Upor kot brand - Pismo Aljoši Bagoli

Verjetno ste v zadnjem mesecu zasledili reklame za pakete Itak, ki z estetiko protestov prikazujejo nekakšno vstajo mladih. Reklamna akcija je naletela na veliko neodobravanje kritične javnosti, kmalu pa se je na netu pojavila stran Plitak.si, ki parodira omenjeni način oglaševanja in zraven opozarja na nepravilnosti pri proizvodnji telefonov, kot tudi v oglaševalski industriji. Tako kot reklame Itak, je tudi stran Plitak.si naletela na mešane odzive, saj so jim nekateri očitali dvojno moralo in populizem. Pred kratkim je svoje stališče do teme v kolumni za Marketing Magazin razjasnil sam idejni vodja reklamne kampanje, kreativni direktor Pristopa Aljoša Bagola. Njegovo besedilo me je pustilo zelo zmedenega, saj pravi, da je bila ideja za to akcijo povsem progresivna in je želela spodbuditi angažiranost v oglaševanju. Osebno v zgodbi še vedno vidim precej lukenj, zato sem svoja vprašanja namenil kar Aljoši samemu. Ne z namenom, da prispevam k sporu Itak/Plitak, pač pa da poskušam odpreti dialog med navidez povsem nekompatibilnimi svetovi. V razgovor ste vabljeni vsi, ki imate kakšno misel na to temo. Žaljive in prostaške commente, ki ne prispevajo k vsebini debate pa bom brisal.

Toscanijev oglas za Benettonovo akcijo Unhate

.............

Aljoša, ne bi rad izpadel kot da te osebno napadam niti nočem izpasti kot zoprn levičarski kričač (čeprav tak na koncu vedno izpadem). Priznam, sem eden od tistih zadrtih nasprotnikov logike marketing sveta, ki se mu je obračal želodec ob zadnji reklamni akciji Itak, ter na ves glas širil anti-reklamno akcijo Plitak.si. Vsekakor pa nisem eden tistih, ki verjame, da oglaševalci ne bi smeli imeti političnega mnenja in se kritično opredeljevati do aktualnega dogajanja. Niti se nočem imeti za moralno neoporečnega razsodnika. Zato sem bil vesel tvoje kolumne v Marketing Magazinu, kjer si razodel svoj pogled na polemike okoli oglasa. Če je namen akcije mladim posredovati sporočilo, "da obračunajo z zgrešenimi pravili tega časa in si/nam postavijo svoja" in hkrati tudi vzpostaviti, da imajo oglaševalci dolžnost kritično osveščati družbo, sem nad idejo navdušen in jo bom prvi podprl. Moram pa priznati, da so mi po branju kolumne v glavi ostala številna vprašanja nepojasnjena. 

V času poteka akcije, ko gledamo Pristopove plakate s podobami mladih, ki preganjajo politike, poslovneže in sodnike, v medijih beremo o direktorju Pristopa Franciju Zavrlu, ki se pred finskimi preiskovalci zagovarja za pranje denarja v Luksemburgu. Beremo o njegovi vse jasnejši povezavi z ravnokar obsojenimi v korupcijski aferi Patria. Beremo, kako je Pristop vabil na slovesno postavitev spominske plošče četverici JBTZ, kjer sta se Janša in direktor Zavrl veselo kitila z zaslugami in častmi. Ali ni Janša osrednji lik, takorekoč predstavnik vsega, proti čemur naj bi se (in so tudi dejansko se) mladi upirali? Pristop vsekakor ima finančno in medijsko moč "spremeniti pravila igre". Je velik igralec na slovenskem medijsko/političnem prizorišču. Vendar to moč v vlogi lobija vedno znova izrablja za varovanje hrbtov političnih in gospodarskih zaveznikov, v zadnjem desetletju pa je bil pogosto vpleten v zgodbe o spornih političnih kadrovanjih in menedžerskih prevzemih. Popravi me če se motim, ampak težko bi ocenil Pristop kot podjetje, ki dviga raven etičnosti v našem poslovno/političnem prostoru. Vem, da z dejavnostjo direktorjev verjetno nimaš nobene povezave, zato nočem teh odgovornosti metati nate, niti kritizirati poslovnega uspeha in kreativne vsebine vašega dela, me pa zanima, kako se do vodstva opredeljuješ? Kakšno je tvoje mnenje o zavezništvu Janša-Zavrl? Ali se ti ne zdi naivno pričakovati, da bo kritična javnost ob vsem kar ve o Zavrlu, brez pripomb sprejela revolucionarne slogane reklamne akcije Itak? Ali ne spada med tiste, ki bi v tvoji reklami moral pred mladimi bežati? 

Protestniki znamo biti arogantni, netolerantni in dvolični, se strinjam. In nekateri smo si morda res jemali preveč zaslug (za kaj že?), ter v lokalih puščali drage kozarce vina. Nekateri pa so bili tudi tepeni, bili poškropljeni s solzivcem ali vodnim topom, dobili neuprvičene globe, in nenazadnje sedeli v zaporu več kot mesec dni. Pogovarjal sem se z zaporniki in zraven so bili številni mladi. Tisti, ki jim je paket Itak namenjen. Vemo, kdo jim je vzel njihov čas in da ga ne bodo nikoli dobili nazaj, čeprav so se zanj borili. Ne storiti napake, da si zaradi oporečnosti nekaterih protestnikov dovoliš podcenjevati iskrene namene in trud večine. Če imaš resnično željo pomagati pri spremembi pravil igre v družbi, sprejmi njihovo kritiko in poskušaj razumeti njihovo razočaranje, ko so videli, da se je več mesecev njihovih naporov spremenilo v reklamo za mobilne telefone. Dali so ti ikonografijo za medijsko kampanijo, daj jim v zameno vsaj dolžno spoštovanje.

Kot že rečeno, vem da se ne ukvarjaš s poslovanjem Pristopa, pač pa z vsebino. In tudi tukaj bom izrazil nekaj dvomov. Svoje delo primerjaš z delom slovitega Oliverja Toscanija, ki je s kontroverznimi Benettonovimi reklamami opozarjal na razne krivice in pereče družbene probleme. Medtem lahko za družinsko podjetje Benetton rečemo, da so dejansko poskušali "spremeniti pravila igre" in se šli humano korporacijo (imidž, ki je s številnimi aferami in nečednostmi v Patagoniji in Dhaki kasneje zbledel), bi o proizvajalcih mobilnih naprav prej lahko rekli, da so vzrok za številne krivice po svetu. Super bi bilo, če bi Oliver Toscani (ali pa Aljoša Bagola) naredil oglas, ki opozarja na neetično proizvodnjo naših aparatur v tretjem svetu. Kako kruto ogledalo bi nam lahko postavil! To bi bil velik game-changer! Uporabniki, proizvajalci in oglaševalci, vsi se igramo to igro sprenevedanja. Ampak vsi se hočemo v ogledalu videti kot moralno neoporečne upornike proti sistemu. Ko nas nekdo na to opozori (v tem primeru so nas opozorili ustvarjalci strani plitak.si) pa jih označimo za "ozaveščene" grafične oblikovalce. Ja, ozaveščene v narekovaju. Češ da nekaj moralizirajo, sami pa niso nič boljši. Kar je vedno zelo priročen izgovor za ohranjanje statusa quo, česar pa, kot si sam rekel, nočeš. Tukaj me zanima, ali se mora po tvojem mnenju oglaševalec opredeliti do etičnosti proizvoda, ki ga oglašuje? 

Dovoli mi še malo lastnega filozofiranja. Ali ni dejstvo, da se tako naši odnosi kot tudi prepričanja spreminjajo v potrošniško komoditeto, pravzaprav največji razlog, da se mladi nismo sposobni resnično mobilizirati in vzpostaviti svojih pravil? Takoj, ko se hočemo upreti, pride korporacija in reče: "A, vidim da si uporniški tip! Imamo ravno pravi proizvod zate!" Generacija za generacijo upornikov se spreminja v potrošnike, dokler upor sam ne postane nič več kot artikel. Tako se naša prepričanja slej kot prej odražajo zgolj še v imidžu, ne pa skozi dejanja ali način življenja. Ali lahko Che Guevarra na majici tekmuje z dejanji resničnega Cheja? 

Morda sem popolnoma zgrešil smisel akcije in se osredotočam na napačne stvari. Morda tvoji oglasi nočejo govoriti o teh temah. Ampak če sprememba pravil po tvoje pomeni, da se oglaševalci sedaj smejo/morajo kritično opredeliti do dogajanja v svetu, do česa se potem Itak reklame pravzaprav opredeljujejo? Toscani je bil glede tega zelo konkreten.

