La Depression

My bro Shampoo Guy has a new song up. It's built around vocals taken from the Pizzicato Five song "La Depression" from their 1998 record "Playgirl Playboy". I really like the lyrics of the whole song, although I only used a small part of the original.




"I havent seen
A single interesting
Man around
For ages

A gentle
Cute
Rich
Bloke

Weve been going through
Quite a recession these days
The world is going through
Some crisis I tell you
These days have been
Somewhat tedious

Interesting
Guys
Are not available
This season

Gentle
Cute
Rich
Blokes

Weve been going through
Quite a recession these days
The world is going through
Some crisis I tell you
Everything has been
A bore of late
The world
Is a bore
My god
You are so unfair

As for interesting
As for interesting
Guys
I dont think theres any
Around

Weve been going through
Quite a recession these days
The world is going through
Some crisis I tell you
Everything has been
A bore of late
The world
Is a bore
My god
You are so unfair"

New season of Safari!

Prišla je jesen in hladne dni si bomo malo popestrili z novo sezono Safari eventov. Lanska sezona je minila prehitro in v 9ih mesecih nismo uspeli povabiti vseh imen, ki nas trenutno navdušujejo na domači elektronski sceni. Letos se spet obeta veliko novitet, pa tudi nove glasbe artistov, ki jih že dolgo nismo videli nastopati. Veselim se spet prijetnega vzdušja v Gromki in vseh prijateljev, ki ste lansko sezono naredili tako zabavno!

Začeli bomo z live actoma dveh producentov, ki še nista prišla na vrsto, čeprav sta bila ves čas visoko na seznamu naših želja. V četrtek bosta torej na odru kraljevala dva neverjetno produktivna in kreativna domača ustvarjalca elektronske glasbe, Poll A Rock in Bownr. Močno priporočam!

Autumn has arrived and we're kicking off a new season of Safari events to keep ourselves amused durning the cold upcoming days. Last year passed too quickly and we didn't manage to invite all the artists we're excited about in those 9 months. There are a lot of new acts coming up, as well as new music from artists we haven't seen in a while. I'm really looking forward to the pleasant atmosphere in Gromka and to seeing everybody who made last year so much fun. 

We'll be starting the season with live acts from two awesome producers who have been high on our wishlist all year, but we still haven't managed to get to Safari. This Thursday the stage in Gromka will belong to Poll A Rock and Bownr, both unbelievably tallented and hyperproductive electronic musicians. I strongly suggest you check them out!

Both artists have done amazing remix work, I've already worked together with Poll A Rock on this Moveknowledgement track, and would love to see Bownr lend some of the magic he did with New wave Syria's music.

Facebook event: https://www.facebook.com/events/536679086345591/

LiVe aCts:
BOWNR (zAvodKru, Ricochet UK)
Popotnik skozi žanr in čas, nepogrešljiva figura na domači elektronski sceni, ki nas že leta navdušuje z nepredvidljivimi izdajami na domačih in tujih založbah. Njegov razpon seže od IDM-a do tehna in breaksov, nikoli pa ne pozabi na plesišče.
https://www.facebook.com/Bownr
http://soundcloud.com/bownr

POLL A ROCK
Producent, ki zavrača razlikovanje med punkom in tehnom, nas je skozi svojo dolgo glasbeno pot peljal že marsikam in ves čas ostal aktualen, nikoli pa ni bil nič drugega kot Poll A Rock. Njegova surova in umazana produkcija ostaja edinstvena na zemljevidu sodobne elektronike.
(http://soundcloud.com/poll-a-rock)

DjS:
PlankTon (www.facebook.com/DjPlankTon)
N'toko (www.soundcloud.com/ntoko)
Zana (www.soundcloud.com/zanacaroline)

VisualS:
Koala™(Jet Jam) (www.jetjam.net)

Gromka. 25.10.2012. ob 22:30
Vstopnina: 3evre

LiVe aCts:
BOWNR (zAvodKru, Ricochet UK)
Bownr's trips through time and sound have become an essential part of Slovenia's homegrown electronic scene, proving that he is an amazing and inovative producer with every new release. His sound shifts between IDM, techno and breaks, but never forgets the dancefloor.
https://www.facebook.com/Bownr
http://soundcloud.com/bownr

POLL A ROCK
Poll A Rock's "punk and techno are the same thing" approach to music has kept him sounding fresh for over a decade, creating a sound that is uniquely his own. When you hear beats with so much dirt in them, it can only be Poll A Rock.
http://soundcloud.com/poll-a-rock

DjS:
PlankTon (www.facebook.com/DjPlankTon)
N'toko (www.soundcloud.com/ntoko)
Zana (www.soundcloud.com/zanacaroline)

VisualS:
Koala™(Jet Jam) (www.jetjam.net)

Gromka. 25.10.2012. ob 22:30
Vstopnina: 3evre

Prava Japonska

Če bi se spusčal v vsak slabo napisan, površen, ali zavajajoč članek objavljen na internetu, bi verjetno lahko počel samo še to. Postal bi eden izmed tistih anonimnih komentatorjev, ki nikoli ne izključi caps lock tipke in bljuva ven svoje ultra-desničarske ali ultra-levičarske reakcije na vse, kar je izrečenega na kakem internetnem mediju. Vsekakor hočem bolje izkoristiti svoje življenje. Za voljo svojega umskega zdravja se vzdržujem pretiranega ukvarjanja s stanjem novinarstva v Sloveniji in se poskušam omejiti na branje vsebin, ki mi ne bodo možgane ves čas poganjale v caps lock stanje. Da ne bodo na koncu obtičali v njem. Večino časa mi kar uspeva, imam pa eno šibko točko; vedno znova, ko se kak novinar, bloger, fotograf, ali popotnik spravi k pisanju o Japonski, se me polasti neverjeten bes in še preden se zavedam, že divje udriham po tipkovnici v svojih možganih. In priznam, včasih tudi po fizični tipkovnici na računalniku. 

Na Japonsko tematiko sem občutljiv, ker se precej ukvarjam z njo. Moja ljubezen do Japonske se je začela podobno kot pri večini zahodnjakov. V njeno kulturo sem vstopil skozi glasbo, filme, animeje in literaturo, ko pa sem končno tudi zares stopil na njena tla, nisem nikoli več hotel oditi. Želel sem si razvozlati skrivnosti te misteriozne dežele na koncu sveta in se v njeni, tako radikalni drugačnosti, počutiti domače.  Po petih letih vračanja lahko res rečem, da mi je Japonska postala drugi dom, nikakor pa ne morem reči, da sem karkoli razvozlal. Prvo leto sem mislil, da zdaj vem vse, naslednje leto sem videl, da sem si marsikaj čisto narobe razložil, tretje leto pa sem videl, da so tudi moja nova spoznanja zelo omejena in da sem v resnici šele na začetku. Z novimi poznanstvi, boljšim razumevanjem jezika in širšimi izkušnjami pride tudi vedno novo preverjanje dosedanjih dognanj. 

