Prava Japonska

Če bi se spusčal v vsak slabo napisan, površen, ali zavajajoč članek objavljen na internetu, bi verjetno lahko počel samo še to. Postal bi eden izmed tistih anonimnih komentatorjev, ki nikoli ne izključi caps lock tipke in bljuva ven svoje ultra-desničarske ali ultra-levičarske reakcije na vse, kar je izrečenega na kakem internetnem mediju. Vsekakor hočem bolje izkoristiti svoje življenje. Za voljo svojega umskega zdravja se vzdržujem pretiranega ukvarjanja s stanjem novinarstva v Sloveniji in se poskušam omejiti na branje vsebin, ki mi ne bodo možgane ves čas poganjale v caps lock stanje. Da ne bodo na koncu obtičali v njem. Večino časa mi kar uspeva, imam pa eno šibko točko; vedno znova, ko se kak novinar, bloger, fotograf, ali popotnik spravi k pisanju o Japonski, se me polasti neverjeten bes in še preden se zavedam, že divje udriham po tipkovnici v svojih možganih. In priznam, včasih tudi po fizični tipkovnici na računalniku. 

Na Japonsko tematiko sem občutljiv, ker se precej ukvarjam z njo. Moja ljubezen do Japonske se je začela podobno kot pri večini zahodnjakov. V njeno kulturo sem vstopil skozi glasbo, filme, animeje in literaturo, ko pa sem končno tudi zares stopil na njena tla, nisem nikoli več hotel oditi. Želel sem si razvozlati skrivnosti te misteriozne dežele na koncu sveta in se v njeni, tako radikalni drugačnosti, počutiti domače.  Po petih letih vračanja lahko res rečem, da mi je Japonska postala drugi dom, nikakor pa ne morem reči, da sem karkoli razvozlal. Prvo leto sem mislil, da zdaj vem vse, naslednje leto sem videl, da sem si marsikaj čisto narobe razložil, tretje leto pa sem videl, da so tudi moja nova spoznanja zelo omejena in da sem v resnici šele na začetku. Z novimi poznanstvi, boljšim razumevanjem jezika in širšimi izkušnjami pride tudi vedno novo preverjanje dosedanjih dognanj. 

Ravno zaradi te njene izmuzljivosti nam je Japonska tako privlačna za preučevanje. Ker je tako eksotična, je tudi tako odprta za interpretacijo. Tam sem spoznal ogromno zahodnjakov in verjemite, čisto vsak si želi biti tisti, ki ZARES (ups, se že pojavlja caps lock...) razume Japonsko. Vsak izmed nas se v sekundi, ko pristane na letališču Narita, spremeni v antropologa. In vsak se počuti dolžnega, da ostalemu svetu "razvozla" to kompleksno družbo, ter jih poduči o "pravi Japonski". Na koncu pride ven nekaj podobnega Bibliji: nepregleden špeh popolnoma nasprotujočih si informacij o ljudeh iz časov in krajev, o katerih nimamo nikakršnih predstav. To pa Bibliji začuda ni preprečilo, da bi postala najbolj prodajana knjiga vseh časov.

Japonska se nam torej še vedno zdi oddaljena, tako geografsko, kot tudi kulturno in jezikovno. Ker se nas relativno malo dejansko odpravi tja, naši domači toliko raje slišijo kaj o naših dogodivščinah in se čudijo nenavadnim podobam na fotografijah, ki jih prinesemo domov. S tem pravzaprav ni nič narobe. Mi dobimo eno izkušnjo drugačnega sveta in nekaj občudovanja prijateljev, Japonska pa od nas dobi nekaj turističnega denarja. Tudi če so nas na hitro pridobljene izkušnje pripeljale do kašnih napačnih sklepov, ni nihče zares oškodovan. V kolikor to počnemo v svojemu prostemu času, s svojim denarjem in v kolikor so naši vtisi namenjeni le bližnjim. 

Kaj pa če ste novinarka Kaja Sajovic in pišete za nacionalni medij kot je MMC RTV (caps lock nenameren) Slovenija?

