night. All in all it was a first class experience in weirdness that I will never forget, too bizarre to be bad.
The last day of the tour belonged to Berlin and its well respected venue West Germany, which is actually an ex doctors ordination, so you can picture the ambience in the place. It was a real Berlin gig in every sense of the word real and Berlin.
So there we go, the tour is finished. 11 gigs, 7600 kilometers, lots of new friends and experiences. Praha Depart are back home in Japan and I'm also getting back to my everyday routine. And thank god that 6 months of emails, calls, organizing, coordinating and calculating are also over. It's not so easy putting together a joint tour of a Slovenian rapper and Japanese post-punk band. But all the efforts were forgotten after the first chords of the first gig in Ljubljana. The way everything came together, the music, the people's reactions...It just felt like we're doing something really cool, something that I've always wanted to do and couldn't imagine. This tour was maybe the best thing I've experienced in my life as a musician.
So now I'm left with a slightly difficult question to answer: what to do next?

Thanks so much to all the organizers and most of all thanks to Aleš for all his efforts and the superb photos.
See you all next time!

 Youtube-ing away in a French cafe
 A visit to Radio Beton in Tours
 Cup noodle heaven
 I usually hate shopping centers, but if they have Guitar Hero....
 France
 We arrived in Paris at midnight and did some night tourism
 And Aleš did some night photography
  Praha Depart in Paris
 Praha Depart in Paris
 Early morning noodles in Belgium
 And morning exercise
 Nijmegen apartment
  Nijmegen apartment
 Exploring Martin's excellent record collection 
 I chatted with the mom
 ...and Praha Depart took care of the baby
 Cleaning up the stage 
 waiting for the show in Onderbroek
 The repertoire 
 Mystery man
 Mai in Onderbroek, Nijmegen
 Tsukasa in Onderbroek, Nijmegen 
 Praha Depart in Onderbroek, Nijmegen
 Entering Muzikbunker, Aachen
 Where are we?
 Thai food!
 Watching cute cats
 Me in Muzikbunker, Aachen
 Praha Depart in Muzikbunker, Aachen
  Praha Depart in Muzikbunker, Aachen
  Praha Depart in Muzikbunker, Aachen
 Saying goodbye to the comfortable backstage...
 ...and arriving in the cold, spooky sleeping place
 ...with a collection of the worlds worst band posters
 Jumpei cleans his hat
 Arriving in Japan Week Festival, Frankfurt
 Do we feel out of place?
 N'toko's mind blowing performance of a lifetime, Japan Week festival, Frankfurt
 A gig I will never forget
 Praha Depart at Japan Week, Frankfurt
  Praha Depart at Japan Week, Frankfurt
 Saying goodbye to Helge, who organized the show in Aachen and came to see us in Frankfurt
 Hotel!
 On the road to Berlin
 In the home of Marie and Boris in Berlin
 Friends from Tokyo showed up at the gig in West Germany, Berlin
 Tsukasa in the "doctor's office"
 Mai get's ready for the show
 It was great to see my friend Mario. We used to hang around a lot in Tokyo and haven't seen each other in ages.
 Me playing in West Germany, Berlin
  Me playing in West Germany, Berlin
 Praha Depart in West Germany, Berlin
 Mario entertaining everybody, as always
 Breakfast 
 We say goodbye to Boris, Stefan and David before hitting the road
 Traffic jams on the way home
 Driving
 ...and driving
 A surprise welcome party for Mai. Happy birthday!
 Finding Praha Depart's picture in Mladina magazine
 It's good to be home
 Watching some clips from the tour
The last night before their plane ride to Japan was fun