Ravno zaradi te njene izmuzljivosti nam je Japonska tako privlačna za preučevanje. Ker je tako eksotična, je tudi tako odprta za interpretacijo. Tam sem spoznal ogromno zahodnjakov in verjemite, čisto vsak si želi biti tisti, ki ZARES (ups, se že pojavlja caps lock...) razume Japonsko. Vsak izmed nas se v sekundi, ko pristane na letališču Narita, spremeni v antropologa. In vsak se počuti dolžnega, da ostalemu svetu "razvozla" to kompleksno družbo, ter jih poduči o "pravi Japonski". Na koncu pride ven nekaj podobnega Bibliji: nepregleden špeh popolnoma nasprotujočih si informacij o ljudeh iz časov in krajev, o katerih nimamo nikakršnih predstav. To pa Bibliji začuda ni preprečilo, da bi postala najbolj prodajana knjiga vseh časov.

Japonska se nam torej še vedno zdi oddaljena, tako geografsko, kot tudi kulturno in jezikovno. Ker se nas relativno malo dejansko odpravi tja, naši domači toliko raje slišijo kaj o naših dogodivščinah in se čudijo nenavadnim podobam na fotografijah, ki jih prinesemo domov. S tem pravzaprav ni nič narobe. Mi dobimo eno izkušnjo drugačnega sveta in nekaj občudovanja prijateljev, Japonska pa od nas dobi nekaj turističnega denarja. Tudi če so nas na hitro pridobljene izkušnje pripeljale do kašnih napačnih sklepov, ni nihče zares oškodovan. V kolikor to počnemo v svojemu prostemu času, s svojim denarjem in v kolikor so naši vtisi namenjeni le bližnjim. 

Kaj pa če ste novinarka Kaja Sajovic in pišete za nacionalni medij kot je MMC RTV (caps lock nenameren) Slovenija?

Well, then we might have a problem.

Kaja Sajovic med drugim za RTV-jev spletni portal prispeva dnevnik svojih potovanj po svetu. Pred kratkim se je očitno potikala po Japonski in nastalo je nekaj zanimivih prispevkov, v katerih je popotnica zaobjela stanje v deželi vzhajajočega sonca. Predvsem sta mi v oči padla besedila "Japonska, dežela, prepuščena silam narave, leto dni pozneje" in "Plačevanje za ljubezen po japonsko." 

Prvega je pred nekaj meseci namenila analizi stanja duha v Fukushimi na obletnico potresa in nuklearne nesreče. O trenutni situaciji se je pogovorila z nekim ameriškim marincem in avstralskim učiteljem angleščine, za Japonce pa povedala, da ti tako ali tako ne pokažejo, kaj si mislijo. Samo nekaj ti kimajo, se smehljajo, ter spuščajo čudne glasove, kot so "Ooooooooo!" in "Eeeeeeee?" Gotovo se o ničemer ne sprašujejo, samo bebavo živijo naprej svoja borna življenja, pijejo potoke sakeja in hodijo na prostitutke (Kajina priljubljena tema, na katero se bo vedno znova vračala). Članek je pospremljen z dvoumnimi izjavami ki nihajo med "(kontaminacija) prebivalcev pravzaprav ne moti kaj dosti"  in "V tednih po katastrofi jih je mnogo vzelo vladno nadomestilo in se odselilo" (kaj zdaj, jih moti ali jih ne moti?), vseskupaj pa je začinjeno z medlo neartikulirano kvazi-kritičnostjo, ki jo povzame nastavek: "...če gre verjeti statistikam..." Kaj zdaj, jim gre verjeti ali ne? Ti si novinarka, ne jaz.

Katastrofalnih člankov o popotresni Japonski sem med bivanjem v njej prebral toliko, da sem dobil že kar trdo kožo. Po 11.3. je Japonsko poleg potresa, tsunamija in nuklearne nesreče doletela še četrta katastrofa: val slabega poročanja in dezinformacij. Tako smo se morali navaditi na to, da nam ljudje, ki so še včeraj pisali o jesenskih modnih zapovedih, zdaj tolmačijo nuklearno fiziko in vladne zarote. Kaja Sajovic v tem ni nikakršna izjema.

Mi je pa zato toliko bolj zanimiv njen esej, "Plačevanje za ljubezen po japonsko", v katerem si je zadala nalogo razvozlati kompleksne družbene odnose in spolne navade, ki stojijo za tako imenovanimi japonskimi host klubi. Kajo je več kot očitno pretresel pogled na postavne fante z natopiranimi frizurami, ter na izzivalne plakate skoraj golih deklet pred številnimi stavbami v Kabukicho-ju. Tako zelo jo je ganil, da se ji je zapisalo:

"(Savaki. 182 cm. 58 kg. Krvna skupina: 0.) Napis na transparentu pred enim izmed takih lokalov, ob njem pa promocijska fotografija fanta, ki bolj spominja na prosojno človeško ribico kot na moškega, za katerega bi bil pripravljen plačati na tisoče dolarjev za eno noč." 

Na tem mestu se mi je porodila misel:

Če greste v Afriko in vas ogovori plečat, temen Afričan v tradicionalnih oblačilih, najbrž ne boste svojega vtisa o njem kasneje zapisali v obliki "Ogovoril me je moški, bolj podoben gorili kot pa človeku." Če niste ravno Zvone Šeruga, potem veste, da je takšna izjava rasistična in povsem neprimerna celo za krog prijateljev, kaj šele za javnost. Vendar je Daljni Vzhod očitno tako zelo daleč, tako zelo tuj, da njegovih prebivalcev ne moremo jemati kot ljudi, in potemtakem rasizem za njih ne šteje. Pa kaj, če se ji zdijo Japonci in Japonke kot človeške ribice in lutke z umetnimi nasmeški, nesposobnih človeških odnosov? Saj vendar niso ljudje! Daljni Vzhod, to je že vesolje!

Kaja je torej ta pretresljivi predel Shinjukuja brž označila za "rdečo četrt" in nam zaupala, da tam težko srečaš turista. Zanimivo, kajti težko boste v roke prijeli turistični vodič Tokia, ki ne bi Kabukicho izpostavil kot enega desetih must-see atrakcij mesta. Večina fotografij neonskega Tokia, ki jih vidimo na naslovnicah vodičev, so stolpnice okoli vzhodnega izhoda postaje Shinjuku, torej direktno pri vhodu v Kabukicho district. Kaja Sajovic pač ni turistka, ampak novinarka. 