Well, then we might have a problem.

Kaja Sajovic med drugim za RTV-jev spletni portal prispeva dnevnik svojih potovanj po svetu. Pred kratkim se je očitno potikala po Japonski in nastalo je nekaj zanimivih prispevkov, v katerih je popotnica zaobjela stanje v deželi vzhajajočega sonca. Predvsem sta mi v oči padla besedila "Japonska, dežela, prepuščena silam narave, leto dni pozneje" in "Plačevanje za ljubezen po japonsko." 

Prvega je pred nekaj meseci namenila analizi stanja duha v Fukushimi na obletnico potresa in nuklearne nesreče. O trenutni situaciji se je pogovorila z nekim ameriškim marincem in avstralskim učiteljem angleščine, za Japonce pa povedala, da ti tako ali tako ne pokažejo, kaj si mislijo. Samo nekaj ti kimajo, se smehljajo, ter spuščajo čudne glasove, kot so "Ooooooooo!" in "Eeeeeeee?" Gotovo se o ničemer ne sprašujejo, samo bebavo živijo naprej svoja borna življenja, pijejo potoke sakeja in hodijo na prostitutke (Kajina priljubljena tema, na katero se bo vedno znova vračala). Članek je pospremljen z dvoumnimi izjavami ki nihajo med "(kontaminacija) prebivalcev pravzaprav ne moti kaj dosti"  in "V tednih po katastrofi jih je mnogo vzelo vladno nadomestilo in se odselilo" (kaj zdaj, jih moti ali jih ne moti?), vseskupaj pa je začinjeno z medlo neartikulirano kvazi-kritičnostjo, ki jo povzame nastavek: "...če gre verjeti statistikam..." Kaj zdaj, jim gre verjeti ali ne? Ti si novinarka, ne jaz.

Katastrofalnih člankov o popotresni Japonski sem med bivanjem v njej prebral toliko, da sem dobil že kar trdo kožo. Po 11.3. je Japonsko poleg potresa, tsunamija in nuklearne nesreče doletela še četrta katastrofa: val slabega poročanja in dezinformacij. Tako smo se morali navaditi na to, da nam ljudje, ki so še včeraj pisali o jesenskih modnih zapovedih, zdaj tolmačijo nuklearno fiziko in vladne zarote. Kaja Sajovic v tem ni nikakršna izjema.

Mi je pa zato toliko bolj zanimiv njen esej, "Plačevanje za ljubezen po japonsko", v katerem si je zadala nalogo razvozlati kompleksne družbene odnose in spolne navade, ki stojijo za tako imenovanimi japonskimi host klubi. Kajo je več kot očitno pretresel pogled na postavne fante z natopiranimi frizurami, ter na izzivalne plakate skoraj golih deklet pred številnimi stavbami v Kabukicho-ju. Tako zelo jo je ganil, da se ji je zapisalo:

"(Savaki. 182 cm. 58 kg. Krvna skupina: 0.) Napis na transparentu pred enim izmed takih lokalov, ob njem pa promocijska fotografija fanta, ki bolj spominja na prosojno človeško ribico kot na moškega, za katerega bi bil pripravljen plačati na tisoče dolarjev za eno noč." 

Na tem mestu se mi je porodila misel:

Če greste v Afriko in vas ogovori plečat, temen Afričan v tradicionalnih oblačilih, najbrž ne boste svojega vtisa o njem kasneje zapisali v obliki "Ogovoril me je moški, bolj podoben gorili kot pa človeku." Če niste ravno Zvone Šeruga, potem veste, da je takšna izjava rasistična in povsem neprimerna celo za krog prijateljev, kaj šele za javnost. Vendar je Daljni Vzhod očitno tako zelo daleč, tako zelo tuj, da njegovih prebivalcev ne moremo jemati kot ljudi, in potemtakem rasizem za njih ne šteje. Pa kaj, če se ji zdijo Japonci in Japonke kot človeške ribice in lutke z umetnimi nasmeški, nesposobnih človeških odnosov? Saj vendar niso ljudje! Daljni Vzhod, to je že vesolje!