................

Predolgo te že morim. Glej, čisto preprost zaključek: Po mojem skromnem mnenju je bila estetika reklamne akcije Itak precej neposrečena. Verjamem, da si si jo takšno zamislil z najboljšimi nameni, toda ne moreš enostavno zamahniti z roko nad tem, da je užalila velik del publike, ki jim je bila namenjena. Če pa že ni bila namenjena spremembam željnemu delu javnosti, ima ta vsaj pravico počutiti se oropano. In ima pravico opozarjati na njene pomanjklivosti. O uspehu akcije pa na koncu ne bodo odločali oni. Odločal bo denar. Koliko je prodanih telefonov. Ali je to res sprememba pravil igre? 

Verjamem v to, da so v oglaševanju ljudje, ki si želijo sprememb in so sposobni marsikaj storiti. Imate ogromno moč, ne le finančno, ampak tudi opinion-makersko. 

Uporabi svoj vojs. ...tega ti dam zastonj ;)

Tvoj,

N'toko

PSIHOPATI

Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi ...

.....

Ah kurc, ne morem si pomagat. Pisal bom o Hildi. 

Enostavno je fenomen okoli njenega sojenja in bega premočno izhodišče za razmišljanje, da bi se mu človek odpovedal. Obljubim, da vam bom čim manjkrat v spomin klical njeno upadlo, zmatrano faco in tisto grdo rozasto vetrovko, podobe iz zatožnih klopi, s katerimi so vas mediji že gotovo izčrpali. Raje se bom posvetil temu, zakaj so to počeli, oziroma zakaj smo tako krvavo potrebovali, da to počnejo.

V Sloveniji se že nekaj časa govori o "moralnem očiščenju". Po dolgem obdobju spanja nam je vendarle kapnilo, da nam gre slabo in da so za to odgovorni čisto konkretni ljudje, oziroma njihovo nemoralno delovanje. V vrhuncu tega spoznanja smo zahtevali, da iz odgovornih položajev odidejo prav vsi politiki, funkcionarji in menedžerji. Elita se je za pomiritev strasti malo premešala med sabo, ponudila nekaj simboličnih odstopov in zaskrbljenih besed, s čimer je bila širša javnost za nekaj časa potešena. Tisti, ki nismo bili in smo vztrajali pri svoji drži, da so nemoralni vsi, smo se kmalu začeli spotikati ob nemoralnost v lastnih vrstah in se bolj ali manj ukvarjati z notranjimi obračuni. Bitka za naslov "kdo je dovolj moralen, da se sme imeti za vstajnika" je vstajo povsem izčrpala in jo v očeh že malo pomirjene javnosti naredila skoraj hujšo grožnjo za državo, kot je bil Janša. Politika je v eni brezhibni PR potezi prevzela naslov "moralnega prečiščevalca", ko je v sodelovanju z mediji ljudstvu ponudila akcijski triler o Hildi Tovšak, tega simbola abotnega stanja v slovenskem gospodarstvu. Vso potrebo po očiščenju smo zlili v njeno tako priročno faco. Cel parlament, vsi menedžerji bank in propadlih podtjetij so za trenutek v mističnem transferju energije postali Hilda, katere pripor (po tem ko bi skoraj pobegnila!!!) je pomenil vsesplošno družbeno katarzo. Ja, po večmesečnem razočaranju, ko nam gospodarski kriminalci prve vrste še vedno vladajo, smo bili sposobni spremeniti Hildino klavrno predajo v ulov stoletja. 

Končni izkupiček tega lova na čarovnico pa je, da so sedaj v očeh javnosti glavni krivci za stanje sodniki. Ti nesposobni, nemoralni lenuhi, ki so Hildi dovolili, da je pobegnila! Tako je, sodstvo je sedaj tisto, ki potrebuje moralno očiščenje, za to pa bodo poskrbeli politiki. A sem slučajno pozabil omeniti, da so v tednu lova na Hildo v parlamentu skoraj enoglasno sprejeli vse Janševe spremembe ustave, proti katerim smo še ne dolgo nazaj množično zmrzovali na protestih pred parlamentom? Tokrat nas je pred parlamentom zmrzovalo (fak no, še zmer zmrzujemo!) kakih 15 ljudi. Politika vs. Ljudstvo: šah mat. Kaj se je zgodilo z moralnim očiščenjem?

......

Nekaj časa nazaj se me je precej dotaknil prispevek, ki ga je za Mladino napisal Mag. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine iz Inštituta za varovanje zdravja. V besedilu naslovljenim Psihopatska podoba politike ugotavlja, da "Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje kot v splošni populaciji". No shit. Ta podatek nas večino najbrž ne preseneča. Bolj pozoren sem postal, ko je avtor navedel nekaj ključnih lastnosti psihopatije: "... površinska očarljivost in nastopaštvo; laganje, zavajanje, goljufanje in manipulativnost; pomanjkanje sočutja, empatije, občutkov krivde; izkoriščanje, okoriščanje in različne neodgovornosti; nesposobnost načrtovanja realističnih in dolgoročnih ciljev; nezmožnosti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja ipd ..." Dr. Nolimal meni, da bi bilo dobro vzpostaviti mehanizme, ki bi psihopatom branili vstop v politiko in na višje gospodarske položaje. Toda ali bi to res pomagalo? Oziroma, bi to sploh še bila politika in gospodarstvo?

Ne morem se otresti občutka, da se navedeni seznam psihopatskih lastnosti v letu 2013 bere bolj kot seznam priporočil; nasvetov, ki jih poslovneži slišijo na seminarjih in jih vsi konzumiramo na raznih motivacijskih delavnicah in knjigah za samopomoč. Kot seznam vrednot, ki nam jih vcepljajo že v šoli. To, da so v vodstvenih položajih tisti, ki bolj poosebljajo te lastnosti, samo dokazuje, da je sistem preprosto naravnan k nagrajevanju takšnega vedenja. Ko danes govorimo o moralnem očiščenju, imamo v mislih odstope in kaznovanje korumpiranih voditeljev, zanemarjamo pa dejstvo, da so postali voditelji izključno zaradi doslednega upoštevanja novih moralnih vrednot. Vrednot, ki jim bolj ali manj sledimo vsi. Problem ni v tem, da naši voditelji premorejo premalo morale, ampak preveč. Lahko bi rekli, da so bolj papeški od papeža. Če sledimo tej logiki, lahko pridemo samo do sklepa, da jih bodo lahko zamenjali samo voditelji, ki so enaki ali pa še večji psihopati. Ni se treba ozirati daleč, da vidimo točno takšno dogajanje. "Moralno čisti" (umsko uravnovešeni) voditelji nimajo nikakršnih možnosti priti do oblasti, predvsem zato, ker ljudje napačno razumemo pojem morala.

Poskusimo si ga bolje razložiti. 

Morala ni neka trajna monolitna struktura, ki jo je nekdo vklesal v kamen in je takšna od pamtiveka. Če vas kdo v to prepričuje, mu lahko pod nos pomolite kar definicijo SSKJ: 

morála  -e ž (ȃ) 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na a) kak nazor, nosilca b) kako področje delovanja, življenja

Že kratek prelet definicije nam torej pove, da je morala nekaj, kar ima vedno nosilca in stoji na nekem trenutnem pojmovanju dobrega in zla. In da imajo različna področja različne oblike morale. Nosilci so se vedno menjavali, morala pa se je prilagajala njihovim potrebam. V preteklosti je nosilec morale na skoraj vseh področjih bila religija, danes pa je to vlogo prevzela ekonomija. Obdobja razsvetljenskih in humanističnih nosilcev morale so žal maloštevilna in daleč narazen. Evropa se je že nekaj časa nazaj poslovila od njih.