Svojo radovednost nad hosti in hostesami je za nekaj časa potlačila in se raje odpravila na resno raziskovalno delo v Fukushimo (kjer je nastal njen zgoraj omenjeni prispevek). Vendar ji niso dali miru. Novinarski instinkt jo je gnal dalje in morala je zvedeti več o tem fenomenu. Obrnila se je na svoj inside source informacij o Japonski: avstralskim in ameriškim učiteljem angleščine v Fukushimi. Ti so privolili v to, da ji razkažejo "pravo Japonsko". Zveni strašno kajne? Pravi spust v podzemlje! A ste pripravljeni na pretresljiva odkritja, ki so jih naši drzni avanturisti odkrili v zakotnih rdečih ulicah post-apokaliptične Fukushime? Pa berimo dalje:

"Vsaka izmed rednih strank ima v baru rezervirano svojo steklenico šočuja (tip japonskega žganja iz riža, krompirja ali ječmena) ali viskija, ki jo še dodatno preplača. Rezervirana steklenica pomeni tudi rezervirano "gostiteljico".Dekleta se nato z moškimi spogledujejo, z njimi pojejo karaoke, se jim pustijo, da jih sem in tja zagrabijo za zadnjico - če le ni preveč očitno - zaplešejo z njimi in jih poslušajo. Ker bojda njihove žene tega ne znajo. Z ženskimi gostjami pravzaprav ne vedo dobro, kaj bi, razen, da se jim dobrikajo in jim točijo alkohol. Tam okoli treh ponoči te prijazno vržejo ven, se postavijo pred izhod z usklajeno držo na visokih petah in s kratkimi krilci ter ti pomahajo v slovo s tistim lutkastim nasmeškom. Kljub temu, da ima omenjena trojica dekleta oziroma žene in otroke, vedo, da se bodo vrnili."

Wow! 

Ne, pardon, WOW!

Še dobro, da je na začetku omenila šoču, kajti sicer bi mislil, da so se iz Fukushime teleportirali k meni domov v Šentjernej in pili v kaki domači gostilni. Tudi tam gre možakar po službi raje v gostilno kot pa domov, kjer mora poslušati babo. S prijatelji se nasloni na šank, kjer jim mlada kelnarica streže pijačo in se smeji njihovim neumnim štosom. Na dober dan jo še lahko malo potreplja po riti. 

Predstavljajte si, da je Kaja Sajovic angležinja, ki piše za BBC. O naši državi ne ve nič, ima pa nekaj predstav o tem koncu sveta še iz časov, ko je v bivši Jugoslaviji divjala vojna in se je ta kdaj pojavila na poročilih. Ker se ji zdi Ljubljana preveč turistična se odpravi v kakšno manjše mesto na Dolenjskem, kjer namerava spoznati "pravo Slovenijo". Ker ne zna jezika in se ji Slovenci zdijo malo nedostopni, se spoprijatelji z ameriškim asistentom za angleščino na srednji šoli v Brežicah, in ta postane njen vir informacij. Kakšen članek bi nastal iz tega potovanja? Verjetno bi angleškemu bralcu razodela, da Slovenci cele dneve zadeti od strupene šmarnice vozimo svoje spuščene Golfe in igramo harmonike, ter se nič ne obremenujemo s kontaminacijo domačih pridelkov, čeprav živimo le par kilometrov stran od jederske elektrarne Krško. Vsaka vas ima svojo prostitutko, večji centri kot so Novo mesto, Krško in Brežice pa tudi čisto prave hostess bare, ki jim domačini pravijo "kurbenhausi". Kaj vse bi Kaja lahko napisala o naših krajih, če bi obiskala kak striptiz klub, bikers fest ali pa tekmovanje za kraljico blata na Rock Otočcu. Že kar vidim naslov njenega prispevka: "Slovenija: dežela ujeta med blatom, cvičkom in seksom."

Še dobro za nas, da na BBC-ju ni novinarjev, kot je Kaja Sajovic.

.............................................................

Če slovenski novinar vzame pod drobnogled neke lokalne posebnosti in stereotipe o svoji deželi, se temu reče introspekcija, kar je po mojem mnenju lahko le koristno. Kajti Slovenec pozna ne samo to, kar je na Sloveniji posebnega, ampak tudi to, kar jo dela navadno. Ko pa se loti pisanja o posebnostih drugih narodov, ki jih pozna zgolj po posebnostih, se temu reče eksoticizem: ko svoje nerazumevanje neke kulture prodajaš kot  njeno "bizarnost" ali celo "sprevrženost". Če se vrnemo na referenčno besedilo lahko v njem vidimo cel kup eksoticizmov, kjer avtorica vse, česar ne razume, obsodi po najstrožjih kriterijih evropske krščanske morale, kakršne deklarirana levičarka nikoli ne bi uporabila zase. Komentarji pod fotografijami njenih člankov so takšni, kot bi jih napisal jezuitski misionar v 14. stoletju. 

Vendar Kaja Sajovic v tem še zdaleč ni osamljena. Če bi dal na kup vse pogovore, ki sem jih imel z zahodnjaki o Japonski v zadnjih letih, bi se verjetno največkrat pojavila beseda "bizarno". Zelo radi tudi dodamo kakšno modrost o čudnih japonskih spolnih navadah, ter znova in znova vlečemo na dan dokaze, da so Japonci v osnovi bistveno drugačna bitja, kot smo mi. To splošno prepričanje bi rad vsaj malo postavil pod vprašaj. Ali se po japonskih ulicah res sprehaja toliko več čudakov, prostitutk, fetišistov in spolnih iztirjencev kot po ameriških, francoskih ali angleških? V čem je Tokio bolj "čuden" od New Yorka, Pariza, ali Londona? 

Našteta zahodna velemesta so centri kulturne moči in se o njihovih vplivih ne sprašujemo, pač pa jih hitro vključimo v svoje dojemanje normalnosti. Ko so v medije prišle irokeze angleških panksov ali begi hlače ameriških raperjev, so ti ekstremni modni ekscesi hitro postali nekaj samoumevnega. Na njih nismo reagirali z idejo, da sta Anglija in Amerika "čudni" državi, ampak smo njihove modne trende kar najhitreje možno uvozili v naš svet. Celo manerizmi in estetika najbolj absurdnih proizvodov ameriške televizije kot so Jersey Shore so našli pot v naše garderobe in vedenjske vzorce. Vsi poznamo sloviti pariški Moulin Rouge v rdeči četrti Pigalle, a Francozov zaradi nje ne vidimo kot izprijence, pač pa smo njihovo industrijo erotične zabave skrajno romantizirali in jo razumemo kot bogato kabarejsko kulturo. Ko pa se srečamo s pisano ulično modo najstnikov na Harajuku-ju, trashy host klubi na Kabukicho-ju ali vizualno hiperaktivnimi podobami iz anime in manga kulture, je naša edina reakcija na njih: "Ti Japonci so pa res zmešani!" 

Japonska kot bogata in moderna država že 30 let tekmuje z ostalim svetom, ne le v gospodarstvu, ampak tudi v trendih sodobnega življenja. Ker pa ni postala ena izmed svetovnih centrov kulturne moči (ta naslov je zaenkrat še vedno ostal rezerviran za zahodne države), se njene posebnosti tretirajo zgolj kot odstopanja od norm. Velik del tega gre verjetno pripisati že drugačnemu fizičnemu videzu, poševnim očem, tankim postavam in gostim črnim lasem; videzom s katerim se zahodnjak nikakor ne more poistovetiti. Nismo jih videli v dovolj holivudskih filmih, da bi se zares na njih navadili (in tudi kadar smo jih, so bile njihove vloge omejene na stereotipnega Azijca, katerega edina vrlina so borilne veščine). Rumena rasa še ni imela svojega Willa Smitha, ki je tudi naše babice uspel prepričati, da se črncev ne rabijo bati. Da niso priplezali iz dreves nič kasneje kot mi, pa naj jih Zvone Šeruga še tako prepričuje v nasprotno. Dober primer za to je Južna Koreja, ki se leta in leta trudi z vrhunsko sproduciranimi, ultra modernimi pop zvezdniki prodreti na Zahod, na koncu pa ji je uspelo s PSY-jem, moškemu srednjih let, ki je s komičnim plesom in mimiko dovolj ustrezal nam sprejemljivi klovnovski podobi azijskega zvezdnika.

