Squat Disneyland

                                     

Squat Disneyland

V zadnjih tednih, odkar spet obiskujem ljubljanska koncertna prizorišča, v sebi opažam nove občutke. Morda bi stanje bolje opisal kot pomanjkanje občutkov, kar je zame nekaj novega. Za ponazoritev bom uporabil dogodek Festival Pomladi, ki se je prejšnji četrtek zgodil v Gali Hali. Pa ne zato, ker bi ta konkreten festival ali to koncertno prizorišče po čemerkoli iztopala v dobrem ali slabem smislu, niti si ne želim pisati recenzije ali karkoli očitati organizatorjem in klubu. Vsi so vrhunsko opravili svoje delo. Ta večer uporabljam le zato, ker je tako primeren teren za opis tega, česar zadnje čase (ne) čutim. 

Za začetek naj povem, da mi je bil line-up Festivala Pomladi všeč. Vključeval je močnega headlinerja, Nôze, ki naj bi preverjeno pripeljala veliko ljudi, in mi njihova glasba celo ni popolnoma nagravžna. Vključeval je manj preverjenega nemškega eksperimentalnega elektroničarja Tolouse Low Trax, ki bi sicer težko našel pot na slovenske odre. In vključeval je preverjeno dobro, a še čisto svežo in večini publike neznano, domačo zasedbo Ewok. Zanimiva kombinacija bolj 'ljudskih' in nekoliko bolj podtalnih izvajalcev. Sluzasta žurerja Nôze bi lahko v zakajenem, ne-sterilnem metelkovskem vzdušju izpadla kot prava hedonista iz zlate dobe chicago house-a, alternativnejši Tolouse Low Trax in Ewok pa bi pred tako veliko množico nakurjenih plesalcev izpadli kot prave zvezde. Obetala se je zabavna noč. 

Zgodil pa se je event, ki ga je obiskovalec pozabil še preden se je dobro odpravil domov. Lahko bi ga primerjal z žensko, ki je očitno ogromno vložila v svojo garderobo, a ne zna okusno nositi svojih oblek. Kaj je šlo narobe? Zakaj nisem začutil nastopov na Festivalu Pomladi?

Kot se pogosto dogaja, se je najbolj zagnan, najizvirnejši in najbolj konkreten nastop večera zgodil na samem začetku. Ewok so svoj nažigaški, punkovsko surovi elektro repertoar odigrali kot pravi festivalski bend, s fantastičnim light-showom in bombastičnim zvokom na katerega bi bil ponosen katerikoli stadion. Na tako visokem odru, da jih je lahko videlo, v kolikor bi pogledali proti njemu, vseh 30 obiskovalcev, ki si je 200m stran za šankom naročalo prvo pivo večera in načenjalo prvo debato o Jankovičevi aretaciji. Usoda slovenskega alter benda: tudi na večer, ko bi lahko navdušili množico novih poslušalcev in nastopili v zvezdniški maniri z ramo ob rami velikim tujim artistom, izpade kot random lokalna skupina, ki maši program praznih klubov. Organizatorji jih povabijo kot predskupino "pomembnejših" tujih bendov, saj bo na njihov račun prišlo še nekaj prijateljev, dogodek bo pridobil na renomeju in se lahko tudi pohvalil s podporo domači sceni. Ne trdim, da nimajo dobrih namenov, saj so to ljudje, brez katerih praktično ne bi bilo domače alternativne scene (niti moje glasbene kariere). Mislim le, da bi bilo treba v luči vse več nastopov tujih zvezdnikov v Ljubljani na novo osmisliti vlogo domačih skupin. Če naše najboljše izvajalce predolgo tretiramo kot "ogrevače" jih bo tudi publika začenjala dojemati kot zgolj to (kar se vidi na vsakem koncertu, kjer slovenska predskupina igra pred prazno dvorano, glavni bend pa pol ure kasneje pred polno). S prakso kakršno opazujem v zadnjih letih, nehote občudovanja vredne bende spreminjamo v pomilovanja vredne. Bilo pa je tudi kar nekaj dogodkov, kjer so organizatorji dokazali nasprotno, da lahko s pravim "hype-om" okoli kakega domačega benda iz njih naredijo zvezde. Dolgoletno delo akterjev ljubljanske alter scene je pomagalo pri nastanku in dejavnosti nekaj res dobrih artistov, sedaj pa bi morali še premisliti, kaj bodo z njimi storili.