Kje smo se torej zataknili? Zahtevati moralnost v družbi, katere nosilec moralnosti je psihopatska, slepa in podivjana ekonomija, je očitno samomorilsko. Zahtevati poštenost od ljudi, ki vodijo na nepoštenosti temelječe institucije je takorekoč, mmm ... nepošteno. Saj si poštenosti ne morejo več privoščiti, tako kot si je ne moremo navadni državljani. Kar poskusite. Če ste gostinec, ki hoče pošteno plačevati davke, vas bo iz biznisa izrinil sosed, ki jih prekriva in ima zato konkurenčnejše cene. Če ste profesor, ki želi svojega učenca zares naučiti snov, vas bodo privatizirajoče se šole hitro zamenjale z bolj všečnim približkom profesorja, ki bo učencu prihranil trdo delo in mu omogočil najhitrejšo možno pot do diplome. Če ste zdravnik in hočete bolniku ponuditi temeljito oskrbo, kakršna mu pripada, vam bodo hitro očitali, da ste premalo učinkoviti in prodate premalo zdravil. Če vodite tovarno in si želite zagotoviti pravične delovne pogoje za svoje zaposlene, vam bo trg jasno sporočil, da imate previsoke stroške dela in previsoke plače, zato niste konkurenčni. Tudi če si ne želite odpuščati in seliti proizvodnjo na Kitajsko, bodo to namesto vas storili konkurentje, potem ko bodo kupili vaše blokirano podjetje. Ne gre več za vprašanje morale, ampak vprašanje preživetja. Zato nas že od vrtca naprej usmerjajo v tekmovalnost, v surovi individualizem, kajti ljudem s šibkimi točkami kot so empatija in zvestoba v življenju trda prede. Zvestobe, poštenosti, odgovornosti in načelnosti si enostavno ne moremo več privoščiti. Pravo vprašanje ni, ali bi smela tako pošastna oseba kot je Hilda Tovšak priti na tako visok položaj, pač pa: ali bi lahko Hilda Tovšak prišla na tako visok položaj, če ne bi bila tako pošastna oseba?

.......

Višji kot je vaš položaj, več nepoštenosti se zahteva od vas. Če ste zaposleni v finančni sferi in ne hazardirate z življenji miljonov ljudi, pravzaprav sploh ne opravljate svoje službe. Za boljši vpogled v to, kako mora moralno poslovanje potekati, preletimo nekaj izjav Petra Brabecka, nekdanjega prvega moža Nestleja in all-around vplivneža, ki sedi v svetih firm kot so L’Oréal, Credit Suisse Group in Exxon Mobil. Med drugim je njegovo podjetje ob pomoči CIA podprlo vojški udar in ustoličenje Pinochejeve diktature v Čilu, je eden glavnih "aktivistov" za privatizacijo vodnih virov, odprave nadzora nad genetsko pridelavo hrane, in ima dolgo zgodovino izkoriščanja delovne sile tretjega sveta, predvsem otroške. Gospod Brabeck stoji za vsemi svojimi dejanji: "Edina socialna odgovornost direktorja je, da zagotovi daljnoročno uspešnost svojega podjetja", "To, da ima človek pravico do vode, je za moje pojme ekstremen pogled. Voda je surovina kot vse druge, zato potrebuje svojo tržno ceno ..." , "Ne rabimo ničesar vračati družbi, kajti družbi nismo ničesar vzeli. Noben direktor podjetja se ne bi smel ukvarjati s filantropijo ... To naj počne s svojim denarjem, ne pa denarjem delničarjev." "Nemogoče se je boriti proti otroškemu delu, v poljedelskih okoliših je to namreč nekaj najbolj naravnega." ... Ali poslušate besede psihopata? Ne, to so besede enega najvplivnejših ljudi na svetu. Enega tistih, ki trenutno diktirajo Evropski Komisiji, naj "svetuje" državam, kot je Slovenija, privatizacijo svojih vodnih virov in ostale infrastrukture. Gospod Brabeck je pač dovolj dosledno upošteval vse točke, ki človeka naredijo psihopata, in se znašel na vrhu sveta. 

Če ste doslej mislili, da je Slovenija v psihopatskosti kaj posebnega, se motite. Zadnje čas se vse pogosteje videvamo na vrhu korupcijskih lestvic in drugih kazateljev kriminalnega delovanja družbe. Če se sprašujete "Kako je to mogoče? Kako smo lahko tako pokvarjeni?" ste zgrešili poanto. Slovenci ali nismo bili dovolj pokvarjeni, ali pa smo bili preskromni v svojih grabežljivih ambicijah. Naša edina napaka je bila, da se nismo dovolj uspešno priključili večjim roparjem, ampak smo se zadovoljili z ropanjem samih sebe. Zato nas bodo večje ribe požrle prej, kot bi bilo treba. To pa je tudi vse, kar smo si od te igre lahko obetali. Po mnenju Evropske Komisije še nismo dovolj ljudi vrgli na cesto, nismo še dovolj znižali plač, nismo še dovolj oklestili zdravstvene oskrbe in šolstva. Potrebujemo več Hild. Potrebujemo boljše Hilde, lepše in mlajše Hilde. 

Za visoko etične standarde se ponavadi oziramo k nekaterim razvitejšim zahodnim in severnim državam, ki pa zelo rade zamižijo na eno oko, ko je govora o davčni tajnosti in razmerah, v kakršnih delajo delavci v njihovih fabrikah v tretjem svetu. Ne delajmo si utvar, socialno stabilnost in pravičnost si lahko privoščijo na račun nestabilnosti in izkoriščanja drugje. Brez nestabilne Azije ni H&M-a in Ikee. Brez ruskih oligarhov in gospodarskega ali vojnega kriminala ne bi bilo Švice in Luksemburga, kakršne poznamo. Brez vojn v islamskih državah ne bi bilo temelja ameriškega gospodarstva, vojaške industrije. Zdi se, da se za vsako zgodbo o uspehu nekje skriva zgodba o porazu. In medtem ko to pišem, zgodba o slovenskem neuspehu postaja življenski dosežek nekoga drugega. Nekje si skupina od nas uspešnejših psihopatov nazdravlja nad vrhunskimi rezultati pri spreminjanju južne Evrope v novi bazen poceni delovne sile brez lastnih resorjev. "Ravno prav, Kitajska in Indija sta se že preveč podražila, ne da se jih več tako cuzati kot nekoč ..."   

....

Ja, živimo v psihopatskem svetu, ki je na eni strani maničen, na drugi pa depresiven. Mi smo se trenutno znašli na depresivnem koncu. Nobenega moralnega zadoščenja ne bomo našli tu, nobenega rešitelja, ki bi nas potegnil ven. Morda nam bo celo za kak trenutek spet uspelo doživeti malo maničnosti, vendar bomo slej ko prej spet tu, le da bo naslednjič še bolj boleče. Misliti, da bo znotraj tega sistema prišlo do preporoda vrednot, je bilo kratkomalo naivno. Tudi če sodišče zatolče tisoč grešnih kozlov (na netu se je pojavil dober meme Tovšakove kot "escapegoat"), bomo naprej živeli v vse večjem dreku, politika pa bo krivila sodišče, češ da jih ni zatolklo dovolj. Tako si bo podredila pravosodje in se zaščitila pred tem, da bi kdaj zatolklo njih. Spremenilo pa se ne bo nič. Ko odstranimo enega psihopata, ga nadomesti drug, vse navzdol po lestvici, dokler ne zagledamo psihopata še v samemu sebi (brrrr...spreletela me je slika samega sebe, kako z upadlo faco v roza vetrovki sedim na zatožni klopi v svojih možganih). Priznajmo si vendarle: neoliberalizem je bolezen. Je psihopatski sistem. V svojem najglobljem temelju predvideva izkoriščevalca in izkoriščenega. Nehajmo si lagati o pomanjkanju morale in raje zamenjajmo njenega nosilca. Dokler bo ta nosilec ekonomija, bodo ljudje trpeli. Morda v tem trenutku to še nismo mi, vemdar zagotovo pridemo na vrsto. Če hočemo moralno očiščenje, naredimo osnovo morale spet človeka. Ne le Evropejca, ampak vsakega človeka.

Ne moremo pa zahtevati morale ali spoštovanje prava znotraj sistema, kjer je mnogo bolj moralno izbrisati človeka kot pa številko. V njem ni prostora za prijateljstva, le vojna zavezništva. Ne za zaupanje, le za preračunljivost. Kot smo spoznali vstajniki, smo tudi ljudje s še tako močnim moralnim čutom in iskrenimi nameni preveč individualizirani, tekmovalni in čustveno otopeli, da bi znali sodelovati pri iskanju skupnega dobrega. Zato je neoliberalna "greed is good" morala še za nekaj časa varna, vsaj dokler jo tudi njeni nasprotniki nosimo nekje v srcih. Kajti sili nas k temu, da še tako zagrizeni alternativci podzavestno že razmišljamo o delitvi plena, preden je kaka bitka sploh dobljena. Sili nas v nenehno paranojo, v strah pred lastnimi kolegi, prijatelji, celo partnerji. Prepričali so nas, da moramo le še malo delati, še malo potrpeti, pokazati samo še malo več predanosti. Nekje v sebi nosimo kanček upanja, da se bomo pa morda sami znašli v tistem lepem delu sveta, kjer nam ne bo treba skrbeti za preživetje.