Kaja je torej ta pretresljivi predel Shinjukuja brž označila za "rdečo četrt" in nam zaupala, da tam težko srečaš turista. Zanimivo, kajti težko boste v roke prijeli turistični vodič Tokia, ki ne bi Kabukicho izpostavil kot enega desetih must-see atrakcij mesta. Večina fotografij neonskega Tokia, ki jih vidimo na naslovnicah vodičev, so stolpnice okoli vzhodnega izhoda postaje Shinjuku, torej direktno pri vhodu v Kabukicho district. Kaja Sajovic pač ni turistka, ampak novinarka. 

Svojo radovednost nad hosti in hostesami je za nekaj časa potlačila in se raje odpravila na resno raziskovalno delo v Fukushimo (kjer je nastal njen zgoraj omenjeni prispevek). Vendar ji niso dali miru. Novinarski instinkt jo je gnal dalje in morala je zvedeti več o tem fenomenu. Obrnila se je na svoj inside source informacij o Japonski: avstralskim in ameriškim učiteljem angleščine v Fukushimi. Ti so privolili v to, da ji razkažejo "pravo Japonsko". Zveni strašno kajne? Pravi spust v podzemlje! A ste pripravljeni na pretresljiva odkritja, ki so jih naši drzni avanturisti odkrili v zakotnih rdečih ulicah post-apokaliptične Fukushime? Pa berimo dalje:

"Vsaka izmed rednih strank ima v baru rezervirano svojo steklenico šočuja (tip japonskega žganja iz riža, krompirja ali ječmena) ali viskija, ki jo še dodatno preplača. Rezervirana steklenica pomeni tudi rezervirano "gostiteljico".Dekleta se nato z moškimi spogledujejo, z njimi pojejo karaoke, se jim pustijo, da jih sem in tja zagrabijo za zadnjico - če le ni preveč očitno - zaplešejo z njimi in jih poslušajo. Ker bojda njihove žene tega ne znajo. Z ženskimi gostjami pravzaprav ne vedo dobro, kaj bi, razen, da se jim dobrikajo in jim točijo alkohol. Tam okoli treh ponoči te prijazno vržejo ven, se postavijo pred izhod z usklajeno držo na visokih petah in s kratkimi krilci ter ti pomahajo v slovo s tistim lutkastim nasmeškom. Kljub temu, da ima omenjena trojica dekleta oziroma žene in otroke, vedo, da se bodo vrnili."

Wow! 

Ne, pardon, WOW!

Še dobro, da je na začetku omenila šoču, kajti sicer bi mislil, da so se iz Fukushime teleportirali k meni domov v Šentjernej in pili v kaki domači gostilni. Tudi tam gre možakar po službi raje v gostilno kot pa domov, kjer mora poslušati babo. S prijatelji se nasloni na šank, kjer jim mlada kelnarica streže pijačo in se smeji njihovim neumnim štosom. Na dober dan jo še lahko malo potreplja po riti. 

Predstavljajte si, da je Kaja Sajovic angležinja, ki piše za BBC. O naši državi ne ve nič, ima pa nekaj predstav o tem koncu sveta še iz časov, ko je v bivši Jugoslaviji divjala vojna in se je ta kdaj pojavila na poročilih. Ker se ji zdi Ljubljana preveč turistična se odpravi v kakšno manjše mesto na Dolenjskem, kjer namerava spoznati "pravo Slovenijo". Ker ne zna jezika in se ji Slovenci zdijo malo nedostopni, se spoprijatelji z ameriškim asistentom za angleščino na srednji šoli v Brežicah, in ta postane njen vir informacij. Kakšen članek bi nastal iz tega potovanja? Verjetno bi angleškemu bralcu razodela, da Slovenci cele dneve zadeti od strupene šmarnice vozimo svoje spuščene Golfe in igramo harmonike, ter se nič ne obremenujemo s kontaminacijo domačih pridelkov, čeprav živimo le par kilometrov stran od jederske elektrarne Krško. Vsaka vas ima svojo prostitutko, večji centri kot so Novo mesto, Krško in Brežice pa tudi čisto prave hostess bare, ki jim domačini pravijo "kurbenhausi". Kaj vse bi Kaja lahko napisala o naših krajih, če bi obiskala kak striptiz klub, bikers fest ali pa tekmovanje za kraljico blata na Rock Otočcu. Že kar vidim naslov njenega prispevka: "Slovenija: dežela ujeta med blatom, cvičkom in seksom."