Ali je možno, da smo si idejo o japonski bizarnosti in izprijenosti enostavno izmislili?

Ena mojih izkušenj potovanja po svetu je, da vedno najdeš, kar iščeš. Vsi tvoji čuti so usmerjeni v to, kar te zanima; v to po kar si pravzaprav prišel. Ko sem bil prvič na Japonskem, sem našel dokaze za večino idej, ki sem jih imel o njej. Nisem se pa zavedal, da popolnoma ignoriram vse, kar mojim idejam ne koristi. To pride šele potem, ko si se prisiljen spopasti z vsakdanjikom bivanja v nekem kraju. In tvoje prvotne ideje se z leti rušijo, ponovno gradijo in ponovno rušijo. Verjamem, da nas večina zahodnjakov pride v Tokio po "Crazy Japan" doživetje, in ta nam ga tudi z veseljem ponudi. Vendar je "Crazy Japan", ki je vedno na voljo tujcu, za povprečnega prebivalca Tokia zelo zelo oddaljen koncept. Tokio ima neonske luči, prostitutke, divjo modo in divje žure, še mnogo več pa ima sivih blokov, dolgočasnih poslovnih stavb, kravat in uniform. Od 37 miljonov prebivalcev, kolikor jih šteje širša okolica Tokia, jih najbrž 36 miljonov živi brez kakršnega koli stika z našimi slikovitimi podobami tega "norega" mesta. Da o ostali Japonski sploh ne govorim. Koliko je torej naša slika tega naroda blizu njegovi resnični podobi?

Eno izmed dejstev, ki jih pogosto nočemo videti, ker ne govori v prid našim idejam, je ta, da je japonska družba po zahodnih merilih zelo konzervativna. Še posebej kar se tiče moško-ženskih odnosov. Raziskave kažejo, da so Japonci prav na dnu lestvice razvitih držav tako po frekvenčnosti spolnih odnosov, kot tudi po številu spolnih partnerjev. Obnašanje v družbi je mnogo bolj zadržano kot pri nas, moški in ženske se težje spoznavajo med sabo, družba pa je močno zaznamovana z jasno začrtanimi tradicionalnimi moško-ženskimi vlogami. Manj je prostega časa in manj prehajanja med različnimi skupinami, torej spoznavanja novih ljudi. Javno izkazovanje ljubezni, kot je poljubljanje, pa je takorekoč nesprejemljivo. Morda res niso bili izpostavljeni tisočletjem judovsko-krščanske etike in morale, vendar bi morali biti slepi, da bi opisali Japonce kot spolno odprte, svobodomislene ali celo razuzdane ljudi. V resnici je to podoba, ki jo imajo oni o nas. Kajti razvpiti tokijski klubi, za katere se govori, da se v njih dogaja "marsikaj", so vedno polni zahodnjakov in če v javnosti vidiš nenavadno strasten par, je moški skoraj zagotovo zahodnjak. Tako prostitutke kot tudi porno igralke so v veliki meri uvožene. Kadar v japonskih filmih, dramah in literaturi nastopi spolna delavka, je ta vedno bela blondinka. Po njihovih definicijah je nenavadno spolno obnašanje domena Zahoda.

Kaj se pravzaprav dogaja? Kdo je tukaj čuden? Ali so Japonci ravno tako slabi antropologi, kot smo mi?

Vseh odgovorov gotovo ne poznam, lahko pa ponudim svoje videnje situacije. 

V zelo normaliziranih družbah se bodo odstopanja od norm kazala v mnogo radikalnejših oblikah. Primerjajmo vlogo punk skupin v zahodnji Evropi z vlogo skupine Pussy Riot v Putinovi Rusiji. Dejavnost Pussy Riot in organizacije Voina, kot so performansi z javnimi orgijami, napadi na policijske postaje in druge provokacije, so ekstrem, ki je celo za aktivistično kulturo pri nas nezaslišan. Voina gotovo ne predstavljajo razmišljanja povprečnega Rusa, so pa produkt le-tega. In so tisto, kar je privlačilo pozornost svetovne javnosti. Na podoben način so ekstremne kulturne, vedenjske in spolne prakse na Japonskem posledica zelo normaliziranega načina življenja. Nikakor niso reprezentativni vzorec japonske družbe, so pa tisti njen aspekt, ki je pritegnil našo pozornost. 

Radikalni umetniki, ki so se trudili Japoncem postaviti ogledalo in opozarjali na stanje v družbi, so doživeli velik uspeh povsod po svetu, le na Japonskem ne. Mi pa smo z užitkom skonzumirali vsa ta kontroverzna dela in jih vdelali v svojo podobo te čudne, nerazumljive dežele, ter si mislili, da smo zapopadli njeno kulturo. Toda tujec, ki Slovenijo pozna le po Laibach in Žižku najbrž ne ve kaj dosti o tem, kako razmišlja povprečen Slovenec. 

Konec 90ih je Tokio postal neke vrste Meka iskalcev drugačnosti. Japonska se je zavedala potenciala te novo pridobljene pozornosti, in nastal je projekt "Cool Japan", s katerim se je država poskušala v svetu promovirati ne le kot gospodarska, ampak tudi kulturna sila. Japonska moda, mange, animeji, igrače, glasba in film so postali velik izvozni produkt. Zavedali so se tudi, da turist od Japonske ne pričakuje le gejš in sušija, ampak tudi Hello Kitty, gothic lolite in maid caffe-je. Harajuku je pred desetimi leti morda res bil zbirališče ekstremno oblečenih najstnikov, zdaj pa je zbirališče turistov in edini cosplayerji na znamenitem Harajuku Bridge-u so zahodnjaki. Podobno bi lahko rekli tudi za sloviti center otakujev, računalniško mesto Akihabara. Japonska se te podobe ekstremne, bizarne države nikakor ni otepala, pač pa je na njej podzavestno celo gradila svoj imidž. To vedno bolj opažam čisto na ravni posameznikov, ko se zahodnjak v skladu s svojimi idejami o Japoncu do njega obnaša kot do klovna (pristop kakršnega si doma nikakor ne bi mogel privoščiti), ta pa se po najboljših močeh potrudi ustreči njegovim pričakovanjem in se obnaša tako klovnovsko, kot se pred drugim Japoncem ne bi nikoli. Začaran krog. 

