NEVERA JE OPIJ ZA LJUDSTVO
(besedilo objavljeno v posebni izdaji Mladine - Alternative 2011)
foto:Borut Peterlin
Tega prosim ne povejte naprej, ampak s svojim življenjem sem precej zadovoljen. Če sem čisto iskren sam s sabo mi najbrž ni nikoli šlo zares slabo v pravem pomenu besede. Tudi najnižje točke ne bi bile nič posebnega nekomu, ki je doživel vojno, lakoto, posilstvo, pregon... Moji slabi trenutki so tisti, v katerih ne morem reči, da gre vse po planu. In delam to, kar imam rad. Recimo torej, da mi gre dobro. Ne poznam katastrof, lakote, pregona, nasilja. Česa takega večina naših starih staršev najbrž ne bi mogla trditi. Moja generacija trpi bolj zaradi pomanjkanja stvari, ki še par let nazaj niso sploh obstajale.
Vendar to še ni vse. Ne samo da se dobro počutim v svoji koži, dobro se počutim tudi v svojem okolju oziroma času. Gledam okoli sebe in se čudim. “Saj je vendar leto 2011, v prihodnosti smo!” Živim v tisti prihodnosti o kateri sem fantaziral kot otrok v 80ih. Svet je znanstveno fantastični triler in ne morem si pomagati, da me ne bi navdihoval. Nikoli ne bi svoj čas na Zemlji zamenjal za kakšno drugo zgodovinsko obdobje. Spadam v leto 2011 in tu se počutim doma.
Kljub temu pa v dialogu s prijatelji vedno izhajamo iz iste štartne pozicije, ene ideje, ki je podstavek za vse ostale. Vsa naša razmišljanja temeljijo na prepričanju, da gre svet v kurac. Razhajajo se samo v tem, na kakšen način gre v kurac. Oziroma v tem, kdo je kriv za to, da gre v kurac.
In še v eni stvari se strinjamo: nihče drug tega ne ve. Svet okoli nas razpada, ljudje pa mirno naprej živijo svoja mala življenja, kot da se ne bi nič dogajalo. Že od nekdaj! Oblast jih je popolnoma sprala in sedaj nekritično sprejemajo vse, kar jim mediji servirajo, prepričani v to, da bo vse še v redu. Ovce. Hlapci. Slovenceljni! Mi pa smo redki izbranci, ki nismo nasedli tem lažem, nismo se pustili zombificirati. Mi smo kritični! Kritični smo do oblasti, do medijev, do religije, do znanosti, do trendov, do družbe, do prijateljev in do partnerjev. Kajti zavedamo se, da gre svet v kurac in da je ta razpadajoči planet poln laži in manipulacij. To je tisto, kar nas v končni fazi ločuje od živali. Kritiziram, torej sem.
Le to me začenja motiti, da imam vse preveč istih pogovorov z ljudmi iz najrazličnejših krogov. Ali je možno, da si toliko ljudi deli to skrivnost z mano? Na začetku sem predpostavljal, da samo ljudje ki zgledajo podobno kot jaz tudi razmišljajo podobno kot jaz, v resnici pa temu nikakor ni tako. O v kurac odhajajočem svetu in neumnemu narodu, ki tega ne vidi, se lahko pogovarjam praktično s komerkoli in vsi se strinjamo, le krivec je drug iz pogovora v pogovor. V tej točki se ujameta babica iz Rumanje vasi in novinar Mladine, duhovnik in Miss Hawaiian Tropic, pijanček za šankom in direktor firme. Vsi se strinjajo, da gre svet v kurac.
Torej le ni takšna skrivnost, kot sem si sprva mislil.
Če sem se doslej imel za nekaj posebnega zato, ker razmišljam kritično in ne verjamem nikomur, sem sedaj spoznal, da me ravno ta lastnost dela povprečnega. Živim v državi, kjer nihče nič ne verjame. V razredu kjer vsi sošolci vedo, da Dedek Mraz ne obstaja. Ali smo mar razsvetljeno ljudstvo, izbrani narod?
Vzemimo pod drobnogled poročila na kateremkoli tv programu. Če se osredotočimo na način podajanja informacij s strani novinarjev in napovedovalcev, lahko hitro zaznamo, da o dogodkih v slovenski politiki poročajo s podobnim tonom, kot kaka cinična gimnazijska profesorica vrača razredu kontrolke, na katerih se niso ravno izkazali. Potem ko hladnokrvno razglasi porazne rezultate doda opazke tipa "In vi mislite s tem znanjem narediti maturo?" Skratka, novice podajajo izredno kritično, že skoraj s pridihom panike in obupa nad trenutno situacijo. Informacijo mi postrežejo že z navodili, kako naj se o njej počutim in kako naj si jo interpretiram. In vedno mi želijo dopovedati isto kot tisti pijanček za šankom: "Ta svet gre v kurac!"
