Friday, July 26, 2013

Bitka za dober spanec - pismo Aljoši Bagoli 2. del

Predbranje:

N'toko = indie-Bagola (sori za bedn fotošop)

Aljoša pozdravljen. V tokratnem pismu bom moral biti malo bolj previden s svojim tonom, saj sem od zadnjič precejkrat slišal očitek, da sem preveč prijazen in spoštljiv v svojem pisanju. Ljudje začenjajo sumiti, da sva v resnici naklepno sodelovala in da je to samo publicity stunt. Mnogo raje bi videli, da bi te raztrgal na koščke, kot pa da poskušam s tabo govoriti. Zato moram prvih par besed nameniti njim. Zakaj sem se pravzaprav sploh lotil te debate okoli tvojih reklam in kolumne v obliki pisem? Ker nam tako nazorno prikazuješ, kako širok spekter ljudi se čuti del protestniškega gibanja. Kako se pravzaprav vsi počutimo kot del rešitve. Od anarhistov, za katere ni nihče v državi Sloveniji dovolj čist da bi predstavljal tako čiste vrednote, do oglaševalcev, ki se jim ne zdi sporno proteste vtakniti v reklamo za državno telekomunikacijsko podjetje, ki jo izdeluje agencija v večinski državni lasti. Od Matije Solceta, ki je ob vsakem vremenu in vsaki priložnosti vihtel svojo harmoniko, do Dan D, ki so prišli na vstajo nastopiti pod pogojem, da bo njihov koncert med javljanjem v TV Dnevnik. Od sekunde, ko je postalo jasno, da bodo protesti postali redni in množični, se je začel odvijati boj za moralno višji teren. Boj, ki je vstajo popolnoma izčrpal. Bralcem, ki jih torej zanima, zakaj se sploh pogovarjam s tabo, tukaj dajem jasen razlog: ker hočem vedeti, kako za vraga je reklama za Itak paket vse, kar nam je ostalo od uporniškega duha? Z odgovori si mi pomagal to razvozlati, kar se mi zdi vredno precej več kot pa 5 minut hejtanja, pa naj bo še tako zabavno. Bralcem se že vnaprej opravičujem za premalo adrenalinskega šusa, nizkih udarcev ali šokantnih resnic iz ozadja. Za to obstaja dovolj drugih medijev.

Zdaj pa pojdiva k stvari. Za potrebe analize torej recimo, da midva predstavljava skrajna pola Slovenske "kritične" javnosti. Zajameva torej večino urbanega prebivalstva, ki se ima na tak ali drugačen način za kritičnega; od vojsa free marketa do vojsa anti-establishmenta. Zanimivosti se ne nahajajo v najinih razlikah, ampak v podobnostih. Kaj imava skupnega poleg tega, da sva oba priviligirana bela moška? To, da se oba hočeva dobro počutiti o sebi. Hočeva se videti na strani dobrega, na strani pravice. Kot sam praviš, pomembno je dobro spati. Toda kako v tem razvrednotenem svetu nenehnih kompromisov in ob dejstvu, da sva priviligirana bela moška, priti do mirnega spanca? Tako kot vsi drugi: vzpostavljava se kot nasprotje tega, kar velja za zlo. Hočeva biti videna na strani ljudstva, ne na strani političnega establishmenta. Protesti nama za to pridejo zelo prav. Tukaj je moja izhodiščna točka bistveno boljša kot tvoja, saj me zaradi moje vloge "alpha-indie subjekta" (hvala za naziv, bo prišel še prav) ljudje jemljejo bolj za svojega, kot jemljejo tebe, ki si za nas hočeš nočeš človek iz osovraženih institucij in tračarskih medijev. Toda kako sva lahko potem na isti strani? Ali lahko oba dobro spiva? Ni problem. Več nas hoče stati na strani pravice, bolj je podoba pravice relativizirana, abstraktna, zlo pa postane manj definirano. Čisto konkretni obrazi županov, ministrov in tajkunov na naših protestniških transparentih so postali Itakovi anonimni kravatarji in sodniki, ki bežijo pred mladimi. Na začetku je bilo dovolj, da nisi bil član vladajoče koalicije in si se že lahko imel za dobrega, zdaj pa zadostuje že to, da nisi ... no, kdo že? Vsi smo ok, dokler ne nosimo kravate ali sodniške halje! Juhu! Naš čas!