Napačne predstave o tem, kaj je na Japonskem "normalno" pa so pomagali stopnjevati tudi zahodnji mediji. Pred kratkim se je pojavil odličen primer takšnega napihovanja bizarnosti.  National Geographic je v oddaji Taboo predstavil pojav telesne modifikacije znan pod imenom "bagel head" (vbrizgavanje solne raztopine v čelo, ki za nekaj ur ustvari klingonsko zastrašujoč "krof" na glavi). Kmalu so se po vseh svetovnih medijih pojavile novice o novem bizarnem trendu, ki je "obnorel" Japonsko (tudi pri nas:http://www.zadovoljna.si/clanek/trend_report/je-to-najbolj-bizaren-japonski-trend-do-zdaj.html). Bagel-heading pa je v resnici obnorel le internet, medtem ko zanj na Japonskem ni še nihče slišal. Pred sabo imamo tipičen primer tega začaranega kroga: zahodna televizijska ekipa je za oddajo o bizarnih fenomenih šla v Tokio na lov za nove šokantne manifestacije japonske kulture. Za svoj vir so najeli kanadsko blogerko La Carmino, katere podjetje Carmina and the Pirates svojo dejavnost označi kot: "Tokyo TV Fixers + Trend Consultants + Travel Show Hosts + Japan Production Arrangers & Tour Guides+ Alternative Goth LGBT Harajuku Nightlife + Weird Theme Restaurants". Torej podjetje, ki se ukvarja z iskanjem bizarnih pojavov za potrebe tujih televizijskih hiš in turističnih agencij. Očitno je japonska "izprijenost" velik biznis tudi za zahodnjake. Za National Geographic so torej zvohali obskurden pojav telesnih modifikacij, kakršnega lahko najdemo kjerkoli na svetu (bagel-heading je nastal v Carminini rodni Kanadi leta 1999), ta pa ga je širši javnosti predstavil kot nekaj, kar je na Japonskem vsakodnevni pojav. Japonci so bili nad novico ravno tako šokirani kot ostali svet, saj so v življenju videli približno toliko krofoglavcev kot Kanadčani: 0. Ni pa treba reči dvakrat, da bomo turisti sedaj to od Japonske pričakovali, in da nam ne bo z veseljem ustregla v naši želji. Toda roko dam v ogenj, da bo vsak bagelhead, ki ga boste v naslednjem letu na Japonskem srečali, zahodnjak. Toliko o bizarnih Japoncih.

.................................................................

Namen tega besedila ni prodajati moje vizije "prave Japonske", ampak predvsem izraziti dvom v to, ali ta sploh obstaja. No, to in izliti svoj bes nad amaterstvom novinarjev kot je Kaja Sajovic, ki s svojim pisanjem ne le ponižujejo intelekt ljudi, o katerih pišejo, ampak tudi svojih bralcev. 

Do neke mere sem se skozi leta tudi sam gotovo okoristil s prodajanjem japonske bizarnosti in moja "prava Japonska" je za nekoga morda postala objektivna stvar. Resnična Japonska pa ima svoje življenje, ki se odvija na drugi strani naših stereotipov in ima več plasti, kot jih lahko obiskovalec razkrije v nekaj letih. Resnico o Japonski v enaki meri sestavljajo podeželje in mesto, hostese in gospodinje, domačini in tujci, ki živimo v njej. Njena družba ima številne probleme, ki pa jih ljudje kot smo jaz, Kaja Sajovic, La Carmina in ekipa National Geographic z našo tržnico mitov ne bomo pomagali rešiti. Super je, da se lahko različni narodi čudimo en drugemu in se z našo drugačnostjo zabavamo (odnos, ki ga krščanski in islamski svet še nista uspela vzpostaviti), vendar to še ne pomeni da zares komuniciramo. 

Subjektivnosti in stereotipov se najbrž ne bomo nikoli mogli otresti, lahko pa se jih vsaj do neke mere poskušamo zavedati. Lahko poskušamo sodbo "To je čudno" večkrat zamenjati s "To je zame nekaj novega". In tudi prepoznati, kdaj nekdo ve o čem govori, in kdaj nas samo nateguje. Težko bomo našli kaj dosti koristnih informacij v besedilih, ki trdijo, da nam bodo razkazali "resnično stran" nečesa. Niti ne v tistih, ki se začenjajo s krepkimi tiskanimi besedami "Bizarno!" Še najbolj pa se je treba izogibati vsemu, kar je NATIPKANO V CAPS LOCK NAČINU.







OPOMBA: Po objavi tega besedila me je Kaja Sajovic kontaktirala in me opozorila, da je šlo za njeno privatno potovanje na Japonsko. Moja namigovanja, da je bilo morda plačano z davkoplačevalskim denarjem, so torej napačna in se ji za to tudi opravičujem.

Squat Disneyland

                                     

Squat Disneyland

V zadnjih tednih, odkar spet obiskujem ljubljanska koncertna prizorišča, v sebi opažam nove občutke. Morda bi stanje bolje opisal kot pomanjkanje občutkov, kar je zame nekaj novega. Za ponazoritev bom uporabil dogodek Festival Pomladi, ki se je prejšnji četrtek zgodil v Gali Hali. Pa ne zato, ker bi ta konkreten festival ali to koncertno prizorišče po čemerkoli iztopala v dobrem ali slabem smislu, niti si ne želim pisati recenzije ali karkoli očitati organizatorjem in klubu. Vsi so vrhunsko opravili svoje delo. Ta večer uporabljam le zato, ker je tako primeren teren za opis tega, česar zadnje čase (ne) čutim. 

Za začetek naj povem, da mi je bil line-up Festivala Pomladi všeč. Vključeval je močnega headlinerja, Nôze, ki naj bi preverjeno pripeljala veliko ljudi, in mi njihova glasba celo ni popolnoma nagravžna. Vključeval je manj preverjenega nemškega eksperimentalnega elektroničarja Tolouse Low Trax, ki bi sicer težko našel pot na slovenske odre. In vključeval je preverjeno dobro, a še čisto svežo in večini publike neznano, domačo zasedbo Ewok. Zanimiva kombinacija bolj 'ljudskih' in nekoliko bolj podtalnih izvajalcev. Sluzasta žurerja Nôze bi lahko v zakajenem, ne-sterilnem metelkovskem vzdušju izpadla kot prava hedonista iz zlate dobe chicago house-a, alternativnejši Tolouse Low Trax in Ewok pa bi pred tako veliko množico nakurjenih plesalcev izpadli kot prave zvezde. Obetala se je zabavna noč. 

Zgodil pa se je event, ki ga je obiskovalec pozabil še preden se je dobro odpravil domov. Lahko bi ga primerjal z žensko, ki je očitno ogromno vložila v svojo garderobo, a ne zna okusno nositi svojih oblek. Kaj je šlo narobe? Zakaj nisem začutil nastopov na Festivalu Pomladi?