Vendar pojdimo naprej in recimo še par stvari o headlinerjih Nôze. Najprej si priznajmo nekaj: nad Nôze nismo več tako navdušeni, kot smo bili pred leti, ko nas je francoski dvojec nasmejal s svojo pijansko, "boli nas kurac" interpretacijo minimal house-a. Vmes se je "balkanmanija" v elektroniki malo polegla (vsaj upam, da se je), glasba Nôze pa nas vse preveč spominja na prevečkrat predvajan hitič "We No Speak Americano" in na retro-house trend, ki sta ga Francoza pravzaprav pomagala sprožiti. Ta občutek sem dobil tako od nekaterih obiskovalcev, kot tudi od organizatorjev in nenazadnje od Nôze samih, ki sta na odru delovala kot da si mislita "No, pa odprimo ta kurčev šampanjec in opravimo že s tem". Ne ravno obetaven začetek. 

Vendar tu ne želim govoriti o glasbeni poti Nôze, ampak o tem, zakaj nastop, ki je namenjen izključno nesramni, hedonistični zabavi, na odru izpade kot javna vaja kake slabe moderne gledališke skupine. To pripisujem kontekstu. Kajti vse ni odvisno zgolj od izvajalca, ampak tudi od sposobnosti organizatorja, da ga postavi v pravo okolje. Tu pa prihajamo k bistvu mojega pritoževanja, k tendenci, ki me zadnje čase spravlja ob živce: postavljanju produkcije pred vzdušjem. Upam si staviti, da bi Nôze, kljub vsem njunim hibam, v notranjosti nabito polne Gale Hale znala obiskovalcem ponuditi točno to nesramno, hedonistično zabavo, po kateri slovita. Stopila bi na oder, pred katerim bi ju čakala nestrpna množica, iz sten bi kapljal znoj, bilo bi vroče, zatohlo in zakajeno. Vsi bi vedeli, zakaj so tam. Nobenega drugega razloga ni, da trpiš takšno neudobje, kot pa da se imaš noro dobro. Odlično ozvočenje bi prišlo do izraza in razdrmalo drobovje žurajoče publike. Nôze bi začutila ta ambient, vživela bi se vanj in se na odru obnašala tako neumno, kot se to spodobi za tako neumno muziko. Tak bi bil moj idealni scenarij. Upal sem na Balkan (in prepričan sem, da Francoza tudi), a zgodila se je Evropa.