Saj vem, saj vem, kar recite mi naglas: "Komunajzar!" Mogoče res, ampak mi je za te očitke postalo vseeno v trenutku, ko sem spregledal, da elita že živi v komunizmu. V sistemu, kjer nihče ne rabi odgovarjati za dolgove in država vse pokrije. Megalomanski projekti lahko propadajo, pa ni nihče kriv. Država časti! 1% prebivalstva živi v idiličnem, brezskrbnem komunističnem snu, kjer je vse zastonj in je edino dejanje, ki ima zares posledice, nevera v partijo, oziroma v našem primeru: nevera v trg. 

In vem kaj bodo rekli nekateri: "Lenuh smrdljivi! Imaš že preveč časa, da takole filozofiraš in se hodiš dret na ulico. Raje pejt kej pametnega delat, pa bo!" Vendar v svetu, ki proizvede 7 krat več dobrin, kot jih lahko potroši, vse naše delo že zdavnaj ni več potrebno. To nam sporoča sam trg: 3/4 ljudi je odveč! Ne rabimo vas! Samo strošek ste! V resnici ni v življenju ničesar drugega treba početi kot pa boriti se proti elitam, ki nas silijo v takšno nesmiselno tekmovalno življenje. Edino "pametno delo", ki ostane, je skrb za sočloveka, skrb za razvoj, izobrazbo, zdravje, kulturo, skrb za ustvarjanje enakih možnosti. Dokler bomo verjeli, da je kakšno drugo delo pametnejše, bolj pomembno, sami sledimo isti morali kot politiki in menedžerji.

....

Vsi dogodki zadnjih mesecev me torej peljejo k spoznanju, da v neoliberalizmu ni možno imeti moralno čistih voditeljev, niti moralno čistih državljanov. Edini nedolžni ljudje v takšnem sistemu so sužnji. Lahko bi mi kapnilo prej. Lahko bi že prej opazil, kako so se naši nekdanji osvoboditelji spremenili v naše zavojevalce. Pogled na Janšo, ki samemu sebi odkriva spominsko ploščo na Roški je dovolj zgovoren. Skoraj vsi junaki, ki so zaslužni za našo suverenost, so postali tisti nemoralneži, ki nam jo zdaj zapravljajo. Pristanem lahko le na zaključku, da jim humanistična moralnost v novem sistemu enostavno ni bila dopuščena. Neoliberalizem pri življenju ne ohranja le nekaj izprijencev na vrhu, ohranja ga sposobnost, da vse ljudi spreminja v izprijence. Lahko si privošči kolikor žrtev je pač treba, lahko zapre 1000 Hild. Kurc, lahko zaprejo celo Janšo, a bo njegovo delo nadaljevala opozicija. Če bi na volitvah zmagala neka ljudska alternativa, bi ga najbrž nadaljevala ona sama. Zato naš fokus ne sme biti usmerjen v to, koliko barab bomo spravili v zapor, pač pa koliko nedolžnim ljudem bomo omogočili svobodno življenje. To se bo zgodilo samo z odpravo neoliberalizma in nič prej. Zgodilo se bo, ko bomo nehali verjeti v številke, s katerimi funkcionarji in politiki opravičujejo žrtvovanje človeških življenj. Skratka, ko bomo ekonomijo zamenjali s človekom. Če čakamo, da bo to storil nekdo namesto nas in se ob tem še vedno prizadevamo za naše kariere (kako prazna je postala ta beseda) in osebne podvige, potem smo lahko prepričani, da bomo kmalu sami na seznamu odvečnih ljudi. Podvigi bodo skupni in prišli bodo iz dna, ali pa jih ne bo. 

Več branja:

-http://andrewgavinmarshall.com/2013/04/22/human-beings-have-no-right-to-water-and-other-words-of-wisdom-from-your-friendly-neighborhood-global-oligarch/

SAFARI x LE1F x N'TOKO

Naslednjega obvestila sem res vesel, saj nam je uspelo sestaviti enega tistih Safarijev, o kakršnih sem lahko le sanjal. K sodelovanju nas je povabila ekipa Kina Šiške, kamor bomo 14.6. izjemoma preselili event, v goste pa prihaja newyorški raperski posebnež Le1f. Ime, ki je marsikomu še neznanka, je eden izmed predstavnikov nove šole raperjev, katerih glasba se ne naslanja le na preverjene hiphop vzorce, ampak izhaja iz newyorške ballroom scene, iz tradicije underground gejevskih klubov in alternativnih gibanj 80ih let. Zato je glasba, ki jo ustvarjajo Le1f in drugi odkrito gej reperji, kot so Mykki Blanco in Zeebra Katz, ne le pomembna kot znanilec družbenih sprememb, ampak predstavlja tudi svež veter v hiphopu samem. Hiphop so ponovno izstrelili v vesolje, ali pa vesolje pripeljali na ulico. 

To priložnost bom izkoristil tudi za nekoliko predrugačen lasten nastop. Kot sem že pisal, se že kar nekaj časa ukvarjam z novim angleškim albumom, ki bo najbrž ugledal luč sveta jeseni. Vseeno pa bi rad nov material preizkusil v živo, za kar se mi zdi nastop z Le1f-om odlična priložnost. Šlo bo torej za nekakšno "predpremiero" albuma, kjer bo občinstvo poskusni zajček, na katerem bom poskusil nekaj novih prijemov, improvizacij, demotov, vmes pa najbrž tudi kaj že slišanega. Vsekakor ne bo šlo za "spoliran" in predvidljiv nastop, ampak bo marsikaj prepuščeno naključju in trenutnemu ambientu. Enostavno si želim igrati nove stvari in se spreminjati.

Safari pa nikoli ni samo koncert, ampak si želimo sestaviti kompleten dogodek, zato bosta poleg Zane in PlankTona pred in po koncertu za vzdušje skrbela še vedno zabavni ZZZ-jevec Mr. Gucci in tudi Le1fov DJ.

Se vidimo!

.....................

I'm really happy to make this announcement about our next event. It has one of those line-ups I dreamed Safari could come up with one day. Well, we didn't come up with it ourselves, but were in fact invited by venue Kino Šiška to collaborate in organizing an evening staring New York rapper Le1f. Le1f is one of those names you bump into on a lot of blogs but very few people actually know about. Which is a shame because he is awesome! One of the most interesting things to come out of New York in recent years is the new wave of rappers who draw their influences from the city's ballroom culture and 80s underground gay club scene. The music of Le1f and other openly gay rappers such as Mykki Blanco and Zeebra Katz not only represents a progressive change in pop culture's awareness, but is also a much needed fresh wind in hip hop itself. Their sound seems to be shooting rap music into outer space, or maybe inviting outer space to the street.  

I'm extremely happy to be able to share the stage with Le1f, and I plan to make my own show different from my usual performances. I've been talking about my new English language album for a while now, and it seems that it will be released no sooner then autumn. However I am anxious to start playing new stuff, so this show will be a kind of test run, where I try out new songs and have some fun improvising, messing around with the electronics, and probably screwing up a lot. I guess a lot will depend on the atmosphere and I'm just going to roll with the vibe.

As always, Safari will include djs before and after live shows, so Zana and PlankTon will join forces with Le1f's dj as well as one of our favorite Ljubljana djs Mr. Gucci.

See you there!

Facebook event: https://www.facebook.com/events/524969340895575/

Elle fant: New track from Shampoo Guy

Here's something new I did as Shampoo Guy. Enjoy!

Me doing stuff

It's been one hell of year so far, there's so much news I'm really happy to share. I've been busy working on a theatre performance in Ljubljana's Stara Elektrarna these past 3 months. The show is called "All Together Now!" and studies the problems of migration, patriotism and how we choose our homes, through analyzing the relationships inside a band. Director Mare Bulc put together a team of amazing musicians (and amazing people) to form this "part time band" and I think we came up with something really special. Or maybe we just think it's special because we had so much fun in the process. We ended up landing somewhere between a theatre and a cocert venue. In any case, we're really excited about finally getting on stage in front of an audience. We'll be debuting on Exodos festival in Stara Elektrarna this Sunday the 14th and Monday 15th, and the following shows will be played in May. For more info check here.

In other news, I've been playing shows as usual and managed to be a bit more active with Moveknowledgement again (we played some awesome gigs in Ljubljana recently, I'm really looking forward to In Music Festival in Zagreb now!). I spent all my spare afternoons working on my new solo album. After a week of recording sessions in the studio with Igor Vuk I can say I'm pretty satisfied with the way everything is sounding. Now it's time to start mixing this motherfucker! The first single is already finished and will be included in the musical soundtrack for the "All Together Now!" performace I talked about before. Oh, there's a ton of new Shampoo Guy tracks waiting to be released, please keep a look out for them. 

