Stara šola

Že celo življenje nastopam po slovenskih klubih. Lahko rečem, da sem prekrižaril cel spekter alter prizorišč, od mladinskih centrov, študentskih klubov, skvotov in lokalov, do festivalov in dvoran. Skoraj vsak vikend pristanem v kakem drugem delu naše kokoške in se spoznavam z lokalnimi posebnostmi in lokalnimi posebneži. Kadar nisem na koncertu v vlogi nastopajočega sem tam kot poslušalec. Ob vsej raznolikosti koncertnega dogajanja po Sloveniji pa lahko v večini krajev opazim eno skupno značilnost: slab obisk na bolj sodobno, urbano obarvanih dogodkih. Kadarkoli se na odru igra nekaj, kar ne zveni kot Big Foot Mama, je publike bolj za vzorec, njihov odziv pa mlačen. In še ena lastnost združuje vse te kraje: skoraj nikoli se ne zgodi, da bi glasba, ki igra pred nastopom ali po njem bila stara manj kot 10 let. Obstajajo izjeme, ampak vsaj 10 let star izbor glasbene kulise je bolj ali manj pravilo na vseh dogodkih. Po nastopih organizator vedno reče bendu: “Ej, super ste bli, škoda da ni blo več folka. Ampak kaj češ, sej veš, tle pr ns je pač kmetija, folk tega ne šteka. Vi bi moral nujno it igrat vn!” Nato pa znova zažene playlisto iz svojega laptopa in v klubu zadonijo Big Foot Mama. Žur se lahko začne.

Kaj lahko iz tega sklepam? Da v klubih glasbeni program oblikujejo ljudje, ki se že 10 let niso navdušili nad nobeno novo glasbo? Naj bom zaskrbljen? Kakšen smisel ima, da se glasbenik trudi biti odprt, sodoben, aktualen, eksperimentalen, ali bog ne daj, svetovljanski, če pa glasbeni okus večine Slovencev za svetovnimi trendi zaostaja za minimalno 10 let? Če ga krojijo organizatorji, uredniki in novinarji, ki že od študentskih let niso slišali ničesar novega? “Ja, če pa noben več ne zna delat muzke tako kot včasih!” bodo rekli nekateri. “Pa naj si mladi sami organizirajo koncerte! Saj nimajo nobene samoiniciative! Pol moramo pa mi vse narest.” bodo dodali drugi. Po svoje jih razumem. Desetletje so se trudili vzpostaviti delovanje kluba in tam takorekoč pustili srce, zdaj pa da bi ga prepustili v roke tem kilavim, brezjajčnim najstnikom? Najstnikom, ki itak ne vejo, kaj bi radi ... Če že, bo staro gardo nasledil kak nadobudnež, ki bo dovolj let pomagal za šankom, da se bo dobro naučil vseh pravil, predsodkov in dogem scene. Na vrsto bo morda prišel, ko bo stari programski vodja zasedel kakšno višjo pozicijo v hierarhiji študenstega servisa.

Ne, to ni hate blog proti organizatorjem dogodkov v mladinskih centrih po Sloveniji. Večinoma gre za čudovite posameznike, ki se že dolgo brez prave nagrade s srcem in dušo trudijo vnesti nekaj alternativnega duha v vse konce te zatohle države, z njeno prestolnico vred. Vendar dobrim namenom navkljub jim večinoma ni uspelo pobegniti pred njeno zatohlostjo. Ker jim ni uspelo vzpostaviti stika z mlajšo generacijo. Mladinski centri so se mimogrede spremenili v žur place za 30 letnike. Uf, kako čas beži! Če v alternativni sceni (ki bi že po defaultu morala predstavljati neke progresivne ideje) zaostajamo za 10 let, lahko za večino drugih področij trdimo še marsikaj hujšega. Slovenija vedno zaostaja. In nima pojma, kaj bi z mladimi. Ne ve, kako jih vključiti drugače, kot da jih uči svoje vzorce in dogme. “Kar je delovalo za nas bo tudi za vas!” In ko se to izkaže za neumnost, se jim očita, da nimajo lastnih idej, nimajo volje, se ne znajo povezati. Mogoče res, ampak te besede preveč zlahka pridejo iz ust ravno tistim ljudem, ki so že del utečenega sistema. Sistema, katerega del mlada generacija ne bo nikoli mogla postati, saj jim vstop vanj blokirajo ravno oni. Te besede prihajajo iz ust generacije, ki je bila obupno neuspešna pri izobraževanju in kultiviranju svojega podmladka. Alternativa je v marsikaterem pogledu delovala isto kot starši, šole, univerze in druge institucije, ki so nehali vzgajati samostojno misleče ljudi in iz svojih otrok naredili potrošnike. Kjer se je iz načrtov za prihodnost izključilo mlade, se je ustvarilo okolje, ki se otepa sprememb in poveličuje nostalgijo.