Tvoj način da prideš do štemplja "dober človek" je, da čimbolj zamegliš podobo tega, kaj zlo sploh je. Moj način pa je obraten, da zlo čimbolj natančno identificiram in ga poiščem tudi v svojih vrstah, kot se spodobi za pravega alfo. Tvoja metoda je vključevanje vseh, moja pa izključevanje. Kazati s prstom na vsakega Bagolo, ki se poskuša pririniti zraven. Boj za alpha pozicijo protestniškega gibanja pa je zelo krut, slej ko prej se najde nekdo, ki s prstom pokaže nate in reče: "Sej ta ni pa nč boljši kot un Bagola, povsod se zravn rine pa gleda kje bo mel kak profit!" S to prakso smo nadaljevali po spirali navzdol, dokler nismo izločili čisto vseh predstavnikov upora. Ampak glej ga zlomka, zdaj je edini, ki nas še predstavlja ravno tisti zoprni Bagola, ki je prag tega, kaj še velja za upor, spustil najnižje! In na volitvah bo zmagala ena izmed znanih političnih opcij, ki bo prag tega, kaj še velja za etično vladanje, spustila najnižje. Tako Janković kot Janša sta že pokazala, kako malo jima pomenijo sodbe sodnikov, kaj šele ljudstva. 

Poglej kam naju je pripeljala najina potreba po tem, da bi za vsako ceno bila videna kot good guya: ti si se znašel na napačnem koncu protestniške jeze, jaz pa sem ostal brez soprotestnikov.

Podobnosti med nama pa je še precej. Najbrž uporabljava isti računalnik, isti telefon, istega mobilnega operaterja, hodiva v iste trgovine in v iste lokale. Zaradi tega ti najbrž spiš malo bolje, jaz pa malo slabše. Kaj se bom pretvarjal, tako me mori, da pišem komade o tem! Ampak resnici na ljubo se ob koncu dneva grem tudi jaz marketing. Ti prodajaš telefone, jaz pa muziko. N'toko kot "indie-alpha subjekt" (res mi je všeč ta skovanka...) ni nič drugega kot brand, ki ga ustvarjam z vsakim komadom, z vsako fotko, z vsakim statusom in celo v tem trenutku, ko na blogu vzpostavljam svojo vlogo kot "Anti-Bagola". Sem pravzaprav samo indie-bagola (kako ni tega doslej nihče opazil?!!!). Vse te informacije pa svojim followerjem dan za dnem rinem v grlo skozi storitve, ki jih ponujajo gnusne korporacije Facebook, Soundcloud, Google ... Zato se nikakor ne smem imeti za boljšega od tebe. Kvečjemu sem neumnejša verzija tebe, saj ob tem da počnem podobne stvari manj zaslužim in imam povrh vsega še slabo vest.