On the non-musical front, I've been doing a lot of writing again, as well as public interviews and debates. I've got a long essay coming out in a week or so in the special edition of Mladina magazine called Alternative and another one that I wrote for Psihološki Inkubator. If you're interested please pick up the latest Obrazi magazine for which I talked about vegetarianism. I'll be writing more soical commentary for this blog soon, and I've got more public debates coming up, so I'll keep you posted. 

................................................

To leto je zaenkrat izredno pestro, novice se kar vrstijo. Tri mesece se že intenzivno pripravljam na gledališko-glasbeni projekt z naslovom "Gremo vsi!", ki se odvija v Stari Elektrarni v Ljubljani. Če na hitro povzamem vsebino: predstava se ukvarja s problemi migracij, patriotizma in izbire, teme pa se loti skozi analizo odnosov v bendu. Režiser Mare Bulc je sestavil odlično ekipo glasbenikov (ki so povrhu vsega še super ljudje), in moram reči, da je ta "part time band" zelo dobro zafunkcioniral. Imam občutek, da smo ustvarili nekaj zelo zanimivega (možno je tudi, da se mi to samo zdi, ker je bil sam ustvarjalni proces tako zanimiv), saj smo pristali nekje vmes med gledališčem in koncertno dvorano. Kakorkoli že, zelo se veselimo trenutka, ko bomo končno stopili na oder pred publiko in predstavili naše ideje. Premiera bo na festivalu Exodos v nedeljo 14.4. z eno ponovitvijo naslednji dan, nadaljne ponovitve pa se bodo odvijale v mesece maju. Več informacij pa dobite na strani Maske.

Glasbene novice: te dni sem spet precej koncertiral in vesel sem da smo zadnje čase spet bolj aktivni z Moveknowledgement (po nekaj zabavnih koncertih v Ljubljani že z veseljem pričakujem zagrebški In Music Festival). Proste popoldneve sem namenil predvsem svojemu novemu solo albumu. Po enem tednu snemanja vokalov v studiu z Igorjem Vukom lahko rečem, da sem zelo zadovoljen z materialom, zdaj pa je na vrsti še miks. Prvi single je že narejen in ga boste lahko slišali tudi kot soundtrack zgoraj omenjene predstave "Gremo Vsi!" Poleg tega pa je na čakanju za izdajo še cel kup Shampoo Guyevih komadov. Če bo vse po sreči bo torej 2013 glasbeno zelo plodno leto.

Dogaja pa se tudi na neglasbenem terenu. V zadnjem času sem spet precej pisal ter gostoval na javnih intervjujih in debatah. V nasednjih dneh izidejo Mladinine Alternative za katere sem prispeval en daljši esej, eno mojih besedil pa bo izšlo v reviji Psihološki Inkubator. Če vas zanima, lahko v reviji Obrazi preberete moj intervju na temo vegeterianstva, sledili pa bodo tudi novi družbeno-kritično obarvani blogi in javne debate.

Se vidimo/slišimo/beremo!

In the studio with Igor Vuk

From theatre rehearsals

 Bandmates Tina Perić, Irena Preda and Jaka Berger- theatre rehearsals

 Moveknowledgement gig in Gala Hala

 Interview with Tina Košir Mazi in Trubarjeva Hiša Literature

Pop kultura II

Najprej hvala vsem, ki ste si vzeli čas da ste prebrali moje razmišljanje v eseju Pop kultura, ter se nanj tudi odzvali. Moram reči, da je bilo omenjeno besedilo bolj namenjeno meni samemu kot pa širšemu bralstvu in nisem pričakoval takšnega odziva. Ker ne morem odgovarjati vsakemu komentatorju posebej, sem se odločil še na kratko odgovoriti na vprašanje, ki se je danes pogosto pojavljalo.

"Zakaj bi država morala podpirati umetnike?"

Kje v mojem besedilu sem to zapisal? Še enkrat bom povedal, kar sem že napisal: ne želim si zagovarjati nobenega umetnika, in sem prav tako mnenja, da so subvencije v marsikaterem primeru ne le potratne, pač pa celo škodljive. To pa niti ni bila tema mojega razmišljanja, niti ni bilo to omejeno na področje kulture, pač pa sem kulturo dal le za primer. Želel sem razbliniti mit, ki ga je Jan Plestenjak pred kratkim ubesedil: da so državno financirani posamezniki in institucije vedno paraziti, komercialno uspešni pa so vedno koristni. Komercialno uspešni so namreč tisti, ki jim je bilo to omogočeno, omogočeno pa jim je bilo tako, da je država zgradila infrastrukturo, znotraj katere so lahko prosperirali. Sem mnenja, da brez državnega vložka v infrastrukturo ne more biti ne kulturnega, ne kakršnegakoli drugega razvoja. 

Vsekakor ni fer, da Jan Plestenjak kaže s prstom na potratne nekomercialne umetnike. Zakaj? Zato ker je Jan začel svojo kariero na založbi RTV Slovenija in ste vi plačali za vse stroške. Komercialno ni bil uspešen, za izgube pa ste plačali vi. Nastopa zelo malo, in proda relativno malo albumov in kart, nastopanje pa mu nosi denar zato, ker se dogaja znotraj državnih institucij kot je Cankarjev Dom, na državnih prireditvah in žurih državnih firm, za katere plačujete vi. S simfoniki snema za vaš denar, veliko pa pokasira od SAZASa, ki mimogrede prejme največ denarja ravno od RTV in jih povrh vsega toži za 30 miljončkov, vse denar, ki ga boste plačali vi. Če ne bi bilo vašega prispevka, ne bi bilo enega odra v Sloveniji, na katerem bi Jan lahko pel. Torej, kdo je tukaj parazit? 

Zakaj sem dal Plestenjaka za primer? Ker deluje isto kot banke: brez sramu troši naš denar, in ima ob tem jajca očitat drugim, koliko so zapravili. Bahajo se s komercialno uspešnostjo, ki ni nastala zaradi potrebe trga, ampak z manipuliranjem le tega preko državnih in para-državnih institucij. 

In zakaj si želim razbliniti ta mit? Zato ker komercialni uspeh ne sme biti edino merilo vsem prebivalcem Slovenije, če ta hoče preživeti na dolgi rok. Pa pustimo pri miru kulturo, če vam gre ta tako na kurac. Najbrž se strinjate, da komercialna uspešnost ni pogoj za dobrega zdravnika, profesorja, znanstvenika, ali strokovnjake na številnih drugih področjih. Kvečjemu nasprotno, pomeni, da so svojo strokovnost morali prilagoditi na to, kar je všeč množici. Ta pa je ravno zaradi tega pojava vse manj izobražena in zahteva vse bolj neumne rešitve. Začarani krog.

"Ampak zakaj  moram plačevati za nekaj, kar me ne zanima?"

Zato, ker moram tudi jaz plačevati za asfaltiranje ceste v Zgornji Duplek, pa me niti najmanj ne zanima in bo od tega profitiralo zelo majhno število ljudi. Zato, ker moram tudi jaz plačevati za vzdrževanje raznih institucij, ki delajo minus in od katerih nimam nič. Zato ker moram tudi jaz plačevati za pediatrično kliniko, čeprav nimam otrok. Zato, ker tudi jaz plačujem za vojaške parade, čeprav ne hodim na njih in so mi moralno sporne. Zato, ker tudi jaz plačujemo za nastope Jana Plestenjaka na državnih prireditvah, čeprav sovražim njegovo muziko. Zato ker tisto, kar mene zanima, ne more biti kriterij za upravljanje državnega proračuna. Ali lahko jaz, ki o znanosti ne vem nič, grozim raziskovalcem na SAZU, naj se spokajo, ker me njihovo početje ne zanima? Najbrž vam je jasno, da kot državljan neke države ne morete pričakovati, da bo ta stregla samo vašim kratkoročnim interesom. In med drugim tudi vsak parazitski kulturniček plačuje davke in prispeva nekaj za druge. Če ste zaposleni v javni upravi, na banki, zavarovalnici, na železnicah ali kateri od številnih podjetij, ki so prejemale finančne injekcije, potem sem za vaše usluge plačeval tudi jaz, čeprav se jih v 99% nisem posluževal. In verjemite, tudi jaz nič bolje ne štekam, kaj počnete za vašimi pislanimi mizami, kot vi razumete performanse Dragana Živadinova. Očitno pa vsi kar precej časa preživimo na internetu in komentiramo bloge.

Ko bi se vsaj pol toliko ljudi vprašalo, zakaj moramo plačevati za sanacijo bank....