Še dobro za nas, da na BBC-ju ni novinarjev, kot je Kaja Sajovic.

.............................................................

Če slovenski novinar vzame pod drobnogled neke lokalne posebnosti in stereotipe o svoji deželi, se temu reče introspekcija, kar je po mojem mnenju lahko le koristno. Kajti Slovenec pozna ne samo to, kar je na Sloveniji posebnega, ampak tudi to, kar jo dela navadno. Ko pa se loti pisanja o posebnostih drugih narodov, ki jih pozna zgolj po posebnostih, se temu reče eksoticizem: ko svoje nerazumevanje neke kulture prodajaš kot  njeno "bizarnost" ali celo "sprevrženost". Če se vrnemo na referenčno besedilo lahko v njem vidimo cel kup eksoticizmov, kjer avtorica vse, česar ne razume, obsodi po najstrožjih kriterijih evropske krščanske morale, kakršne deklarirana levičarka nikoli ne bi uporabila zase. Komentarji pod fotografijami njenih člankov so takšni, kot bi jih napisal jezuitski misionar v 14. stoletju. 

Vendar Kaja Sajovic v tem še zdaleč ni osamljena. Če bi dal na kup vse pogovore, ki sem jih imel z zahodnjaki o Japonski v zadnjih letih, bi se verjetno največkrat pojavila beseda "bizarno". Zelo radi tudi dodamo kakšno modrost o čudnih japonskih spolnih navadah, ter znova in znova vlečemo na dan dokaze, da so Japonci v osnovi bistveno drugačna bitja, kot smo mi. To splošno prepričanje bi rad vsaj malo postavil pod vprašaj. Ali se po japonskih ulicah res sprehaja toliko več čudakov, prostitutk, fetišistov in spolnih iztirjencev kot po ameriških, francoskih ali angleških? V čem je Tokio bolj "čuden" od New Yorka, Pariza, ali Londona? 

Našteta zahodna velemesta so centri kulturne moči in se o njihovih vplivih ne sprašujemo, pač pa jih hitro vključimo v svoje dojemanje normalnosti. Ko so v medije prišle irokeze angleških panksov ali begi hlače ameriških raperjev, so ti ekstremni modni ekscesi hitro postali nekaj samoumevnega. Na njih nismo reagirali z idejo, da sta Anglija in Amerika "čudni" državi, ampak smo njihove modne trende kar najhitreje možno uvozili v naš svet. Celo manerizmi in estetika najbolj absurdnih proizvodov ameriške televizije kot so Jersey Shore so našli pot v naše garderobe in vedenjske vzorce. Vsi poznamo sloviti pariški Moulin Rouge v rdeči četrti Pigalle, a Francozov zaradi nje ne vidimo kot izprijence, pač pa smo njihovo industrijo erotične zabave skrajno romantizirali in jo razumemo kot bogato kabarejsko kulturo. Ko pa se srečamo s pisano ulično modo najstnikov na Harajuku-ju, trashy host klubi na Kabukicho-ju ali vizualno hiperaktivnimi podobami iz anime in manga kulture, je naša edina reakcija na njih: "Ti Japonci so pa res zmešani!" 