Te podobnosti je težko sprejeti, ne le meni ampak tudi mojim somišljenikom, saj kot že rečeno svojo moralno superiornost lahko vzdržujemo samo tako, da se vzpostavimo kot nasprotje nekoga moralno spornega. Zato se tudi moj bralec zdrzne ob sami misli, da bi naju videl v isti sobi. To bi mu porušilo črno/belo sliko sveta, good vs. evil, money vs. people. Kot da nisem na Facebooku ravno zaradi tega bralca, ki hoče biti preko svojega najljubšega korporativnega internet servisa nonstop deležen potrditev, da je na strani dobrega, da ima dober okus, da ima dober smisel za humor, da dobro zgleda ... Ali smo se sposobni spopasti z norim dejstvom, da svet ni črno-bel, da se ne deli na dobro in zlo, niti ne na rdeče in belo? Da ni enega univerzalnega odgovora na vse dileme, pač pa le nenehno boleče izpraševanje vesti in pretehtavanje vrednot? In kar je najhuje: možnosti da zajebemo. Indijci imajo pregovor za vsako situacijo: "Lahko je izbirati med dobrim in zlim, toda med dobrimi možnostmi izbrati boljše dobro ali med slabimi manjše zlo, to so resnične izbire našega življenja." Tisti, ki ni sposoben narediti te izbire, mu narava sama dodeli večje zlo.

Če sta torej diametralna nasprotja N'toko in Bagola v svojem bistvu isti korporativni gnidi, to velja tudi za cel spekter kritične urbane javnosti, ki je vmes. Vsi, ne glede na poklic, iz sebe ustvarjamo brand kritičnih, dobrih, sočutnih ljudi. To je resnica sodobnega urbanega uma. Bolj kot doseči nekaj dobrega nas zanima počutiti se dobre. Ne zanimajo nas človekove pravice, pač pa naša individualna pravica do občutka moralne čistosti. Ta je nedotakljiva, pa naj bodo posledice kakršnekoli. Ali si upamo reči, da ima Aljoša prav in nas je velik del vstajnikov na protestih izvajalo le podaljšek tega, kar počnemo doma na socialnih omrežjih, torej iskalo potrditev, da smo na strani dobrega? Gotovo ne na zavestni ravni, ampak vprašati bi se morali, zakaj smo odnehali takoj, ko nam javnost ni več podeljevala nobenega priznanja. Ko je zmanjkalo lajkov. 

Toda kam z vso to filozofsko navlako? Če smo vsi slabi, kako sploh živeti? Tvoj odgovor je, da je edina človekova dolžnost udejanjati svoj talent in na koncu dneva mirno spati. Zelo pragmatično vodilo. Ampak čaki malo, a ni to tudi vodilo slovenskih tajkunov? Političnih manipulatorjev? Koruptivnih funkcionarjev? Udejanjajo svoj talent in mirno spijo. V to sem prepričan. Bavčarju pol kurca ni jasno, da je naredil kaj narobe. Tudi Zavrlu ne. In kot kaže tudi tebi ne, saj se ti ne posveti nobena možna povezava med njegovim lobiranjem in vašo poslovno uspešnostjo ...

Zato poskusiva to logiko obrniti na glavo: Aljoša, midva nimava kaj dobro spati! Če se hočem imeti za nekoga, ki mu ni vseeno, potem pač slabo spim. Vmesne poti ni. Ko se začneš ukvarjati z družbenimi problemi, to s sabo nosi neprestano izpraševanje vesti in pretehtavanje vrednot, iskanje manjšega zla in boljšega dobrega, učenja od napak in sprejemanja kritik. Pomeni nenehno ugotavljanje, da si v marsičem sam na strani problemov. Dejstvo, da so naši kritiki v marsičem isti kot mi, nam ne sme biti vir zadovoljstva ampak vir skrbi. Ja, težko je spati z vsem tem v glavi. Toda medtem ko svet vsak dan postaja slabši, nam vsi poskušajo prodati občutek, da smo mi pa v redu. Da smo na strani ta-dobrih. Kadar tega občutka ne kupujeva, ga pa prodajava. Žal pa svet ne bo postal boljši, dokler se mi o sebi ne bomo počutili slabše. Nikoli si ne smemo dovoliti tako mirnega spanca, kot ga uživa Bavčar. Bežati moramo čim dlje stran od vseh, ki nam prodajajo občutek, da smo v redu, da smo dobri. Nehajmo en drugega trepljati po ramenih, ampak si raje priznajmo, kakšen dvoličen gnoj smo. Raje se družimo s tistimi, ki nam dajejo slabo vest. Ko bomo ob "made in China" napisu na naših napravah in "made in Bangladesh" na naših cunjah vsi pogledali v tla, bomo začeli iskati alternative. In te bodo hitro vzniknile (oziroma že obstajajo). Bolj nas bo sram vsakega kompromisa, manj bo kompromisov. Če bi se glasbeniki, ki smo nastopali na prireditvi ambasade ZDA sramovali en drugega, ali pa bi se nas sramovala publika, bi najbrž zbrali pogum reči jebeš to sranje in iz vsega skupaj naredili statement. Tako pa smo se potrepljali po ramenih, si razblinili morebitne dvome, odigrali, pobrali keš in šli vsak svojo pot. Prag smo si postavili nižje namesto višje. 