....................................................................

Resničen problem ni v tem, da država namenja preveč denarja parazitskim umetnikom, pač pa v tem, da ji ni uspelo zgraditi infrastrukture, znotraj katere bi umetniki lahko bili kaj več kot le paraziti. Res je na mestu vprašanje, zakaj je tako malo privatnega denarja v kulturi, in zakaj je za umetnost tako malo zanimanja. Moje skromno mnenje je, da je bilo premalo razumevanja in daljnoročne vizije iz strani države, na drugi strani pa preveč grabežljivih umetnikov, ki so znali izkoristiti njeno nestrokovnost. Vam je to kaj znano iz drugih področij? Še zdaleč pa ni res, da v visoki kulturi, v urbanih scenah ali sodobni umetnosti ni denarja, le država ga ni znala prepoznati. Panoge, ki so marsikje v tujini zelo dobičkonosne in dajejo službe velikemu številu ljudi, pri nas životarijo; ne le zaradi premajhnega trga, pač pa zaradi pomanjkanja vizij. Za primer dam lahko ljubljanski klub K4, ki mu je po letih tavanja uspelo ponovno zablesteti in z vrhunskim programom zbuditi underground elektronsko sceno, ki trenutno povsod na zahodu doživlja bum. V K4 lahko gledamo izvajalce, ki polnijo pomembne svetovne klube, skupaj z domačimi producenti, ki so jim po kvaliteti vse bližji, publike pa je vse več. Ker pa denar še ne priteka tako hitro, kot bi vlagatelji radi, se že po nekaj mesecih pojavljajo interesi, da bi se spremenile programske smernice kluba, ki utegne postati še en KMŠ; študentska pivnica, v kateri bo lahko blestel Jan Plestenjak. (op.: dogajanje v ozadju K4 navajam zelo površno, kajti ne vem točno kako se stvari razpletajo, se mi pa zdi dober primer nečesa, kar se dogaja zelo pogosto po vsej državi). Slovenija ima na vseh področjih vrhunske posameznike in organizacije, ki blestijo na svetovni ravni, ne zna pa izkoristiti njihovega potenciala za ustvarjanje boljših pogojev doma.

Vsekakor pa obstajajo panoge, tako v umetnosti kot zunaj nje, ki nikoli ne bodo donosne, imajo pa pozitivne učinke na drugih področjih, posredno tudi na uspeh drugih ekonomskih panog. A je že kdo slišal za soft power?

...........................................................

Očitek umetniku, da prejema denar za svoj hobi, zveni zelo na mestu in se z njim večina najbrž strinja. Rad pa bi stvar obrnil in izrekel očitek državi, da pogosto iz poklicev dela hobije. Pustimo umetnike. Koliko ljudi je v zadnjih letih zaključilo študij, in so se morali sprijazniti, da bo njihovo pridobljeno strokovno znanje služilo le opravljanju hobija? Koliko ljudi je študiralo in vlagalo ogromno truda v nekaj, kar se je pred leti smatralo za donosno in torej spoštovanja vredno, sedaj pa sedijo v čakalnici Zavoda za zaposlovanje skupaj s stotinami nezaposlenih ekonomistov, pravnikov in arhitektov, katerih diplome kar naenkrat ne delujejo več tako prepričljivo. Zato bodite pazljivi, kako vrednotite delo drugih, kajti morda boste vi kmalu na seznamu "parazitov". Na tem mestu si privoščimo malo introspekcije in se vprašajmo: kaj pa moje delo pravzaprav prispeva k skupnemu dobremu? Koliko je moje početje v službi dejansko vredno? Od kje prihaja moja plača? V kolikšni meri je firma, v kateri delam, odvisna od države? Koliko je zares vredno to, kar ljudem prodajam? Je na trgu res tako velika potreba po mojih uslugah? Ali odlično plačani marketingarji glede na pomoči potrebne pesnike opravljajo kakšno bistveno boljšo funkcijo, zato ker njihovi slogani prodajajo telefone? Ali nas je kdo vprašal, če si želimo gledati njihove slogane na jumbo plakatih? Koliko drugih državljanov bi še lahko vrgli v koš z umetniki; v koš ljudi, ki počnejo nepomembne in nezanimive stvari, ki državo veliko stanejo?

Dejstvo, da vaše službe ne bi opravljali kot hobi, še ne pomeni, da je vaše delo bolj koristno. In če lahko od svojega znanja in dela živite, medtem ko drugi ne morejo, je to tudi zaradi spleta okoliščin, in ne samo vaše marljivosti. Če bi veter malo drugače zapihal, bi bili morda vi prvi, ki bi se drli pred parlamentom. Beseda parazit je lahko zelo nevarna in se hitro zlorabi. Kdo izmed nas jo ima zares pravico uporabljati? Zato bi bilo morda dobro k tej temi pristopiti z malo več strpnosti in posluha, tudi če smo še tako prepričani v svoj prav. Že zdaj imam pogosto občutek, da živim v državi, ki ji je večina njenih prebivalcev odveč.

Pop kultura

Ok, pa začnimo pri začetku. V pisanje tega spisa so me pahnile nedavne izjave Jana Plestenjaka o aktualnem dogajanju v slovenskem družbenem in kulturnem prostoru (njegov intervju za RTV Slovenija si lahko preberete tukaj). Predvsem so mi v oči skočile besede, ki jih je Jan namenil vstajniškemu gibanju: "Med protestniki nisem videl skoraj nobenega kulturnika, ki je bil v svoji karieri odvisen izključno od sebe. Ko pa vidim na prostestih ljudi, ki so s kulturnega ministrstva dobivali na leto 300.000 evrov ali več, se mi zdi pa malo neokusno in si rečem: Odklopite se z dude, fantje, in plavajte – naredite nekaj, kar bo ljudem všeč, da boste zaslužili. In ne igrajte velikih umetnikov, ki jih nihče ne razume, davkoplačevalci pa plačujemo. Ko vidim na protestih take ljudi, me zaskrbi". Kar nas tukaj zanima seveda ni Jan Plestenjak in njegovo lukenj polno razmišljanje, pač pa dejstvo, da bi mu velik del Slovencev, predvsem pa politikov, z največjim veseljem prikimalo. V končni fazi je v pismu umetniškemu triu Janez Janša isto stvar pred kratkim povedal sam minister za kulturo, Žiga Turk: "Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt". Nikakor ni moj namen tukaj zagovarjati vseh umetnikov v Sloveniji, ampak mi je omenjeno stališče zanimivo zato, ker v tako poenostavljeni obliki strne neoliberalistično miselnost. V očeh neoliberalne države je Jan Plestenjak eden redkih slovenskih umetnikov, ki je v življenju kaj dosegel, kajti od svoje glasbe lahko dobro živi. Vsi drugi, ki se s svojo umetnostjo ne morejo preživljati, so paraziti. Njegov finančni uspeh ga postavi kot moralno avtoriteto drugim umetnikom, kot so Andrej Rozman-Roza, Iztok Mlakar, Jani Kovačič itd., ki so "prisesani na dudo", sedaj pa stokajo, ko ni več mleka. V svetu neoliberalizma, kjer je denar edino merilo uspeha, je Jan Plestenjak največji slovenski umetnik, kajti ustvarja nekaj, za kar so ljudje pripravljeni plačati.

O resničnem viru Plestenjakovega finančnega uspeha, njegove "priljubljenosti" in aktualnosti bi lahko razpredali na dolgo in široko, vendar je to morda tema za kak drug dan. Tokrat bi se predvsem posvetil našim merilom za uspeh. O glasbi govorim zgolj zato, ker mi je ta blizu in se bolje spoznam na konkretne primere, vendar bi z lahkoto vse te pojave preslikali tudi na druga področja. 

Kaj določa uspeh? Popravite me, če se motim, vendar se mi zdi, da se v letu 2013 vrednost nekega početja računa po zelo preprosti formuli:  Če z nečim služite denar, je to početje gotovo dobro. In če ga s svojim početjem več trošite, potem je to slabo. Prevedeno v glasbo: če je veliko ljudem s kupno močjo všeč, potem je dobra. Poglejte, nič nimam proti uspešnim pop glasbenikom in ne zanima me, koliko zaslužijo. Problem imam takrat, ko ti postanejo kriterij za uspeh vseh ostalih. Ali ti lahko denar kupi tudi osebno integriteto, in ali lahko da vrednost tudi tvojemu delu? Ali bi bilo za Slovenijo bolje, če bi se vsi glasbeniki zgledovali po Janu Plestenjaku? Ali je dovolj biti všečen? Ali je trg res tisti, ki ve, kaj je najbolje za ljudi? Ali je to tisto, čemur pravimo demokracija? Če ste prikimali Janu, potem so to vprašanja, na katere bi si morali poskusiti odgovoriti.