Alternativni mediji poročajo o istih stvareh iz istega zornega kota. Alternativni so le po drži: "To, kar vam govorijo mediji je laž, v resnici je slabše!" Tako je, še slabše je. Za tiste izmed nas, ki se vendarle želimo počutiti bolj kritično od babice iz Rumanje vasi obstaja še bolj črnogleda verzija iste slabe novice.
Kdo so torej ti hlapci, ti Slovenceljni o katerih vsi govorijo? Kje se skrivajo? Kdo so ti ljudje, ki gledajo osovražene TV programe in volijo osovražene politike? Pač neki ljudje, ki nismo mi. Recimo jim "narod".
Odprite katerokoli revijo, časopis, glasilo ali pamfleto. Preberite si katerokoli kolumno ali uvodnik kateregakoli kolumnista, pa naj bo to novinar, pisatelj, profesor ali kak slovenski estradnik. Ko poprimejo za pero se vsi spremenijo v pravega Che Guevaro, literarnega Robin Hooda, ki bo bralcu odprl slepe oči in mu povedal, kakšno je pravo stanje v tej državi. Skritizirali bodo vse po spisku, opozorili na krivice, ki se dogajajo malemu človeku in na koncu dodali, da čakajo dan, ko se bo "narod" prebudil. Od naših zvezdnikov (razen občasnih spodrsljajev nekaterih reperjev, teh uličnih revolucionarjev) ne boste slišali lepe besede o kateremkoli politiku. Pohvalno.
Mislim da zdaj razumem. Nismo izbrani narod, smo le kolektiv ljudi, ki se imajo za izbrane posameznike. Če narod sestavljajo hlapci, si takoj ko se začenjaš dojemati kot del naroda postal hlapec. Slovencelj. Za to da si samostojna, odrasla, svetovljanska osebnost torej zadostuje že to, da samega sebe ne dojemaš kot del naroda. Sošolci, ki se drug pred drugim delajo, da ne verjamejo v Dedka Mraza, vseeno pa nestrpno čakajo, kaj se bo letos pojavilo pod jelko.
Obstaja zanesljiv način, kako ugotoviti, ali ste Slovencelj. Če ste kdaj za koga rekli, da je Slovencelj, potem ste zadostili glavnemu kriteriju slovencljavosti: Slovencelj v vseh vidi Slovenceljna. Razen v sebi.
Med na internetu objavljenimi poročili slovenskih medijskih ponudnikov poiščite kako dobro novico (to vam zna vzeti kar veliko časa in na koncu boste le stežka prišli do kakega banalnega poročila o rešenemu psu, ki je padel v vodnjak), novico si polinkajte na vaš Facebook profil, zraven dopišite kak kičast komentar ("Kako lepo, rešili so Brunota!"), ter počakajte na odzive. Čakate. In čakate. In čakate...Nič. Morda vam je link polajkala kaka prijateljica, ki je mahnjena na pse, kake večje reakcije od tega pa ne boste dobili. Potem pojdite drug dan spet na isto stran in tokrat polinkajte prvo slabo novico, ki vam pade v oči (ta bo praviloma prvi s krepko tiskanimi črkami objavljen headline, ne bo se vam treba pretirano truditi), ter dodajte kak besen komentar ("Jebemti Pahor! Mrš!"). Rezultat bo takojšen, zgornji levi kotiček ekrana vam bo ves dan rdeče utripal od obvestil, da je nekomu všeč vaš link, pod objavo pa se bodo hitro risala čreva komentarjev istomislečih ljudi ("Matr, ta nas bo res na kanto spravu!").
Voila! Postali ste revolucionar! Reformator! Državni heroj!
Eden izmed dveh milijonov takšnih.
Nekdo je dobro opazil ta pojav na spletnih socialnih omrežjih in ga pokomentiral z izjemnim vprašanjem: "Če pišeš o herojstvu si hlapec, če pa o hlapčevstvu, si heroj?"