Kot se pogosto dogaja, se je najbolj zagnan, najizvirnejši in najbolj konkreten nastop večera zgodil na samem začetku. Ewok so svoj nažigaški, punkovsko surovi elektro repertoar odigrali kot pravi festivalski bend, s fantastičnim light-showom in bombastičnim zvokom na katerega bi bil ponosen katerikoli stadion. Na tako visokem odru, da jih je lahko videlo, v kolikor bi pogledali proti njemu, vseh 30 obiskovalcev, ki si je 200m stran za šankom naročalo prvo pivo večera in načenjalo prvo debato o Jankovičevi aretaciji. Usoda slovenskega alter benda: tudi na večer, ko bi lahko navdušili množico novih poslušalcev in nastopili v zvezdniški maniri z ramo ob rami velikim tujim artistom, izpade kot random lokalna skupina, ki maši program praznih klubov. Organizatorji jih povabijo kot predskupino "pomembnejših" tujih bendov, saj bo na njihov račun prišlo še nekaj prijateljev, dogodek bo pridobil na renomeju in se lahko tudi pohvalil s podporo domači sceni. Ne trdim, da nimajo dobrih namenov, saj so to ljudje, brez katerih praktično ne bi bilo domače alternativne scene (niti moje glasbene kariere). Mislim le, da bi bilo treba v luči vse več nastopov tujih zvezdnikov v Ljubljani na novo osmisliti vlogo domačih skupin. Če naše najboljše izvajalce predolgo tretiramo kot "ogrevače" jih bo tudi publika začenjala dojemati kot zgolj to (kar se vidi na vsakem koncertu, kjer slovenska predskupina igra pred prazno dvorano, glavni bend pa pol ure kasneje pred polno). S prakso kakršno opazujem v zadnjih letih, nehote občudovanja vredne bende spreminjamo v pomilovanja vredne. Bilo pa je tudi kar nekaj dogodkov, kjer so organizatorji dokazali nasprotno, da lahko s pravim "hype-om" okoli kakega domačega benda iz njih naredijo zvezde. Dolgoletno delo akterjev ljubljanske alter scene je pomagalo pri nastanku in dejavnosti nekaj res dobrih artistov, sedaj pa bi morali še premisliti, kaj bodo z njimi storili.

Vendar pojdimo naprej in recimo še par stvari o headlinerjih Nôze. Najprej si priznajmo nekaj: nad Nôze nismo več tako navdušeni, kot smo bili pred leti, ko nas je francoski dvojec nasmejal s svojo pijansko, "boli nas kurac" interpretacijo minimal house-a. Vmes se je "balkanmanija" v elektroniki malo polegla (vsaj upam, da se je), glasba Nôze pa nas vse preveč spominja na prevečkrat predvajan hitič "We No Speak Americano" in na retro-house trend, ki sta ga Francoza pravzaprav pomagala sprožiti. Ta občutek sem dobil tako od nekaterih obiskovalcev, kot tudi od organizatorjev in nenazadnje od Nôze samih, ki sta na odru delovala kot da si mislita "No, pa odprimo ta kurčev šampanjec in opravimo že s tem". Ne ravno obetaven začetek. 

Vendar tu ne želim govoriti o glasbeni poti Nôze, ampak o tem, zakaj nastop, ki je namenjen izključno nesramni, hedonistični zabavi, na odru izpade kot javna vaja kake slabe moderne gledališke skupine. To pripisujem kontekstu. Kajti vse ni odvisno zgolj od izvajalca, ampak tudi od sposobnosti organizatorja, da ga postavi v pravo okolje. Tu pa prihajamo k bistvu mojega pritoževanja, k tendenci, ki me zadnje čase spravlja ob živce: postavljanju produkcije pred vzdušjem. Upam si staviti, da bi Nôze, kljub vsem njunim hibam, v notranjosti nabito polne Gale Hale znala obiskovalcem ponuditi točno to nesramno, hedonistično zabavo, po kateri slovita. Stopila bi na oder, pred katerim bi ju čakala nestrpna množica, iz sten bi kapljal znoj, bilo bi vroče, zatohlo in zakajeno. Vsi bi vedeli, zakaj so tam. Nobenega drugega razloga ni, da trpiš takšno neudobje, kot pa da se imaš noro dobro. Odlično ozvočenje bi prišlo do izraza in razdrmalo drobovje žurajoče publike. Nôze bi začutila ta ambient, vživela bi se vanj in se na odru obnašala tako neumno, kot se to spodobi za tako neumno muziko. Tak bi bil moj idealni scenarij. Upal sem na Balkan (in prepričan sem, da Francoza tudi), a zgodila se je Evropa.

In Evropa je gotovo bila bližja namenom Festivala Pomladi. No, ne vem kaj je pravzaprav bil namen festivala, ampak vsekakor ni nameraval biti nepozabna zabava. Glede na to, da organizatorji niso čutili nobenega posebnega navdušenja nad izvajalci, ki so jih sami bukirali, težko razumem njihovo motivacijo. Sicer mi je jasno, da je njihovo delo povezano s kompromisi in da je organizacija takšnega dogodka odvisna tako od razpoložljivih datumov, kot tudi od financ, vremena in številnih drugih faktorjev. Verjetno se sčasoma na kompromise navadiš in narediš največ kar pod danimi pogoji lahko. Važno, da je vseskupaj produkcijsko na visokem nivoju in da bo prišlo čimveč ljudi. Zato bukiraš ogromno koncertno prizorišče in kljub grožnji dežja optimistično vztrajaš pri temu, da se bodo nastopi odvili zunaj na letnem vrtu Gale Hale. Da slučajno ne bi kdo ostal brez karte. Jaz, ki nisem organizator Festivala Pomladi in se ne rabim ukvarjat z njihovimi kompromisi, si mislim: "Ko bi vsaj zmanjkalo kart! Ko bi vsaj enkrat lahko doživel razprodani event z dobro muziko! Ko bi vsaj enkrat lahko doživel vrsto ljudi pred blagajno, ki se tresejo, ali bodo prišli notri ali ne! Ko bi se vsaj morali vsi ti ljudje kar najhitreje možno preriniti v klub, da si zagotovijo dobro mesto pred odrom, namesto da pridejo šele potem, ko je pol nastopa glavne zvezde že mimo (slovenski bend tako ali tako zamudijo). Ko bi vsaj nekdo prisilil te lene, nezainteresirane, otopele, cinične, razvajene malomeščanske riti v to, da se zabavajo, kar se bo zgodilo samo v primeru, da se bodo morali za svojo zabavo potruditi!" Kot že rečeno, se moje balkanske fantazije niso uresničile. Festival Pomladi se je na letnem vrtu začel točno ob 9ih zvečer in omogočil obiskovalcu, da je mirno izpustili nastop Ewokov in se na Metelkovo sproščeno odpravil po enajsti uri, si kupili karto, malo podebatiral o Jankoviču, nato pa se počasi sprehodili proti odru, kjer  je bilo prostora več kot dovolj. Malo je pođuskal na Nôze (tista dva smešna možiclja, ki sta na tistem ogromnem stage-u malo pritiskala klaviature in pila šampanjec, če ju slučajno niste opazili), in potem odhitel nazaj proti šanku, očitno edinemu kraju na svetu, kjer se splača gužvati. 