In Evropa je gotovo bila bližja namenom Festivala Pomladi. No, ne vem kaj je pravzaprav bil namen festivala, ampak vsekakor ni nameraval biti nepozabna zabava. Glede na to, da organizatorji niso čutili nobenega posebnega navdušenja nad izvajalci, ki so jih sami bukirali, težko razumem njihovo motivacijo. Sicer mi je jasno, da je njihovo delo povezano s kompromisi in da je organizacija takšnega dogodka odvisna tako od razpoložljivih datumov, kot tudi od financ, vremena in številnih drugih faktorjev. Verjetno se sčasoma na kompromise navadiš in narediš največ kar pod danimi pogoji lahko. Važno, da je vseskupaj produkcijsko na visokem nivoju in da bo prišlo čimveč ljudi. Zato bukiraš ogromno koncertno prizorišče in kljub grožnji dežja optimistično vztrajaš pri temu, da se bodo nastopi odvili zunaj na letnem vrtu Gale Hale. Da slučajno ne bi kdo ostal brez karte. Jaz, ki nisem organizator Festivala Pomladi in se ne rabim ukvarjat z njihovimi kompromisi, si mislim: "Ko bi vsaj zmanjkalo kart! Ko bi vsaj enkrat lahko doživel razprodani event z dobro muziko! Ko bi vsaj enkrat lahko doživel vrsto ljudi pred blagajno, ki se tresejo, ali bodo prišli notri ali ne! Ko bi se vsaj morali vsi ti ljudje kar najhitreje možno preriniti v klub, da si zagotovijo dobro mesto pred odrom, namesto da pridejo šele potem, ko je pol nastopa glavne zvezde že mimo (slovenski bend tako ali tako zamudijo). Ko bi vsaj nekdo prisilil te lene, nezainteresirane, otopele, cinične, razvajene malomeščanske riti v to, da se zabavajo, kar se bo zgodilo samo v primeru, da se bodo morali za svojo zabavo potruditi!" Kot že rečeno, se moje balkanske fantazije niso uresničile. Festival Pomladi se je na letnem vrtu začel točno ob 9ih zvečer in omogočil obiskovalcu, da je mirno izpustili nastop Ewokov in se na Metelkovo sproščeno odpravil po enajsti uri, si kupili karto, malo podebatiral o Jankoviču, nato pa se počasi sprehodili proti odru, kjer  je bilo prostora več kot dovolj. Malo je pođuskal na Nôze (tista dva smešna možiclja, ki sta na tistem ogromnem stage-u malo pritiskala klaviature in pila šampanjec, če ju slučajno niste opazili), in potem odhitel nazaj proti šanku, očitno edinemu kraju na svetu, kjer se splača gužvati. 

Če sta že Nôze bila klubski act ki je bil plasiran v neklubsko okolje, smo si drugačno vzdušje lahko obetali vsaj na Tolouse Low Trax. Zato je škoda, da se je njegov nastop začel po polurni tišini, ki je nastala potem, ko sta Francoza zunaj zaključila in je bilo potrebno cel dogodek zaradi omejitve glasnosti na letnem vrtu po polnoči preseliti v notranjost kluba. To je pomenilo selitev dela ozvočenja in opreme, ter tonske vaje, kar seveda vzame nekaj časa. Sredi že trajajočega eventa. Ja, nič ni boljšega kot sredi žura malo v tišini postopati pred zaprtimi vrati kluba. Lahko si kar mislite, kako se je vzdušje noro stopnjevalo v pravo evforijo. Začuden sem, koliko ljudi je vztrajalo in se namesto v Jallo Jallo vseeno odpravilo v dvorano. In škoda, da se je potem, ko je končno začel igrati, gospod Tolouse Low Trax izkazal za arogantnega, ciničnega, skrajno pijanega Nemca srednjih let s kupom ritem mašin in semplerjev, ki jih je uporabljal tako, kot da jih prvič vidi (glede na to, koliko časa je rabil, da si jih je priklopil, sumim, da jih je res videl prvič). Če bi pred to opremo postavil svojo teto iz Ždinje vasi bi verjetno zaigrala nekaj podobnega. 

Hja, Festival Pomladi si bom zapomnil po svežem zraku, kratko vrsto za karte in debatah o Jankovičevi aretaciji. Aha, pa baje so tudi neki glasbeniki nastopali.

                                  

                                 ..............................................................................

Sedaj pa zaključimo s Festivalom Pomladi, ki si v resnici nikakor ne zasluži takšnega blatenja. Kot že rečeno sem izbral njih zelo naključno, v resnici pa bi lahko številni drugi dogodki enako dobro služili mojemu pizdenju. Predvsem pa bi rad izpostavil, da kritiziram zelo dobre klube, organizatorje, izvajalce in publiko. Ker se mi zdi, da bi bili lahko boljši, ali se vsaj imeli bolje. Večina organizatorjev po Sloveniji zabije celoletni kulturni proračun svoje občine na enem koncertu Big Foot Mame in lokalne pihalne godbe, vendar me oni ne zanimajo. Zanimajo me enako razmišljajoči, enako čuteči ljudje kot sem jaz. Zanima me, zakaj se tudi na odličnih koncertih nimamo zares dobro. Zakaj so ob vsej vrhunski ponudbi resnični presežki tako redki? 