Ustvariti nekaj pozitivnega, sprožiti spremembo, vse to zahteva leta truda in odpovedovanja. In za ves ta trud ne dobiš pol toliko priznanja kot ga požanješ v petih minutah naključnega pljuvanja po sistemu. In kdo si pravzaprav sploh želi sprememb? Spremembe bolijo. Toliko je nezadovoljnih ljudi in tako malo njih, ki poskušajo kaj storiti v zvezi s svojim nezadovoljstvom. Torej je dogovorjeno: da ne bomo zabijali časa z iskanjem rešitev ustanovimo raje fiktivni, paralelni "narod", ki bo zaradi svoje hlapčevske mentalitete kriv za vse kar je narobe. Tako bomo lahko ostali popolnoma nedejavni ne da bi s tem oškodovali svojo osebnostno integriteto. To lahko sedaj ohranjamo s preprostim kritiziranjem nedejavnosti paralelnega "naroda". Tisti, ki je sposoben visoke stopnje kritičnosti bo deležen večjega spoštovanja družbe, ne da bi v družbi naredil ene same samcate poteze. Nekoč si moral za to, da si blestel v svojem razredu dejansko imeti dobre ocene, biti dober športnik, zapecati čim več punc ali pa vsaj zmagati v kakem pretepu. Sedaj pa bo največ spoštovanja deležen tisti, ki se bo znal najbolje pritoževati nad krivičnimi učitelji, pretežkim režimom pri telovadbi, zafrustriranimi sošolkami in agresivnimi sošolci.
Verjemite mi, sem razvajen otrok iz srednjega sloja, ki si je naredil kariero iz bentenja nad "narodom". In nisem edini. Očitno obstaja velik trg za zabavljače, ki znajo na humoren način povedati ljudem, kdo vse je kriv za njihove probleme. Nevede sem si izbral najboljši poklic v Sloveniji.
Do tu je vse jasno, stvar pa postane kompleksna, ko pridemo do vprašanja: komu ti hlapci pravzaprav hlapčujejo? Kdo usmerja te zombije? Če hočemo hlapcu očitati njegovo pasivnost, nesposobnost upora, potem mora obstajati tudi gospodar, proti kateremu bi se ta moral upreti. Hlapec trpi pod represijo, kdo pa jo izvaja? Manjka nam še en člen v tem paralelnem svetu, ki je kriv za vse kar je narobe. Poimenujmo ga “Sistem”.
Ah Sistem! Koliko pesmi je že bilo napisanih o tebi? Koliko pesti dvignjenih proti tebi? Koliko kletvic je bilo izrečenih na tvoj račun? V znamenju nestrinjanja s tabo je pognalo nešteto dreadlocksov, se zabrilo nešteto irokez, narisalo nešteto tetovaž, napisalo nešteto parol, prebralo nešteto razboritih govorov.
In še vedno nihče ne ve točno kdo si.
Vse kar vemo je, da mi nismo del tebe. S tabo nimamo popolnoma nobene veze. Ne vemo od kje so se pojavili politiki, korporacije, birokrati, vojska, policija, mafija... Mi vsekakor nismo imeli nič pri temu. Če bi bilo po naše vsega tega ne bi bilo in svet bi bil pravičen.
Tako, veriga je sklenjena. Imamo razred in učitelje, ljudstvo in politike, pasivni in aktivni del sveta, ki gre v kurac. Zdaj moramo le paziti, da ohranimo dovolj veliko distanco do enih in drugih. Ostanimo zgolj kritični opazovalci. Slovenija opazuje samo sebe kako opazuje samo sebe. Kot nekakšen jogi, ki meditira na Himalaji. Le da nam za naše kritično opazovanje ni treba dejansko splezati na goro in se odreči užitkom sveta. Odreči se moramo le videzu uživanja. Zato tako pazljivo skrivam svoje zadovoljstvo. Če bi kdo zvedel, da mi gre v življenju dobro, me bo imel za pripadnika “naroda”, reveža, ki ne ve, da gre svet v kurac. Ali še huje, imel me bo za pripadnika “sistema”, podlega birokrata ali skorumpiranega politika. V obeh primerih bom izgubil vso kredibilnost kot sogovornik.