Ker si v svoji kolumni izpostavil, da imaš kot oglaševalec odgovornost prispevati k spremembam pravil družbe, bi moral spati slabše. Ker praviš da ni tako, imaš na srečo mene, da ti pri temu pomagam. In seveda obratno. Aljoša, hočeš nočeš imaš kot eden najvidnejših obrazov "tretje najbolje uvrščene agencije za komunikacijsko učinkovitost na svetu" precej širši domet vpliva, kot ga ima 8. najuspešnejši slovenski raper. Imaš dostop do informacij in možnosti širitve informacij, o kakršnih lahko jaz samo sanjam. Če že hočeš govoriti o družbenih problemih, potem lahko pričakuješ, da bomo od tebe zahtevali precej več, kot si nam dal. Z Itak reklamo pač nisi za mlade naredil ničesar, tako kot tvoji nasprotniki s hejtanjem reklame nismo naredili ničesar. Če pa se hočeš s površinskim koketiranjem z vrednotami revolucije dobro počutiti o sebi, lahko pričakuješ temu primerno reakcijo. Definitivno si dovolj inteligenten, da to veš in si vedel že na začetku. Priznam, bolj ga najebeš kot jaz. Kot dolgoletni indie-alpha subjekt ti zato lahko dam par nasvetov: če nočeš da te mečemo v isti koš s politiki, ne uporabljati njihovega načina argumentiranja. Skupno vam je namreč to, da cel svet postavljate v narekovaje. Ko vas nekdo napade vsi postanejo "levičarji", "vstajniki", "ljudstvo", "osvoboditelji", "sodniki", "tožilci"... Zato, ker nihče zares ni to, kar pravi da je, tudi nima nihče pravice kritizirati. Vedno mu lahko odvrneš: "Jaz mirno spim, kaj pa ti?" Če bom začel tvoje besede postavljati v narekovaje, ne bova daleč prišla. Kajti za marsikoga si "kreativec", ki "udejanja" "svoj" "talent". Bolj slab dialog bi bil to. In še ena stvar, ki se je moraš paziti: igranja vloge žrtve. Vsak obsojeni politik meni, da je nad njim bila izrečena fatva. Strinjam se, da so številni napadi nate slaboumni in neokusni, toda njihova nekompetentnost nikakor ne opravičuje vsega, kar v življenju narediš. Tudi to počnejo politiki, ki se izgovarjajo, da imajo vendarle pravico do spoštovanja. Po zakonu že, v praksi pa si moraš spoštovanje prislužiti s svojim delom, ne le dobrim PRjem. Dober oglaševalec nam skupaj z nekim pojmom v glavo vžigosa tudi njeno sliko. Ko smo med vrhuncem vstaje pomislili na besedo zlo, so se nam pred očmi naslikali določeni obrazi. Če želiš vedeti, zakaj ti ljudstvo ne da miru in te noče vzeti za svojega, je moje skromno mnenje, da nam prodajaš pojem "zlo", nikakor pa nam nočeš dati obrazov, na katere bi ga lahko prilepili. Ker se v celem času do ničesar in nikogar konkretno ne opredeliš. Razen, da imaš pravico do tega, da te pustimo pri miru. Morda so zato besedo "zlo" nekateri začeli limati nate? Just a thought.