Takšna je moja interpretacija situacije:

"Mo' money mo' problems" bi rekel Biggie. 

Večji in boljši kot je tvoj event, več stroškov in skrbi prinese sabo. Prisiljen si iskati sredstva za delovanje in kmalu se znajdeš pred številnimi zadregami. Odvisen si ali od države, ali od obiskovalcev, največkrat pa kar od obeh. Pogoji države postanejo vse ostrejši, publika vse petičnejša, bendi vse bolj razvajeni. Zraven se povrh vsega prisesajo še razni mafijski paraziti kot so SAZAS in IPF. Ne, ni lahko voditi kluba ali organizirati glasbenih dogodgov. Zato ni fer, da jim karkoli očitamo, saj so publiki, glasbenikom in državi dali vse to, kar so zahtevali. Na publiko so prilagodili svoj program, poskrbeli za dober zvok in velik izbor pijač, bendom so omogočili vrhunske pogoje nastopanja in solidne honorarje, državni funkcionarji pa se na mednarodnih sestankih lahko pohvalijo s pestrim kulturnim dogajanjem v prestolnici. Ljubljana je s tem postala podobna vsem sodobnim evropskim prestolnicam, z nezainteresirano publiko, neangažiranimi glasbeniki in ciničnimi organizatorji vred. Postalo je še eno mesto, kjer je statement zamenjal entertainment in kjer je punk zgolj še storitev. Alternativna glasba postaja vse manj ventil za izražanje čustev nerazumljenih, drugačnih, depriviranih, odrinjenih, in vse bolj nekakšen kulturni Disneyland, kamor gredo lahko sredinski meščani doživeti nekaj underground pristnosti brez vseh nevšečnosti, ki jih pristnost nosi sabo. Še bolj poenostavljeno: ni več kraj za ljudi brez denarja, ampak za ljudi z denarjem, ki se hočejo spomniti kako nori in "real" so bili časi, preden so ga imeli. Klubi so se z leti vse bolj približali temu obiskovalcu in ne morem se otresti občutka, da se je del germanskega duha, ki skrbi za urejene slovenske gredice, pokošeno travo in zglancane avtomobile, vtihotapil v našo klubsko sceno. Prevzeli smo kapitalistično formo neprestanega širjenja in se v recesiji skupaj z vsemi ostalimi podjetji začudeno zavedali, da ta rast ne bo trajala v nedogled. Kako za vraga bomo napolnili te prostore, če ni čedalje več publike? Še huje, čedalje manj je je! 

Tako dobimo vrhunske izvajalce, ki igrajo na odlično ozvočenje v čudovitih dvoranah, pred patetičnim številom nezainteresiranih, ciničnih obiskovalcev, ki 100m stran za šankom debatirajo o tem, kako slab je zvok. 

Smo v Evropi, ne na Balkanu. Produkcija vlada pred vzdušjem.

Tu pa govorim le o tistih klubih, ki so res res dobri delali. Tistih, ki so dojeli, da se morajo premakniti naprej s časi, kajti vse drugo bi bila stagnacija. Stagnacijo lahko opazimo pri klubih, ki so vsa leta ostali isti, pod pretvezo da so kulturno-izobraževalne institucije in se ne nameravajo prilagajati na nikogar. Well guess what, vaš program sedaj tudi nikogar več ne zanima.

                            ............................................................................

Ko pišem o otopelosti naše klubske scene v resnici najbrž govorim o otopelosti celotnega zahodnega sveta. Naj si dovolim nekaj pretencioznega citiranja samega sebe: "Vsega mam dost, dost mam vsega/ Več kot imam manj je vredno poželenja/ Vse kar počnem nima sploh več pomena/ Neznosna lahkotnost življenja." Ne gre za nekaj, kar doživljajo le ljubitelji glasbe, ampak prav vsi. Doživljamo izpraznjenost in brezpomenskost vseh naših dejavnosti. Tudi pristna doživetja so postala le del tržne ponudbe, tako kot alternativni načini življenja, popotništvo in celo protestiranje. To praznino bomo vedno čutili povsod, kjer bosta udobje in stabilnost postavljena pred človeško osebnostjo. Povsod kjer bomo tretirani kot stranke, ne pa kot prijatelji. 