Japonska kot bogata in moderna država že 30 let tekmuje z ostalim svetom, ne le v gospodarstvu, ampak tudi v trendih sodobnega življenja. Ker pa ni postala ena izmed svetovnih centrov kulturne moči (ta naslov je zaenkrat še vedno ostal rezerviran za zahodne države), se njene posebnosti tretirajo zgolj kot odstopanja od norm. Velik del tega gre verjetno pripisati že drugačnemu fizičnemu videzu, poševnim očem, tankim postavam in gostim črnim lasem; videzom s katerim se zahodnjak nikakor ne more poistovetiti. Nismo jih videli v dovolj holivudskih filmih, da bi se zares na njih navadili (in tudi kadar smo jih, so bile njihove vloge omejene na stereotipnega Azijca, katerega edina vrlina so borilne veščine). Rumena rasa še ni imela svojega Willa Smitha, ki je tudi naše babice uspel prepričati, da se črncev ne rabijo bati. Da niso priplezali iz dreves nič kasneje kot mi, pa naj jih Zvone Šeruga še tako prepričuje v nasprotno. Dober primer za to je Južna Koreja, ki se leta in leta trudi z vrhunsko sproduciranimi, ultra modernimi pop zvezdniki prodreti na Zahod, na koncu pa ji je uspelo s PSY-jem, moškemu srednjih let, ki je s komičnim plesom in mimiko dovolj ustrezal nam sprejemljivi klovnovski podobi azijskega zvezdnika.

Ali je možno, da smo si idejo o japonski bizarnosti in izprijenosti enostavno izmislili?

Ena mojih izkušenj potovanja po svetu je, da vedno najdeš, kar iščeš. Vsi tvoji čuti so usmerjeni v to, kar te zanima; v to po kar si pravzaprav prišel. Ko sem bil prvič na Japonskem, sem našel dokaze za večino idej, ki sem jih imel o njej. Nisem se pa zavedal, da popolnoma ignoriram vse, kar mojim idejam ne koristi. To pride šele potem, ko si se prisiljen spopasti z vsakdanjikom bivanja v nekem kraju. In tvoje prvotne ideje se z leti rušijo, ponovno gradijo in ponovno rušijo. Verjamem, da nas večina zahodnjakov pride v Tokio po "Crazy Japan" doživetje, in ta nam ga tudi z veseljem ponudi. Vendar je "Crazy Japan", ki je vedno na voljo tujcu, za povprečnega prebivalca Tokia zelo zelo oddaljen koncept. Tokio ima neonske luči, prostitutke, divjo modo in divje žure, še mnogo več pa ima sivih blokov, dolgočasnih poslovnih stavb, kravat in uniform. Od 37 miljonov prebivalcev, kolikor jih šteje širša okolica Tokia, jih najbrž 36 miljonov živi brez kakršnega koli stika z našimi slikovitimi podobami tega "norega" mesta. Da o ostali Japonski sploh ne govorim. Koliko je torej naša slika tega naroda blizu njegovi resnični podobi?

Eno izmed dejstev, ki jih pogosto nočemo videti, ker ne govori v prid našim idejam, je ta, da je japonska družba po zahodnih merilih zelo konzervativna. Še posebej kar se tiče moško-ženskih odnosov. Raziskave kažejo, da so Japonci prav na dnu lestvice razvitih držav tako po frekvenčnosti spolnih odnosov, kot tudi po številu spolnih partnerjev. Obnašanje v družbi je mnogo bolj zadržano kot pri nas, moški in ženske se težje spoznavajo med sabo, družba pa je močno zaznamovana z jasno začrtanimi tradicionalnimi moško-ženskimi vlogami. Manj je prostega časa in manj prehajanja med različnimi skupinami, torej spoznavanja novih ljudi. Javno izkazovanje ljubezni, kot je poljubljanje, pa je takorekoč nesprejemljivo. Morda res niso bili izpostavljeni tisočletjem judovsko-krščanske etike in morale, vendar bi morali biti slepi, da bi opisali Japonce kot spolno odprte, svobodomislene ali celo razuzdane ljudi. V resnici je to podoba, ki jo imajo oni o nas. Kajti razvpiti tokijski klubi, za katere se govori, da se v njih dogaja "marsikaj", so vedno polni zahodnjakov in če v javnosti vidiš nenavadno strasten par, je moški skoraj zagotovo zahodnjak. Tako prostitutke kot tudi porno igralke so v veliki meri uvožene. Kadar v japonskih filmih, dramah in literaturi nastopi spolna delavka, je ta vedno bela blondinka. Po njihovih definicijah je nenavadno spolno obnašanje domena Zahoda.