.........

Ok, pošteno že preizkušam tvojo potrpežljivost in kradem čas bralcem. Naj zapišem samo še strnjen zaključek. Dokler je naš cilj zgolj počutiti se dobre, bodo protesti samo še en izdelek na polici. Vseeno je ali protestiramo ali pa kupimo protestniško navdahnjen telefon. Verjetno bi morali protestirati zato, ker nas je sram v kakšni bedi živijo nekateri ljudje. Ker nas je sram, kakšna država postajamo. Ker nas je tako sram, da ne moremo več spati. Brez skrbi, tudi takšni protestniki obstajajo: tisti, ki niso nehali hoditi na ulice takoj ko je zmanjkalo lajkov. Ko bomo vsi sposobni tega, bodo protesti gotovo uspešni. Ali še bolje, ne bodo več potrebni.

Do takrat pa bi ti rekel le še hvala za tvoje kritike, za to, da se danes o sebi počutim malo slabše. Upam, da se je nekaj tega slabega počutja prijelo tudi tebe. Da sem vsaj za malenkost omajal tvoj trden spanec. Če ga še nisem, mi sporoči, imam še precej arzenala.  Upam tudi, da se bo kanček tega kislega občutka prijel še koga drugega. Zelo me namreč skrbi, ko se ljudje na tako odgovornih položajih, kot je naš, tako dobro počutimo sami o sebi in nikoli ne podvomimo v to, kar počnemo (celo takrat, ko nas na to opozarja cela država). Dobro vem, kako nevarno je biti obdan samo z ljudmi, ki občudujejo vsako tvoje dejanje. In kako dragoceni so tisti, ki ti znajo na zrel način povedati, kdaj si zajebal in kdaj zmoreš nekaj storiti bolje.


Saturday, July 20, 2013

Upor kot brand - Pismo Aljoši Bagoli

Verjetno ste v zadnjem mesecu zasledili reklame za pakete Itak, ki z estetiko protestov prikazujejo nekakšno vstajo mladih. Reklamna akcija je naletela na veliko neodobravanje kritične javnosti, kmalu pa se je na netu pojavila stran Plitak.si, ki parodira omenjeni način oglaševanja in zraven opozarja na nepravilnosti pri proizvodnji telefonov, kot tudi v oglaševalski industriji. Tako kot reklame Itak, je tudi stran Plitak.si naletela na mešane odzive, saj so jim nekateri očitali dvojno moralo in populizem. Pred kratkim je svoje stališče do teme v kolumni za Marketing Magazin razjasnil sam idejni vodja reklamne kampanje, kreativni direktor Pristopa Aljoša Bagola. Njegovo besedilo me je pustilo zelo zmedenega, saj pravi, da je bila ideja za to akcijo povsem progresivna in je želela spodbuditi angažiranost v oglaševanju. Osebno v zgodbi še vedno vidim precej lukenj, zato sem svoja vprašanja namenil kar Aljoši samemu. Ne z namenom, da prispevam k sporu Itak/Plitak, pač pa da poskušam odpreti dialog med navidez povsem nekompatibilnimi svetovi. V razgovor ste vabljeni vsi, ki imate kakšno misel na to temo. Žaljive in prostaške commente, ki ne prispevajo k vsebini debate pa bom brisal.

Toscanijev oglas za Benettonovo akcijo Unhate

.............