Če sta že Nôze bila klubski act ki je bil plasiran v neklubsko okolje, smo si drugačno vzdušje lahko obetali vsaj na Tolouse Low Trax. Zato je škoda, da se je njegov nastop začel po polurni tišini, ki je nastala potem, ko sta Francoza zunaj zaključila in je bilo potrebno cel dogodek zaradi omejitve glasnosti na letnem vrtu po polnoči preseliti v notranjost kluba. To je pomenilo selitev dela ozvočenja in opreme, ter tonske vaje, kar seveda vzame nekaj časa. Sredi že trajajočega eventa. Ja, nič ni boljšega kot sredi žura malo v tišini postopati pred zaprtimi vrati kluba. Lahko si kar mislite, kako se je vzdušje noro stopnjevalo v pravo evforijo. Začuden sem, koliko ljudi je vztrajalo in se namesto v Jallo Jallo vseeno odpravilo v dvorano. In škoda, da se je potem, ko je končno začel igrati, gospod Tolouse Low Trax izkazal za arogantnega, ciničnega, skrajno pijanega Nemca srednjih let s kupom ritem mašin in semplerjev, ki jih je uporabljal tako, kot da jih prvič vidi (glede na to, koliko časa je rabil, da si jih je priklopil, sumim, da jih je res videl prvič). Če bi pred to opremo postavil svojo teto iz Ždinje vasi bi verjetno zaigrala nekaj podobnega. 

Hja, Festival Pomladi si bom zapomnil po svežem zraku, kratko vrsto za karte in debatah o Jankovičevi aretaciji. Aha, pa baje so tudi neki glasbeniki nastopali.

                                  

                                 ..............................................................................

Sedaj pa zaključimo s Festivalom Pomladi, ki si v resnici nikakor ne zasluži takšnega blatenja. Kot že rečeno sem izbral njih zelo naključno, v resnici pa bi lahko številni drugi dogodki enako dobro služili mojemu pizdenju. Predvsem pa bi rad izpostavil, da kritiziram zelo dobre klube, organizatorje, izvajalce in publiko. Ker se mi zdi, da bi bili lahko boljši, ali se vsaj imeli bolje. Večina organizatorjev po Sloveniji zabije celoletni kulturni proračun svoje občine na enem koncertu Big Foot Mame in lokalne pihalne godbe, vendar me oni ne zanimajo. Zanimajo me enako razmišljajoči, enako čuteči ljudje kot sem jaz. Zanima me, zakaj se tudi na odličnih koncertih nimamo zares dobro. Zakaj so ob vsej vrhunski ponudbi resnični presežki tako redki? 

Takšna je moja interpretacija situacije:

"Mo' money mo' problems" bi rekel Biggie. 

Večji in boljši kot je tvoj event, več stroškov in skrbi prinese sabo. Prisiljen si iskati sredstva za delovanje in kmalu se znajdeš pred številnimi zadregami. Odvisen si ali od države, ali od obiskovalcev, največkrat pa kar od obeh. Pogoji države postanejo vse ostrejši, publika vse petičnejša, bendi vse bolj razvajeni. Zraven se povrh vsega prisesajo še razni mafijski paraziti kot so SAZAS in IPF. Ne, ni lahko voditi kluba ali organizirati glasbenih dogodgov. Zato ni fer, da jim karkoli očitamo, saj so publiki, glasbenikom in državi dali vse to, kar so zahtevali. Na publiko so prilagodili svoj program, poskrbeli za dober zvok in velik izbor pijač, bendom so omogočili vrhunske pogoje nastopanja in solidne honorarje, državni funkcionarji pa se na mednarodnih sestankih lahko pohvalijo s pestrim kulturnim dogajanjem v prestolnici. Ljubljana je s tem postala podobna vsem sodobnim evropskim prestolnicam, z nezainteresirano publiko, neangažiranimi glasbeniki in ciničnimi organizatorji vred. Postalo je še eno mesto, kjer je statement zamenjal entertainment in kjer je punk zgolj še storitev. Alternativna glasba postaja vse manj ventil za izražanje čustev nerazumljenih, drugačnih, depriviranih, odrinjenih, in vse bolj nekakšen kulturni Disneyland, kamor gredo lahko sredinski meščani doživeti nekaj underground pristnosti brez vseh nevšečnosti, ki jih pristnost nosi sabo. Še bolj poenostavljeno: ni več kraj za ljudi brez denarja, ampak za ljudi z denarjem, ki se hočejo spomniti kako nori in "real" so bili časi, preden so ga imeli. Klubi so se z leti vse bolj približali temu obiskovalcu in ne morem se otresti občutka, da se je del germanskega duha, ki skrbi za urejene slovenske gredice, pokošeno travo in zglancane avtomobile, vtihotapil v našo klubsko sceno. Prevzeli smo kapitalistično formo neprestanega širjenja in se v recesiji skupaj z vsemi ostalimi podjetji začudeno zavedali, da ta rast ne bo trajala v nedogled. Kako za vraga bomo napolnili te prostore, če ni čedalje več publike? Še huje, čedalje manj je je! 

Tako dobimo vrhunske izvajalce, ki igrajo na odlično ozvočenje v čudovitih dvoranah, pred patetičnim številom nezainteresiranih, ciničnih obiskovalcev, ki 100m stran za šankom debatirajo o tem, kako slab je zvok. 

Smo v Evropi, ne na Balkanu. Produkcija vlada pred vzdušjem.

Tu pa govorim le o tistih klubih, ki so res res dobri delali. Tistih, ki so dojeli, da se morajo premakniti naprej s časi, kajti vse drugo bi bila stagnacija. Stagnacijo lahko opazimo pri klubih, ki so vsa leta ostali isti, pod pretvezo da so kulturno-izobraževalne institucije in se ne nameravajo prilagajati na nikogar. Well guess what, vaš program sedaj tudi nikogar več ne zanima.

                            ............................................................................

Ko pišem o otopelosti naše klubske scene v resnici najbrž govorim o otopelosti celotnega zahodnega sveta. Naj si dovolim nekaj pretencioznega citiranja samega sebe: "Vsega mam dost, dost mam vsega/ Več kot imam manj je vredno poželenja/ Vse kar počnem nima sploh več pomena/ Neznosna lahkotnost življenja." Ne gre za nekaj, kar doživljajo le ljubitelji glasbe, ampak prav vsi. Doživljamo izpraznjenost in brezpomenskost vseh naših dejavnosti. Tudi pristna doživetja so postala le del tržne ponudbe, tako kot alternativni načini življenja, popotništvo in celo protestiranje. To praznino bomo vedno čutili povsod, kjer bosta udobje in stabilnost postavljena pred človeško osebnostjo. Povsod kjer bomo tretirani kot stranke, ne pa kot prijatelji. 

Nikoli v resnici ne doživiš nečesa, k čemur nisi sam prispeval. Dolgočasen potrošnik se bo vedno počutil kot dolgočasen potrošnik, in bolj kot bo konzumiral storitve, ki ga prepričujejo v nasprotno, bolj bo postajal dolgočasen potrošnik. Verjetno so se tisti, ki so pred devetnajstimi leti preskočili zidove Metelkove drugače počutili v njej kot tisti, ki smo v četrtek đuskali na Nôze. Bili so del nečesa pomembnega in za to so se bili pripravljeni nečemu odreči. Danes se nam niti do taksija ne da če zunaj pada dež. 