Kaj se pravzaprav dogaja? Kdo je tukaj čuden? Ali so Japonci ravno tako slabi antropologi, kot smo mi?

Vseh odgovorov gotovo ne poznam, lahko pa ponudim svoje videnje situacije. 

V zelo normaliziranih družbah se bodo odstopanja od norm kazala v mnogo radikalnejših oblikah. Primerjajmo vlogo punk skupin v zahodnji Evropi z vlogo skupine Pussy Riot v Putinovi Rusiji. Dejavnost Pussy Riot in organizacije Voina, kot so performansi z javnimi orgijami, napadi na policijske postaje in druge provokacije, so ekstrem, ki je celo za aktivistično kulturo pri nas nezaslišan. Voina gotovo ne predstavljajo razmišljanja povprečnega Rusa, so pa produkt le-tega. In so tisto, kar je privlačilo pozornost svetovne javnosti. Na podoben način so ekstremne kulturne, vedenjske in spolne prakse na Japonskem posledica zelo normaliziranega načina življenja. Nikakor niso reprezentativni vzorec japonske družbe, so pa tisti njen aspekt, ki je pritegnil našo pozornost. 

Radikalni umetniki, ki so se trudili Japoncem postaviti ogledalo in opozarjali na stanje v družbi, so doživeli velik uspeh povsod po svetu, le na Japonskem ne. Mi pa smo z užitkom skonzumirali vsa ta kontroverzna dela in jih vdelali v svojo podobo te čudne, nerazumljive dežele, ter si mislili, da smo zapopadli njeno kulturo. Toda tujec, ki Slovenijo pozna le po Laibach in Žižku najbrž ne ve kaj dosti o tem, kako razmišlja povprečen Slovenec. 

Konec 90ih je Tokio postal neke vrste Meka iskalcev drugačnosti. Japonska se je zavedala potenciala te novo pridobljene pozornosti, in nastal je projekt "Cool Japan", s katerim se je država poskušala v svetu promovirati ne le kot gospodarska, ampak tudi kulturna sila. Japonska moda, mange, animeji, igrače, glasba in film so postali velik izvozni produkt. Zavedali so se tudi, da turist od Japonske ne pričakuje le gejš in sušija, ampak tudi Hello Kitty, gothic lolite in maid caffe-je. Harajuku je pred desetimi leti morda res bil zbirališče ekstremno oblečenih najstnikov, zdaj pa je zbirališče turistov in edini cosplayerji na znamenitem Harajuku Bridge-u so zahodnjaki. Podobno bi lahko rekli tudi za sloviti center otakujev, računalniško mesto Akihabara. Japonska se te podobe ekstremne, bizarne države nikakor ni otepala, pač pa je na njej podzavestno celo gradila svoj imidž. To vedno bolj opažam čisto na ravni posameznikov, ko se zahodnjak v skladu s svojimi idejami o Japoncu do njega obnaša kot do klovna (pristop kakršnega si doma nikakor ne bi mogel privoščiti), ta pa se po najboljših močeh potrudi ustreči njegovim pričakovanjem in se obnaša tako klovnovsko, kot se pred drugim Japoncem ne bi nikoli. Začaran krog. 