....................

Pustimo glasbeno sceno in pojdimo raje na večje ribe. Ta teden je vlada usklajevala državni proračun in v zraku je prežalo veliko vprašanje, kje vse bodo klestili. Zaropotali so upokojenci. “Pokojnin nam že ne boste zniževali!” Oglasili so se sindikati. “Če boste rezali pri delavcih bo štrajk!” Bučni so bili gospodarstveniki. “Kisik! Kisik rabimo! Ne boste nas dušili z novimi davki!” In vsi so do neke mere dosegli svoje. Sistem teče dalje. No, vsaj navidezno. Kajti med vso to izmenjavo mnenj je umanjkalo mnenje zelo velikega dela prebivalstva. Mnenje kogarkoli, ki bi bil mlajši od 40 let naprimer. Naj bom zaskrbljen? 

To, da jih nihče ne predstavlja, pravzaprav ni veliko presenečenje. Na prstih ene roke lahko naštejem prijatelje, ki so redno zaposleni, ostali pa spadajo v razred tako imenovanih prekarnih delavcev in seveda brezposelnih. Delež mladih z začasnimi zaposlitvami znaša nad 70%, a njihovi interesi nimajo skupnega predstavnika. Kaj sploh so naši interesi? Kaj imam jaz, glasbenik, skupnega z učiteljico aerobike in pilatesa? Kaj ima ona skupnega s tehnikom, ki montira zvok za radijske oglase? Kaj ima on skupnega s freelance fotografom, novinarjem, inštruktorjem plavanja, blogerjem, oblikovalcem ... Skupno nam je to, da smo se pač nekako znašli. In da v veliki meri sestavljamo tisto sivo ekonomijo, proti kateri se je vlada zavezala bojevati.   

Lahko bi rekli, da mladi niso dobrodošli v klubu. Nekaj se jih bo naučilo pravih plesnih korakov in bodo morda prišli do kakega položaja, ko se bo starejši kolega umaknil na višjega, ostalim pa se priporoča zdaj že klišejski, standardni recept: “Pejte ven, v tujini je vse mogoče! Kaj boste vztrajal v tej bedni državi!” Ja, če je tujina tak Disneyland, zakaj ne greste vi? Potegne se na dan drug recept: “Preusmerite se, prekvalificirajte se! Dodatno se izobrazite! Danes na trgu zaposlitve šteje samo še fleksibilnost!” Zato imamo na trgu dela ogromno mladih, ki so poleg poklica iz katerega so diplomirali postali še tajski maserji, part time prevajalci, novinarji, stand up komiki, kelnarji in didžeji. Gospodarstvo gotovo nori od veselja. Ok, mogoče je ne glede na neskončne prilagoditve res težko prodreti na trg dela. Poskusite raje tale recept: “Znajdite se! Ne iskati zaposlitve, ustvarite si jo! Saj imate tisti vaš, kaj je že... internet! Ja, internet, tam se skriva ogromno možnosti, samo lotiti se morate!” In že zdaj imamo generacijo, ki je sprijaznjena s tem, da po končanem faksu pri starših doma dela za lajke in retweete, namesto da bi delala za denar. Ko vsi recepti odpovejo, se na dan pritegne primer kakega uspešnega vrstnika, ki mu je vendarle uspelo, ter se nam ga vrže v obraz. “Poglej, Mateja je 2 leti iskala službo, potem je pa imela dovolj čakanja in je začela iz odpadne embalaže izdelovati nakit v obliki gosenic, ga prodajati preko svojega bloga, zdaj je pa zaslovela v Hong Kongu! Vidiš, vse se da!” Za zgled se nam ponujajo še tako majhni in naključni uspehi. Če nas ni nihče v Hong Kongu odkril, smo si pač sami krivi. Nismo bili dovolj dobri. 