Nikoli v resnici ne doživiš nečesa, k čemur nisi sam prispeval. Dolgočasen potrošnik se bo vedno počutil kot dolgočasen potrošnik, in bolj kot bo konzumiral storitve, ki ga prepričujejo v nasprotno, bolj bo postajal dolgočasen potrošnik. Verjetno so se tisti, ki so pred devetnajstimi leti preskočili zidove Metelkove drugače počutili v njej kot tisti, ki smo v četrtek đuskali na Nôze. Bili so del nečesa pomembnega in za to so se bili pripravljeni nečemu odreči. Danes se nam niti do taksija ne da če zunaj pada dež. 

Nam, ki smo del trenutno obstoječe glasbene infrastrukture torej ostane premislek, zakaj se pravzaprav sploh ukvarjamo z glasbo in v kolikšni meri smo postali sami sebi v namen? Ali je glasba postala nujno zlo, ki se izvaja samo zato, da opraviči obstoj klubov, promotorjev, tonskih tehnikov, redarjev, gostincev, sazasa, kulturnih društev, razpisov, komisij, dizajnerjev, oglaševalcev...? Če je to vsaj deloma res, kako ji vrniti njen pravi pomen? Kako poskrbeti, da se koncerti ne bodo le dogajali, ampak tudi nekaj pomenili? Ali bomo glasbeniki še kdaj postali več kot zgolj ponudniki storitve in naši poslušalci več kot zgolj konzumenti?  

To bo najbrž odvisno od tega, kako se bomo v prihodnosti prezentirali naši publiki. In tu nočem le nakladati o "izobraževanju" poslušalcev. V Evropi nas je veliko izobraženih, a malo pametnih. Rad bi, da moji poslušalci razumejo nekaj: da moja naloga kot glasbenik ni biti stroj, v katerega vržeš kovanček in ti špila. Moja naloga je biti človek, ki skozi glasbo izraža to, kar si ti misliš in čutiš. Ko si v klubu, nisi v BTC-ju. Si v prostoru, kjer se dogaja izmenjava idej enako mislečih ljudi, kjer lahko mirno zadihamo takšni kot smo, se izražamo, plešemo, se skupaj jezimo in veselimo. Kako premalo cenimo te možnosti! Kako jih bomo pogrešali, ko jih ne bo več! Država nam prostore lahko dodeli ali odvzame, za resnično kulturno interakcijo v njih pa smo odgovorni sami. Vedno bodo obstajali prostori, kjer bomo tretirani kot stranke, čedalje manj pa bo takšnih, kjer bomo tretirani kot gostje, kot prijatelji. Kot ljudje. Zakaj? Ker se tako ne znamo obnašati. Ker takšni prostori tudi nekaj zahtevajo od nas, mi pa v naši kapitalistični iluziji o tem, da cel svet obstaja le zato, da nam streže, nismo več sposobni od sebe dati ničesar. 

Zato pa kadar sem v vlogi obiskovalca nimam nič proti, če organizator od mene nekaj zahteva. Tako je, dragi organizator, prav si slišal. Za moje dobro, zato, da bom jaz užival na tvojem eventu. 

Hočem, da od mene zahtevaš:

-Da sem točen. Ne čakati name z začetkom nastopa. Zapri okence s kartami. Pusti me stati zunaj pred zaprtimi vrati. Če ne premorem toliko spoštovanja do tvojega programa da se mi ne da primajati do tebe pravočasno in sem tako arogantna nula, da si mislim da bo bend čakal na moj prihod, si pač ne zaslužim biti tvoj gost. Poščij se na moj denar. Film se začne ob 9ih in vsi so tam ob 8:45, koncert se začne ob 9ih in vsi pridejo ob 11ih. Koji kurac?