Napačne predstave o tem, kaj je na Japonskem "normalno" pa so pomagali stopnjevati tudi zahodnji mediji. Pred kratkim se je pojavil odličen primer takšnega napihovanja bizarnosti.  National Geographic je v oddaji Taboo predstavil pojav telesne modifikacije znan pod imenom "bagel head" (vbrizgavanje solne raztopine v čelo, ki za nekaj ur ustvari klingonsko zastrašujoč "krof" na glavi). Kmalu so se po vseh svetovnih medijih pojavile novice o novem bizarnem trendu, ki je "obnorel" Japonsko (tudi pri nas:http://www.zadovoljna.si/clanek/trend_report/je-to-najbolj-bizaren-japonski-trend-do-zdaj.html). Bagel-heading pa je v resnici obnorel le internet, medtem ko zanj na Japonskem ni še nihče slišal. Pred sabo imamo tipičen primer tega začaranega kroga: zahodna televizijska ekipa je za oddajo o bizarnih fenomenih šla v Tokio na lov za nove šokantne manifestacije japonske kulture. Za svoj vir so najeli kanadsko blogerko La Carmino, katere podjetje Carmina and the Pirates svojo dejavnost označi kot: "Tokyo TV Fixers + Trend Consultants + Travel Show Hosts + Japan Production Arrangers & Tour Guides+ Alternative Goth LGBT Harajuku Nightlife + Weird Theme Restaurants". Torej podjetje, ki se ukvarja z iskanjem bizarnih pojavov za potrebe tujih televizijskih hiš in turističnih agencij. Očitno je japonska "izprijenost" velik biznis tudi za zahodnjake. Za National Geographic so torej zvohali obskurden pojav telesnih modifikacij, kakršnega lahko najdemo kjerkoli na svetu (bagel-heading je nastal v Carminini rodni Kanadi leta 1999), ta pa ga je širši javnosti predstavil kot nekaj, kar je na Japonskem vsakodnevni pojav. Japonci so bili nad novico ravno tako šokirani kot ostali svet, saj so v življenju videli približno toliko krofoglavcev kot Kanadčani: 0. Ni pa treba reči dvakrat, da bomo turisti sedaj to od Japonske pričakovali, in da nam ne bo z veseljem ustregla v naši želji. Toda roko dam v ogenj, da bo vsak bagelhead, ki ga boste v naslednjem letu na Japonskem srečali, zahodnjak. Toliko o bizarnih Japoncih.

.................................................................

Namen tega besedila ni prodajati moje vizije "prave Japonske", ampak predvsem izraziti dvom v to, ali ta sploh obstaja. No, to in izliti svoj bes nad amaterstvom novinarjev kot je Kaja Sajovic, ki s svojim pisanjem ne le ponižujejo intelekt ljudi, o katerih pišejo, ampak tudi svojih bralcev. 

Do neke mere sem se skozi leta tudi sam gotovo okoristil s prodajanjem japonske bizarnosti in moja "prava Japonska" je za nekoga morda postala objektivna stvar. Resnična Japonska pa ima svoje življenje, ki se odvija na drugi strani naših stereotipov in ima več plasti, kot jih lahko obiskovalec razkrije v nekaj letih. Resnico o Japonski v enaki meri sestavljajo podeželje in mesto, hostese in gospodinje, domačini in tujci, ki živimo v njej. Njena družba ima številne probleme, ki pa jih ljudje kot smo jaz, Kaja Sajovic, La Carmina in ekipa National Geographic z našo tržnico mitov ne bomo pomagali rešiti. Super je, da se lahko različni narodi čudimo en drugemu in se z našo drugačnostjo zabavamo (odnos, ki ga krščanski in islamski svet še nista uspela vzpostaviti), vendar to še ne pomeni da zares komuniciramo. 

Subjektivnosti in stereotipov se najbrž ne bomo nikoli mogli otresti, lahko pa se jih vsaj do neke mere poskušamo zavedati. Lahko poskušamo sodbo "To je čudno" večkrat zamenjati s "To je zame nekaj novega". In tudi prepoznati, kdaj nekdo ve o čem govori, in kdaj nas samo nateguje. Težko bomo našli kaj dosti koristnih informacij v besedilih, ki trdijo, da nam bodo razkazali "resnično stran" nečesa. Niti ne v tistih, ki se začenjajo s krepkimi tiskanimi besedami "Bizarno!" Še najbolj pa se je treba izogibati vsemu, kar je NATIPKANO V CAPS LOCK NAČINU.







OPOMBA: Po objavi tega besedila me je Kaja Sajovic kontaktirala in me opozorila, da je šlo za njeno privatno potovanje na Japonsko. Moja namigovanja, da je bilo morda plačano z davkoplačevalskim denarjem, so torej napačna in se ji za to tudi opravičujem.