Nam, ki smo del trenutno obstoječe glasbene infrastrukture torej ostane premislek, zakaj se pravzaprav sploh ukvarjamo z glasbo in v kolikšni meri smo postali sami sebi v namen? Ali je glasba postala nujno zlo, ki se izvaja samo zato, da opraviči obstoj klubov, promotorjev, tonskih tehnikov, redarjev, gostincev, sazasa, kulturnih društev, razpisov, komisij, dizajnerjev, oglaševalcev...? Če je to vsaj deloma res, kako ji vrniti njen pravi pomen? Kako poskrbeti, da se koncerti ne bodo le dogajali, ampak tudi nekaj pomenili? Ali bomo glasbeniki še kdaj postali več kot zgolj ponudniki storitve in naši poslušalci več kot zgolj konzumenti?  

To bo najbrž odvisno od tega, kako se bomo v prihodnosti prezentirali naši publiki. In tu nočem le nakladati o "izobraževanju" poslušalcev. V Evropi nas je veliko izobraženih, a malo pametnih. Rad bi, da moji poslušalci razumejo nekaj: da moja naloga kot glasbenik ni biti stroj, v katerega vržeš kovanček in ti špila. Moja naloga je biti človek, ki skozi glasbo izraža to, kar si ti misliš in čutiš. Ko si v klubu, nisi v BTC-ju. Si v prostoru, kjer se dogaja izmenjava idej enako mislečih ljudi, kjer lahko mirno zadihamo takšni kot smo, se izražamo, plešemo, se skupaj jezimo in veselimo. Kako premalo cenimo te možnosti! Kako jih bomo pogrešali, ko jih ne bo več! Država nam prostore lahko dodeli ali odvzame, za resnično kulturno interakcijo v njih pa smo odgovorni sami. Vedno bodo obstajali prostori, kjer bomo tretirani kot stranke, čedalje manj pa bo takšnih, kjer bomo tretirani kot gostje, kot prijatelji. Kot ljudje. Zakaj? Ker se tako ne znamo obnašati. Ker takšni prostori tudi nekaj zahtevajo od nas, mi pa v naši kapitalistični iluziji o tem, da cel svet obstaja le zato, da nam streže, nismo več sposobni od sebe dati ničesar. 

Zato pa kadar sem v vlogi obiskovalca nimam nič proti, če organizator od mene nekaj zahteva. Tako je, dragi organizator, prav si slišal. Za moje dobro, zato, da bom jaz užival na tvojem eventu. 

Hočem, da od mene zahtevaš:

-Da sem točen. Ne čakati name z začetkom nastopa. Zapri okence s kartami. Pusti me stati zunaj pred zaprtimi vrati. Če ne premorem toliko spoštovanja do tvojega programa da se mi ne da primajati do tebe pravočasno in sem tako arogantna nula, da si mislim da bo bend čakal na moj prihod, si pač ne zaslužim biti tvoj gost. Poščij se na moj denar. Film se začne ob 9ih in vsi so tam ob 8:45, koncert se začne ob 9ih in vsi pridejo ob 11ih. Koji kurac?

-Da plačam vstopnino. Za nobeno ceno me ne daj na guest listo, razen če ti nisem direktno nekako pomagal pri dogodku. Kajti ne bom ga cenil, če zanj ne bom nekaj plačal. Ne bom nakurjen. Ne bom tako močno hotel nekaj imeti od muzike. Predvsem pa ne bom prispeval k obstoju kluba in si zato tudi ne zaslužim nič imeti od njega. Ne poslušaj mojega jamranja, vsi imamo v žepu za 2 piva kovancev, sicer ne bi bili zunaj. Če nam artist ne pomeni več kot dva piva, potem je bolje da gremo nekam drugam. Pivo je povsod. Edino kar te prosim, je da si fer in da za vstopnico ne zaračunaš več kot si obiskovalci lahko privoščimo. Zaračunaj toliko, kolikor moraš, da pokriješ stroške, ter nekaj zaslužiš za svoj trud.

-Da spoštujem pravila bontona. Da sem vljuden do tvojega osebja in do nastopajočih, ter da ne motim drugih obiskovalcev pri spremljanju koncerta. Daj mi občutek, da sem pri tebi doma in si ne morem dovoliti kakršnegakoli obnašanja. Daj mi vedeti, da sem prišel na koncert, ne v pub. Povej mi, da nisem dobrodošel, če nimam namena pozitivno prispevati k dogajanju.

Če bi organizatorji storili te tri stvari bi vse ostalo njihovo delo postalo bolj smiselno. Klubi bi spet postali klubi, koncerti spet koncerti, poslušalci pa bi spet poslušali. Najprej bi se publika nekaj časa pizdila in se trmala, ampak sčasoma bi se navadila in dobro vzdušje v klubih bi jih vendarle prepričalo, da sprejmejo nove pogoje. Hočem, da je organizator boljši od mene, ne pa da se prilagaja na moje kaprice.

Razumljivo je, da si večina klubov ne bo mogla privoščiti na ta način izgubljati strank. Stroški obratovanja so previsoki, gostje pa smo res postali ene petične pizde in večina nas bo odšla drugam, če nam kaj ne bo prav. Zato popolnoma razumem kompromise v katere so prisiljeni, sploh tisti, ki se lotevajo večjih projektov. In če vodiš velik klub, pač nimaš druge, kot da delaš velike projekte. Nočem pa, da bomo na račun spektaklov izgubili pristno interakcijo, zaradi katere se alternativi sploh reče alternativa. Pa tu ne govorim o glasbenem žanru, ampak o načinu, kako glasbo doživljamo in vlogo, ki ji jo damo.  

                                 ............................................................................

Zato mi je vzdušje v klubu precej pomembnejše od drugih, bolj objektivno oprijemljivih faktorjev. Pa kaj če ni 300 ljudi na mojem koncertu? Pa kaj če ni popoln zvok in svetloba? Želim si preseči produkcijske omejitve in uporabiti vsak prostor v svoj prid. Koncert zame ni teater, je interakcija med mano in publiko. Imel sem nekaj svojih najboljših nastopov v življenju pred desetimi ljudmi na miniaturnih škripajočih zvočnikih, zato ker smo s publiko vzpostavili odločitev, da se bomo imeli dobro. Te odločitve ne more nadomestiti nobeno ozvočenje ali light show. Ne moreš "prelisičiti" ljudi v to, da nekaj doživijo, če se za to niso zavestno odločili. Nad tehnologijo in spektaklom se ljudje hitro naveličamo, kar v resnici iščemo na alter koncertih pa je pristnost. Iščemo Balkan, ne Evropo. Klub, ki na to pozabi bo slej kot prej postal le še pub. Ljubitelji glasbe bodo pristnost iskali drugje, in zanima me, kako se bodo organizatorji znašli. Morda bodo delali koncerte v pol manjših prostorih, v stanovanjih, kleteh ali garažah. Morda bodo to spet eventi delani za ljudi, ki imajo radi glasbo, ne le za ljudi, ki so radi videni na glasbenih dogodkih.