Svet je resnično postal X-Faktor; reality show, kjer komisija (ki tako klišejsko predstavlja afirmirano elito) presoja možnosti mladih posameznikov, da se uvrstijo naprej in uresničijo svoje sanje. Tekmovalci bodo vse njihove komentarje vzeli smrtno resno, medtem ko jim s svojimi srčnimi nastopi zagotavljajo ogromno gledanost. Veseli so že, da lahko v igri sodelujejo, plačani pa bodo v lajkih na Facebooku. Nikoli pa ne bodo postali eni izmed njih. In tu leži paradoks: z vsemi močmi se trudimo upoštevati nasvete uveljavljenih avtoritet, ki so očitno zavozile svet in ga nameravajo izčrpavati še naprej do njegovega bridkega konca.

.......................

Sedanja generacija študentov, prekarnih delavcev in brezposelnih mladih bi se morala povezati in upreti tem tokovom družbe. Žal pa smo že do skrajnosti individualizirani in ne moremo več imeti skupnega cilja, ki bi uporu dal smisel. Smo popolnoma razdrobljeni in nepovezani. Na te paradokse je v svojem filmu Razredni Sovražnik odlično opozoril mladi režiser Rok Biček (držim pesti za njega, da mu bo uspel čudežni preboj na polje velikih igralcev in iz njega izriniti kakega dinozavra). Razred se upre svojemu razredniku Zupanu, karikiranemu pripadniku stare šole, a se kmalu izkaže, da niti v uporu ne najdejo skupnega jezika. Zupan svoje razrednikovanje zaključi z govorom, polnim bolečih resnic: Nihče v razredu, razen sošolka, ki je storila samomor, se ne zna za nič odločiti. V tem mlačnem stanju neodločnosti in apatije pa jih več kot očitno zadržujejo tudi starši in drugi učitelji, ki se v nasprotju z Zupanom obnašajo, kot da njihovi učenci ne bodo vsak čas morali vstopiti v resnični svet in se z njim spopasti. Kot da so si zamislili prihodnost brez njih.

Na vstop v resnični svet se zato čaka in čaka, odlaga se ga v nedogled. Slovenija jih ima 22, pa še ni v njem. Gradili smo si vzporedne svetove, se prepustili čarobni virtualnosti interneta, potovali v eksotične kraje in se slikali z vsemi našimi vzorniki. Tudi po 30. letu večinoma še zgledamo kot študenti, ker živimo kot študenti in v številnih primerih tudi res smo študenti. Ni videti, da bi nam bilo kaj hudega. Vedno imamo za kavo in za čike, pa povsod je wifi. Vedno se lahko vrnemo domov k staršem. V bistvu je vse ok. Samo da se ne rabimo za kaj odločiti. Kaj bo prišlo po Big Foot Mami? Po Jankoviću? Po krizi? Komu bodo zaupali našo kulturo, naša mesta, državo, prihodnost? Gotovo ne nam. Mi ne bi vedeli kaj z njimi početi. Zato čakamo. Slovenija se je medtem iz svetilnika Evrope spremenila v žur plac bruseljske birokracije. Nočemo in nočemo odrasti in sprejemati odločitev. Eni bi se vrnili v topel očetovski objem Tita, ki je žal umrl, drugi pa v materinsko naročje Angele Merkel, ki je žal še kako živa. Samo da ne bo treba stopiti na samostojno pot. Kako dolgo lahko odraščaš, preden spoznaš, da ne boš nikoli odrastel? 

Če kaj, smo dežela vrhunskih posameznikov z odličnimi idejami, ki jih vedno realizira nekdo drug, nekje drugje. “Saj veš, tuki je kmetija, folk ne šteka.” Koliko časa si lahko še privoščimo ne štekat? Morda ni javnofinančni primanjkljaj tisto, kar moramo za vsako ceno nadoknaditi. Morda je bolj pomembno nadoknaditi 10 let sprememb, idej, talenta in energije, ki smo jih vrgli stran, ko smo ustvarili izgubljeno generacijo.