                                         ..............................................................

Pa vzemimo ta trg, ki danes o vsem odloča, pod drobnogled. Pravijo mi, da naj bi bil absolutno pravičen določevalec tega, kdo je priden in kdo len, kdo zna in kdo ne. Toda že na prvi pogled ti kriteriji delujejo neprepričjivo, kajti na trgu bo vedno pred konkurenco zmagal tisti, ki bo več ljudem všeč. Všečnost je gotovo pogoj za dobrega pop glasbenika, vsekakor pa pod kategorijo "všečno" ne bi mogli dati skoraj nobenega zgodovinsko pomembnega umetnika ali uma nasploh. To, da je en profesor všeč več ljudem kot drug, ga ne naredi bolj kompetentnega. Toda pravila pop kulture se selijo na vsa področja in življenje se spreminja v reality show, kjer zmaga tisti, ki si nabere največ "lajkov". To je praviloma bejba, ki premore najboljšo rit. Konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kvalitetne ponudbe za potrošnike, pač pa vedno več pofla.  Ali si država res lahko privošči vso odgovornost do svojih državljanov zaupati trgu? Verjetno se vsi strinjamo, da sta starša dolžna otroku priskrbeti tri raznolike obroke na dan, kajti prepuščen samemu sebi bo jedel samo sladoled. In verjetno se strinjamo, da bosta, potem ko bo zbolel, za to kriva starša, ki ga nista pravilno hranila, ne pa otrok. Kdo je še videl primer, kjer bi starša rekla otroku: "No, zdaj pa imaš! Sva ti dajala na izbiro, kaj boš jedel, pa si vedno izbral sladoled! Zdaj se pa sam znajdi, kako se boš pozdravil, midva nimava nič pri tem!" 

Država je dom, ne pa supermarket. 

Pravila trga niso prišla iz neba. Povsem logično bi bilo, da so jih napisali tisti, ki so že v osnovi imeli denar in moč postati igralci na njem. Napisali so jih tako, kot je ustrezalo njim. Tako, da bodo vsem, ki niso sposobni biti igralci, enkrat za vselej rekli: "Jebite se, če ne morete tekmovat z nami, ste si sami krivi! Mi nismo odgovorni za vas!" Toda bolj ko stvari analiziram, bolj se mi dozdeva, da je ideja t.i. "self-made mana", torej človeka, ki je bil pri ustvarjanju svojega bogastva "odvisen zgolj od sebe", navaden mit. Nočem reči, da niso nekateri ljudje s svojimi spretnostmi prišli do uspeha, ampak da njihove spretnosti ne bi nič pomenile, če ne bi obstajale zunanje okoliščine, ki te spretnosti nagrajujejo. Trg pa nagrajuje zgolj tiste spretnosti, ki služijo kapitalu. 

Ves čas nam mečejo v obraz ameriški zgled Silicon Valley, ki naj bi pokazal kako trg omogoči posameznikom, da s pridnostjo in iznajdljivostjo iz nič ustvarimo miljarde dolarjev vredne korporacije. Kar pa zamolčijo je dejstvo, da je razvoj Silicon Valley rezultat dolgoletnega vlaganja v regijo iz strani države in univerze Stanford. Nastajajoče tehnološke firme so bile obilno sponzorirane in prejemale zelo vzpodbudne kredite leta pred informacijsko revolucijo, ki je brez teh sredstev najbrž ne bi bilo. In ves čas nam dajejo za zgled posameznike, ki so prišli iz dna in se povzpeli na vrh, češ da je na trgu vse možno. Prav gotovo ni nič nemogoče, tudi ženskega papeža smo že imeli, ampak ti primeri so tako redki in daleč narazen, da jih lahko primerjamo z zmagovalci loterije. Služijo le za vzdrževanje sanj ljudi iz nižjih slojev o tem, da bo nekoč tudi njim uspel veliki met, zato raje vidijo, da sistem ostane takšen, kot je. V 99% primerov pa uspe tistim ljudem, v katere se je veliko vložilo, in so imeli prave pogoje za uresničitev svojih potencialov. Teh pogojev si nihče ni "ustvaril sam". Hočem reči, da je za uspeh posameznika vedno potrebna za to primerna infrastruktura. Edina infrastruktura, v katero neoliberalna država vlaga pa je infrastruktura supermarketa, kjer so vsi, ki se ne bleščijo iz polic, pač izpadli iz igre. 

 ..............................................................

Prepričan sem, da se velik del bralcev sedaj poigrava z mislijo: "Poglej ga, tale N'toko je pa tud en od teh komunajzarskih kulturničkov, k ne bi nč delou pa vleku davkoplačevalski denar...takoj je prstavu svoj lonček!" In morda imate prav. Kdo pa sem jaz, da postavljam kriterije, kaj ima umetniško vrednost, in kaj ne? Samooklicani veliki umetnik! Fuj! Predpostavimo, da sem totalen gnoj od človeka in da govorim te stvari samo zato, ker hočem obdržati določene ugodnosti, ki jih država Slovenija nudi svojim umetnikom. Sam bom prvi priznal, da je v slovenski kulturi ogromno oportunizma, šelebajzarstva in lenobe (o tem sem na dolgo pisal v temu blogu). Precej umetnikov, ki že desetletje ali več niso ustvarili ničesar, uživa dobre plače v kaki kulturni instituciji. Fuj! Popolnoma se strinjam, da nas je najbrž zelo veliko parazitov in da smo (poleg študentov) vedno najglasnejši, ko se nam kak privilegij vzame. Slovenska kultura je potrebna prečiščenja in novih vizij, ravno tako kot parlament. Vaši pomisleki in vprašanja so torej povsem na mestu. Koliko umetnik dobi od države, kaj je s tem denarjem  naredil, kaj je preveč, kaj premalo in kako vse to nadzorovati? To so pomembna vprašanja. Država je na njih odgovorila z: "Vržimo jih vse na trg, pa da vidimo, kdo bo plaval in kdo ne..." in vi ste se najbrž strinjali. Ko pa to prevedemo v dejansko glasbo, bomo hitro ugotovili, da na trgu lahko "plavajo" le Plestenjak, Modrijani, četverica -in-ov, ter še kaka misica ali narodno zabavni ansabel, izbor s katerim se najbrž še tako ozkoslušni poslušalec ne bi strinjal. In večina jih ne "plava" zato, ker ste vi s svojim potrošniškim denarjem kupili njihove albume ali šli na njihove koncerte, pač pa zato, ker za enormne honorarje igrajo na otvoritvah supermarketov, na občinskih praznikih, veselicah in državnih sprejemih, ter so člani sveta SAZAS in IPF, kjer si nabijajo tarife in lobirajo zakone, s katerimi izsiljujejo vrtenje svoje glasbe na radijih. Plavajo torej znotraj infrastrukture, v katero je država zmetala ogromno denarja. Na koncu kroga boste lahko izračunali, da so "komercialno uspešni" glasbeniki dobili bistveno več vašega davkoplačevalskega denarja, kot tisti "ki jih noben ne razume". In točno to je osnovna forma neoliberalizma. Jezus jo je lepo povzel v stavku: "Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima." (Mt 13,12). 

Kaj hočem povedati? Da niso tisti, ki govorijo kako so "v svoji karieri odvisni izključno od sebe" nič manjši paraziti od še tako lenega alter umetnika. Nasprotno; še kako so odvisni od zaščite politikov, finančnih lobijev, mafijskih združenj tipa SAZAS (ki mimogrede večino svojega bogastva služi tako, da ne izplačuje honorarjev tistim "lenim", "parazitskim" malim avtorjem) in nenazadnje tudi svojih družin. Tukaj vidim razliko med socialno in neoliberalno ureditvijo. V socialni državi naj bi bila ponujena neka zaščita državljanom, ki s svojo dejavnostjo ne ustvarjajo finančnih presežkov. Takšna ureditev gotovo pripelje tudi do zlorab, saj nekateri ljudje neupravičeno živijo na račun drugih, ki se morajo delu svojih presežkov odpovedati. V neoliberalni državi takšnih zlorab ne more biti, kajti takšna država nudi zaščito samo tistim, ki ustvarjajo finančne presežke. Je torej nekakšna socialna država za bogate. Zdi se mi, da smo se že navadili na to, da bogataši s prstom kažejo na najnižji sloj, češ da so preveč dobili zastonj in premalo delali. Če je to že res, in je del prebivalstva odvisen od države samo zaradi lastne lenobe, potem je prav tako res, da veliko bogatašev ni bogatih zaradi lastne marljivosti. Količina denarja, ki jo je leni del nižjega sloja "neupravičeno" dobil pa je precej neznatna v primerjavi s količino, ki si ga je prilastil leni del bogatašev, se vam ne zdi? Kot glasbenik lahko rečem, da mi gre samo ena stvar bolj na kurac kot alternativci, ki jamrajo o svoji ogroženosti, in to so pop zvezdniki, ki jamrajo o svoji ogroženosti.