Aljoša, ne bi rad izpadel kot da te osebno napadam niti nočem izpasti kot zoprn levičarski kričač (čeprav tak na koncu vedno izpadem). Priznam, sem eden od tistih zadrtih nasprotnikov logike marketing sveta, ki se mu je obračal želodec ob zadnji reklamni akciji Itak, ter na ves glas širil anti-reklamno akcijo Plitak.si. Vsekakor pa nisem eden tistih, ki verjame, da oglaševalci ne bi smeli imeti političnega mnenja in se kritično opredeljevati do aktualnega dogajanja. Niti se nočem imeti za moralno neoporečnega razsodnika. Zato sem bil vesel tvoje kolumne v Marketing Magazinu, kjer si razodel svoj pogled na polemike okoli oglasa. Če je namen akcije mladim posredovati sporočilo, "da obračunajo z zgrešenimi pravili tega časa in si/nam postavijo svoja" in hkrati tudi vzpostaviti, da imajo oglaševalci dolžnost kritično osveščati družbo, sem nad idejo navdušen in jo bom prvi podprl. Moram pa priznati, da so mi po branju kolumne v glavi ostala številna vprašanja nepojasnjena. 

V času poteka akcije, ko gledamo Pristopove plakate s podobami mladih, ki preganjajo politike, poslovneže in sodnike, v medijih beremo o direktorju Pristopa Franciju Zavrlu, ki se pred finskimi preiskovalci zagovarja za pranje denarja v Luksemburgu. Beremo o njegovi vse jasnejši povezavi z ravnokar obsojenimi v korupcijski aferi Patria. Beremo, kako je Pristop vabil na slovesno postavitev spominske plošče četverici JBTZ, kjer sta se Janša in direktor Zavrl veselo kitila z zaslugami in častmi. Ali ni Janša osrednji lik, takorekoč predstavnik vsega, proti čemur naj bi se (in so tudi dejansko se) mladi upirali? Pristop vsekakor ima finančno in medijsko moč "spremeniti pravila igre". Je velik igralec na slovenskem medijsko/političnem prizorišču. Vendar to moč v vlogi lobija vedno znova izrablja za varovanje hrbtov političnih in gospodarskih zaveznikov, v zadnjem desetletju pa je bil pogosto vpleten v zgodbe o spornih političnih kadrovanjih in menedžerskih prevzemih. Popravi me če se motim, ampak težko bi ocenil Pristop kot podjetje, ki dviga raven etičnosti v našem poslovno/političnem prostoru. Vem, da z dejavnostjo direktorjev verjetno nimaš nobene povezave, zato nočem teh odgovornosti metati nate, niti kritizirati poslovnega uspeha in kreativne vsebine vašega dela, me pa zanima, kako se do vodstva opredeljuješ? Kakšno je tvoje mnenje o zavezništvu Janša-Zavrl? Ali se ti ne zdi naivno pričakovati, da bo kritična javnost ob vsem kar ve o Zavrlu, brez pripomb sprejela revolucionarne slogane reklamne akcije Itak? Ali ne spada med tiste, ki bi v tvoji reklami moral pred mladimi bežati? 

Protestniki znamo biti arogantni, netolerantni in dvolični, se strinjam. In nekateri smo si morda res jemali preveč zaslug (za kaj že?), ter v lokalih puščali drage kozarce vina. Nekateri pa so bili tudi tepeni, bili poškropljeni s solzivcem ali vodnim topom, dobili neuprvičene globe, in nenazadnje sedeli v zaporu več kot mesec dni. Pogovarjal sem se z zaporniki in zraven so bili številni mladi. Tisti, ki jim je paket Itak namenjen. Vemo, kdo jim je vzel njihov čas in da ga ne bodo nikoli dobili nazaj, čeprav so se zanj borili. Ne storiti napake, da si zaradi oporečnosti nekaterih protestnikov dovoliš podcenjevati iskrene namene in trud večine. Če imaš resnično željo pomagati pri spremembi pravil igre v družbi, sprejmi njihovo kritiko in poskušaj razumeti njihovo razočaranje, ko so videli, da se je več mesecev njihovih naporov spremenilo v reklamo za mobilne telefone. Dali so ti ikonografijo za medijsko kampanijo, daj jim v zameno vsaj dolžno spoštovanje.