-Da plačam vstopnino. Za nobeno ceno me ne daj na guest listo, razen če ti nisem direktno nekako pomagal pri dogodku. Kajti ne bom ga cenil, če zanj ne bom nekaj plačal. Ne bom nakurjen. Ne bom tako močno hotel nekaj imeti od muzike. Predvsem pa ne bom prispeval k obstoju kluba in si zato tudi ne zaslužim nič imeti od njega. Ne poslušaj mojega jamranja, vsi imamo v žepu za 2 piva kovancev, sicer ne bi bili zunaj. Če nam artist ne pomeni več kot dva piva, potem je bolje da gremo nekam drugam. Pivo je povsod. Edino kar te prosim, je da si fer in da za vstopnico ne zaračunaš več kot si obiskovalci lahko privoščimo. Zaračunaj toliko, kolikor moraš, da pokriješ stroške, ter nekaj zaslužiš za svoj trud.

-Da spoštujem pravila bontona. Da sem vljuden do tvojega osebja in do nastopajočih, ter da ne motim drugih obiskovalcev pri spremljanju koncerta. Daj mi občutek, da sem pri tebi doma in si ne morem dovoliti kakršnegakoli obnašanja. Daj mi vedeti, da sem prišel na koncert, ne v pub. Povej mi, da nisem dobrodošel, če nimam namena pozitivno prispevati k dogajanju.

Če bi organizatorji storili te tri stvari bi vse ostalo njihovo delo postalo bolj smiselno. Klubi bi spet postali klubi, koncerti spet koncerti, poslušalci pa bi spet poslušali. Najprej bi se publika nekaj časa pizdila in se trmala, ampak sčasoma bi se navadila in dobro vzdušje v klubih bi jih vendarle prepričalo, da sprejmejo nove pogoje. Hočem, da je organizator boljši od mene, ne pa da se prilagaja na moje kaprice.

Razumljivo je, da si večina klubov ne bo mogla privoščiti na ta način izgubljati strank. Stroški obratovanja so previsoki, gostje pa smo res postali ene petične pizde in večina nas bo odšla drugam, če nam kaj ne bo prav. Zato popolnoma razumem kompromise v katere so prisiljeni, sploh tisti, ki se lotevajo večjih projektov. In če vodiš velik klub, pač nimaš druge, kot da delaš velike projekte. Nočem pa, da bomo na račun spektaklov izgubili pristno interakcijo, zaradi katere se alternativi sploh reče alternativa. Pa tu ne govorim o glasbenem žanru, ampak o načinu, kako glasbo doživljamo in vlogo, ki ji jo damo.  

                                 ............................................................................

Zato mi je vzdušje v klubu precej pomembnejše od drugih, bolj objektivno oprijemljivih faktorjev. Pa kaj če ni 300 ljudi na mojem koncertu? Pa kaj če ni popoln zvok in svetloba? Želim si preseči produkcijske omejitve in uporabiti vsak prostor v svoj prid. Koncert zame ni teater, je interakcija med mano in publiko. Imel sem nekaj svojih najboljših nastopov v življenju pred desetimi ljudmi na miniaturnih škripajočih zvočnikih, zato ker smo s publiko vzpostavili odločitev, da se bomo imeli dobro. Te odločitve ne more nadomestiti nobeno ozvočenje ali light show. Ne moreš "prelisičiti" ljudi v to, da nekaj doživijo, če se za to niso zavestno odločili. Nad tehnologijo in spektaklom se ljudje hitro naveličamo, kar v resnici iščemo na alter koncertih pa je pristnost. Iščemo Balkan, ne Evropo. Klub, ki na to pozabi bo slej kot prej postal le še pub. Ljubitelji glasbe bodo pristnost iskali drugje, in zanima me, kako se bodo organizatorji znašli. Morda bodo delali koncerte v pol manjših prostorih, v stanovanjih, kleteh ali garažah. Morda bodo to spet eventi delani za ljudi, ki imajo radi glasbo, ne le za ljudi, ki so radi videni na glasbenih dogodkih.