Vendar ne ostanimo pri kulturni industriji, ki je tukaj še najmanj pomembna (debata o problematiki slovenske kulture je 100x prenapihnjena, saj celoten proračun za kulturo znaša nekaj Audijev in državnih sprejemov...kdor misli da so jim davkoplačevalski denar požrli kulturniki, naj še malo pogleda številke). Tudi če ste zdravnik, znanstvenik, profesor na univerzi ali vzgojitelj v vrtcu, se od vas zdaj pričakuje, da boste šli na trg. Da boste postali Plestenjak in nekako "plavali". "Kaj to neki zabušavate in filozofirate v vaših laboratorijih in predavalnicah, dejte počet nekaj, kar bo ljudem všeč!" Rezultati tega so še kako vidni. Vse odgovorne položaje v državi zasedajo klovni, ki niso tam zaradi njihove usposobljenosti, ampak zaradi njihovega družinskega/političnega/finančnega ozadja. Tako kot so se vrhunski glasbeniki Slovenskega Simfoničnega Orkestra znašli v ponižujočem položajo, kjer podpirajo Plestenjakovo fušanje, so se tudi strokovnjaki iz drugih področjih znašli pod taktiriko raznih povzpetnikov, in sedaj le še čakajo, da jih bodo zamenjali z drugimi kadri pravih barv. Kdor je imel kanček razuma, je spokal kovčke in šel delat nekam, kjer je bolj cenjena njegova strokovnost kot pa njegova sposobnost plavanja.

Kako je pravzaprav sploh možno, da ljudje toleriramo takšno ureditev? Preprosto. Neoliberalizem pri življenju ohranja globoka podzavestna travma vseh ljudi, da nekje na svetu nekdo nekaj dobiva zastonj, mi pa ne. Nekje je nek beden režiser dobil sredstva za še en grozen slovenski film, neki stari pozabljeni pisatelj se masti z denarjem iz kulturnega proračuna, nek romski tatič dobiva socialno pomoč, neka mama, ki ne zna uporabljati kontracepcije za svojih deset otrok prejema dodatke, nek džanki je upravičen do zastonj zdravniškega pregleda... Ta misel nas tako razjeda, da revni ljudje lažje prenašajo revščino v upanju da bodo nekoč postali bogati in ne bodo rabili deliti svojega (še neobstoječega) bogastva, bogataši pa se kljub vsej finančni preskrbljenosti počutijo kot žrtve raznih "parazitov".  

...........................................................

Če Plestenjaka "zelo skrbi", ko na protestih vidi takšne preplačane umetnike kot so Roza, Mlakar, Kovačič itd..., potem mene zelo skrbi, ko vidim toliko Jan Plestenjakov v našem parlamentu, na čelu državnih institucij, bank in podjetij. Toliko ljudi, ki se imajo za uspešne zgolj zato, ker so zadeli na vseh loterijah v življenju: rodili so se kot beli, heteroseksualni moški, z estetsko pravilnimi potezami in vplivnimi starši, povrh vsega pa z nepotešljivo lakoto po denarju in brez kančka načelnosti. Neoliberalizem nadobudnim umetnikom za zgled torej postavlja Plestenjaka, bodočim politikom Boruta Pahorja, mladim poslovnežem pa Janka Medija...Lepi, uspešni beli moški, ki so všeč "navadnim ljudem". Moški, ki jim je v življenju nekaj uspelo. Najbrž se ne bi toliko ukvarjal z njimi, če ne bi ti ljudje začeli moralizirati. Resnično pa sem alergičen na njihove vzvišene pridige o tem, kako so "bili v svoji karieri odvisni izključno od sebe". Nič bolj niste zaslužni za svoje bogastvo kot je kakšen LOL-cat zaslužen za število klikov na njegov Youtube posnetek. Rodili ste se na pravem mestu ob pravem času pravim staršem, in to je vse. 

Big month

So... Big week, well month actually. I'm not going to go into detail about all the recent protest activity here since I've blogged extensively on the topic for Državljanska odgovornost, but let me just say that I was a nervous wreck all week thinking about how things will work out on friday's big protests, and all I can say now is that it couldn't have gone better. Appart from that, I was nervous because of my show with the one and only Klemen Klemen, Slovenia's greatest hiphop artist of all time. Our background and musical style is so different that the idea of putting us on stage together seemed just crazy enough to work out. And it worked out surprisingly wel. The audience was really intense and the vibe was amazing. Such an honor to play with one of my musical heroes!

The following day was masquerade Saturday, one of my favorite holidays (although I was too exhausted to think up a good costume and just went as myself). Me and the Safari team deejayed in Nova Gorica, close to the Italian border. Host dj Nicus Pocus put together an absolutely amazing party! I've never seen any club put so much effort into decor! It was a good night and well worth the long drive through the snow.

Looking back, this weekend is already a blur... so many different things happened that don't really fit together; from the cold and intense atmosphere of the street protests, to being on stage with Klemen and then deejaying for hundreds of amazing costumed freaks. It kind of sums up this whole winter though...It's been cold and snowy and harsh, but also stirring with energy, conversation, new ideas and music. I'm looking forward to what will happen next.

Here are some pics:

People gathering in front of the parliament (photo by Aleš Rosa)

Me and Wein playing at one of the Protestival events in December (photo by Aleš Rosa)

Me and Wein playing at one of the Protestival events in December (photo by Aleš Rosa)

Me and Klemen for MMC (photo by Miloš Ojdanić)

 Me and Klemen for MMC (photo by Miloš Ojdanić)

With Klemen Klemen in Gala Hala (photo by Aleš Rosa)

With Klemen Klemen and DJ SSF in Gala Hala (photo by Aleš Rosa)

With Klemen Klemen and DJ SSF in Gala Hala (photo by Aleš Rosa)

Satisfied after the show: Klemen, Ballau, SSF, me (photo by Aleš Rosa)

DJing at masquerade party in Mostovna, Nova Gorica (photo: Igor Vuk)

PlankTon at masquerade party in Mostovna Nova Gorica (photo Blaž Turk)

Kaki at masquerade party in Mostovna Nova Gorica (photo Blaž Turk)

Nikus Pokus at masquerade party in Mostovna Nova Gorica (photo Blaž Turk)

This Bilk Is Radioactive

After a sleepy January which I spent mostly in my room making new tracks, a bunch of big events are on the horizon again. The first thing I'm really happy to be a part of is next week's Safari party with special guests Bilk from Croatia and one of my favorite upcoming Slovenian producers Some1Else. Bilk have been around for a while now and I still remember when they were one of the first bands in the region to take up new electronic genres, namely jungle and drum n' bass. We played some gigs together on tour with Moveknowledgement in Hungary and they were amazing on stage, and really cool guys off stage. I was happy to hear that they're making new songs and will be releasing an album soon. It's great that they're taking their sound in different directions (I love the new stuff I've heard so far). This will be their first show in Ljubljana in a long time and an excellent chance to hear their new material.

Po dokaj zaspanem januarju, ki sem ga pretežno preživel v sobi za računalnikom, se na obzorju že spet pojavljajo nekateri večji eventi. Za začetek je tu Safari, kjer bomo naslednji četrtek gostili posebne goste iz Zagreba, Bilk, ter enega najaktualnejših domačih producentov, ki sliši na ime Some1Else. Delovanje Bilkov seže nazaj že dobro desetletje, spominjam se jih kot eden prvih ex-Yu bendov, ki je znal res dobro poseči po aktualnih elektronskih žanrih (takrat sta bila to jungle in drum n' bass). Z Moveknowledgement smo skupaj turali po Madžarskem in njihov nastopi so bili vedno vrhunski. Veseli me, da so se lotili novih komadov in bodo kmalu izdali album, prav tako pa mi je všeč nova smer v katero so krenili (kar sem slišal zaenkrat zveni super). To bo njihov prvi ljubljanski nastop po dolgem času in odlična priložnost, da slišite njihove nove stvaritve.

Event info: https://www.facebook.com/events/100144823496872/

Bilk

Some1Else