Kot že rečeno, vem da se ne ukvarjaš s poslovanjem Pristopa, pač pa z vsebino. In tudi tukaj bom izrazil nekaj dvomov. Svoje delo primerjaš z delom slovitega Oliverja Toscanija, ki je s kontroverznimi Benettonovimi reklamami opozarjal na razne krivice in pereče družbene probleme. Medtem lahko za družinsko podjetje Benetton rečemo, da so dejansko poskušali "spremeniti pravila igre" in se šli humano korporacijo (imidž, ki je s številnimi aferami in nečednostmi v Patagoniji in Dhaki kasneje zbledel), bi o proizvajalcih mobilnih naprav prej lahko rekli, da so vzrok za številne krivice po svetu. Super bi bilo, če bi Oliver Toscani (ali pa Aljoša Bagola) naredil oglas, ki opozarja na neetično proizvodnjo naših aparatur v tretjem svetu. Kako kruto ogledalo bi nam lahko postavil! To bi bil velik game-changer! Uporabniki, proizvajalci in oglaševalci, vsi se igramo to igro sprenevedanja. Ampak vsi se hočemo v ogledalu videti kot moralno neoporečne upornike proti sistemu. Ko nas nekdo na to opozori (v tem primeru so nas opozorili ustvarjalci strani plitak.si) pa jih označimo za "ozaveščene" grafične oblikovalce. Ja, ozaveščene v narekovaju. Češ da nekaj moralizirajo, sami pa niso nič boljši. Kar je vedno zelo priročen izgovor za ohranjanje statusa quo, česar pa, kot si sam rekel, nočeš. Tukaj me zanima, ali se mora po tvojem mnenju oglaševalec opredeliti do etičnosti proizvoda, ki ga oglašuje? 

Dovoli mi še malo lastnega filozofiranja. Ali ni dejstvo, da se tako naši odnosi kot tudi prepričanja spreminjajo v potrošniško komoditeto, pravzaprav največji razlog, da se mladi nismo sposobni resnično mobilizirati in vzpostaviti svojih pravil? Takoj, ko se hočemo upreti, pride korporacija in reče: "A, vidim da si uporniški tip! Imamo ravno pravi proizvod zate!" Generacija za generacijo upornikov se spreminja v potrošnike, dokler upor sam ne postane nič več kot artikel. Tako se naša prepričanja slej kot prej odražajo zgolj še v imidžu, ne pa skozi dejanja ali način življenja. Ali lahko Che Guevarra na majici tekmuje z dejanji resničnega Cheja? 

Morda sem popolnoma zgrešil smisel akcije in se osredotočam na napačne stvari. Morda tvoji oglasi nočejo govoriti o teh temah. Ampak če sprememba pravil po tvoje pomeni, da se oglaševalci sedaj smejo/morajo kritično opredeliti do dogajanja v svetu, do česa se potem Itak reklame pravzaprav opredeljujejo? Toscani je bil glede tega zelo konkreten.


................


Predolgo te že morim. Glej, čisto preprost zaključek: Po mojem skromnem mnenju je bila estetika reklamne akcije Itak precej neposrečena. Verjamem, da si si jo takšno zamislil z najboljšimi nameni, toda ne moreš enostavno zamahniti z roko nad tem, da je užalila velik del publike, ki jim je bila namenjena. Če pa že ni bila namenjena spremembam željnemu delu javnosti, ima ta vsaj pravico počutiti se oropano. In ima pravico opozarjati na njene pomanjklivosti. O uspehu akcije pa na koncu ne bodo odločali oni. Odločal bo denar. Koliko je prodanih telefonov. Ali je to res sprememba pravil igre? 

Verjamem v to, da so v oglaševanju ljudje, ki si želijo sprememb in so sposobni marsikaj storiti. Imate ogromno moč, ne le finančno, ampak tudi opinion-makersko. 
Uporabi svoj vojs. ...tega ti dam zastonj ;)

Tvoj,

N'toko