Naši predniki so verjeli v Boga in v Cesarja. In da jih bo sama moč te vere odrešila. “Moli in delaj!” Ker pa je takšna praksa zahtevala ogromen vložek, hkrati pa ni zagotavljala nobenih očitnih rezultatov (kaj se je zgodilo z našimi predniki po smrti pač ne moremo preveriti) so sledeče generacije raje poskusile nov, nasproten pristop. Ne verjamemo ne v Boga ne v Cesarja, moč naše nevere pa je tista, ki nas bo odrešila. Morda smo nekoč slepo sledili vsakemu, ki nam je obljubljal lepši jutri, danes pa zaupamo tistemu, ki nam je sposoben pričarati najbolj črno sliko prihodnosti. Nekomu, ki dobro ve, da gre svet v kurac.
Naša realnost je torej trend.
Resnična stvarnost našega bivanja pa je najbrž preveč kompleksna, da bi jo lahko zapopadli z “da” ali “ne” odgovori. Večina situacij je prav toliko resničnih kot lažnih, v enaki meri škodljivih kot dobrodejnih. To je prvi problem. Ne da se nam poglabljati v zagonetne mehanizme, ki poganjajo naš svet. Hočemo preproste odgovore: “Da” ali “Ne”, “Kriv” ali “Nedolžen”. Ti pa žal redkokdaj povedo celo zgodbo. Drugi problem je, da je realnost enostavno dolgočasna. Hočemo bombastične naslovnice, velike štorije, srce parajoče tragedije, vsak dan, vsako minuto. Resnica pa je sestavljena iz malih zgodb, vsakdanjih banalnosti, drobnih šumov in pokov, prizorov ki so tako očitni, da jih niti ne opazimo. Vse to v enaki meri sestavlja veliko sliko in brez upoštevanja vseh faktorjev ne moremo razumeti, kaj se dogaja. Skratka, naša želja po spektaklu močno prekaša našo željo po resnici. Tretji problem pa je naš popolni odmik od realnosti, saj se več ne dojemamo kot soudeleženci zgodovine, pač pa kot njeni opazovalci, nezmožni in ne željni posredovanja. Edina dolžnost zgodovine je, da nas zabava.
Naša stališča so prav tako trend.
Ko bomo vsi postali alternativci bo alternativna kultura bolj onesnažena s korporativnimi manipulacijami kot katerikoli mainstream trend, predvsem zato ker je težje v njej odkriti slabe namene. In ravno to se dogaja s kritično mislijo. Tisoč ljudi ima tisoč različnih stališč, vsi pa živijo popolnoma identična življenja.
S tolikšnim poudarkom na tem, kaj si mislimo, je izginilo vprašanje tega, kaj počnemo. Ali res koga briga kaj si mislim? Ali so moja stališča komu pomembna? Ali bodo spremenila zgodovino? Približno toliko kot jo bo moja najljubša barva.
Koliko besed, koliko časa in energije sem vložil v to, da bi ljudem dopovedal, kaj si mislim o svetu, kaj mi ni prav! Toliko truda za nekaj, kar je popolnoma irelevantno. Tiskarne ne dohajajo poplave naših kritik, tv se trese od neskončnih vibracij mnogoterih stališč, internet bo dobesedno eksplodiral, življenje pa gre mirno naprej kot da se ne bi nič dogajalo.
Ljudje, ki danes živijo nekoč nepredstavljivo stabilna in udobna življenja se med sabo pogovarjajo kot da stojijo ne prepadu apokalipse. Življenje v Sloveniji je eno samo dokazovanje, da nisi Slovencelj, da se zavedaš kako gre svet (s Slovenijo na čelu) v kurac. V resnici pa smo vsi “narod” in naša mnenja nikogar ne brigajo. Dokler vsi živimo isto se lahko imamo tudi za Klingone, spremenilo se ne bo nič. Kajti zgodovino spreminjajo dejanja, in to ne samo tista velika, revolucionarna, pač pa tudi na videz nepomembni, vsakdanji, dolgočasni mali premiki, ki vplivajo na celoto. Velike spremembe so le rezultat drobnih dejanj, navad, odnosov, služb in rutin, ki še kako zaznamujejo naša življenja. Smo to kar počnemo. In če sem to spregledal sem naredil bistveno napako: ljudem sem z besedami poskušal dokazati kaj sem oziroma kaj nisem, namesto da bi to enostavno bil oziroma ne bil. Ker je pač lažje govoriti. In ker se je lažje sprijazniti s tem, da gre svet v kurac, kot pa s tem da ne gre nikamor in bomo morali še nekaj časa vztrajati tu. In da ni današnja doba nič bolj dramatična kot katerakoli druga v zgodovini.
Ali potemtakem smem biti zadovoljen? Če res v nikogar ne verjamem potem tudi ne potrebujem njegovega dovoljenja.
