Monday, February 20, 2012

What my friends think

Kar malo čuden začetek tedna je tole, s koncertoma v ponedeljek in torek( več o tem na:http://ntokomc.blogspot.com/2012/02/vhs.html ), ampak zakaj pa ne? Preden se lotim drugih tem moram najprej par besed nameniti minulemu vikendu. Maškare so najboljši dogodek v letu. Pika. Nič me ne razveseli bolj kot gledati ljudi kako se delajo norca sami iz sebe, žarijo v vsej svoji eleganci ali pa izživljajo nore fantazije. Ali pa vse to hkrati. Če bi lahko nekako celo leto praznovali pust, bi bila Slovenija precej boljša dežela. No, vsaj zame...
Sociologijo na stran, v soboto je za moj pustni presežek poskrbel Canblaster z vrhunskim dj setom v K4. Že nekaj časa ga spremljam in zganjam ljubosumje nad njegovo glasbeno izvirnostjo in produkcijsko dovršenostjo (skoraj nepojemljivo za tako mladega producenta), ob njegovem nastopu pa sem enostavno moral ljubosumje zamenjati za fenovstvo. Njegov set je bil energičen, plesen in zabaven, a hkrati muzikaličen, raznolik, mestoma abstrakten in poln inovativnosti...skratka, nekaj kar je zelo zelo težko doseči. Čestitke organizatorjem in bravo tudi Koali za resnično next level vizualije.


It feels kind of funny starting my week with gigs on Monday and Tuesday ( http://ntokomc.blogspot.com/2012/02/vhs.html ), but why not? Before I move on to upcoming events, I really need to say a few words about this past weekend. Slovenian Mardi Gras is the best holiday in the entire year. Seriously. Not every day can you see people making fun of themselves, being incredibly elegant, or living out bizarre fantasies. Or doing all that at the same time. If we could somehow spread this throughout the entire year, Slovenia would be a much nicer place to live... Well, at least for me.
But sociological topics aside, my Mardi Gras was amazing not only because of the costumes, but also the music. French producer Canblaster really blew my mind with a set equally fun, danceable and energetic as it was crazy, abstract, an forward looking. I've been jealous of his amazing production skills (at only 23 years of age he is on top of his game) and original musical ideas for some time now, but seeing him perform his music and hearing it on the dancefloor just turned me into a straight out fan. Thanks so much to the organizers and props to Koala for his amazing visuals.



Who likes to rock the party? Steve Aoki, David Guetta, Skrillex and Justice like to rock the party. Word.

Spet pa je tu tisti teden v mesecu, ko se vsi N'tokovi posti na netu spremenijo v reklame za Safari. In tudi tokrat ne bo nič drugače, kajti ta četrtek pri nas igrajo Ludovik Material, ki si vsekakor zaslužijo pozornosti. Če ste jih uspeli ujeti na lanskem Klubskem Maratonu Radia Študent že veste, da gre za odličen bend, ki je nastal šele pred kratkim in združuje bolj elektronsko produkcijo s pankerskim nastopom. Bobnar in kitarist sta prekajena glasbenika, ki že nekaj časa tvorita jedro živahne prekmurske underground scene, meni osebno pa je zasedba blizu zaradi vokala pevke Tine, ki v brezsramno trdem vzhodno-evropskem naglasu upoveduje svoje filozofske in politične domislice. Res toplo priporočam!
Sicer pa Ludoviki ne bodo edini gostje na tokratnem Safariji, saj se nam bosta pridružila še breakbeat dj Moof v duetu z vj Sv. Pixlom, ki sicer tvorita jedro ekipe Zavod Kru. Sam pa, še vedno pod vtisom Canblasterjevega seta, veselo iščem novo muziko in se res veselim tokratnega rolanja!
Se vidimo v četrtek!


It's also that week in the month when all of my posts turn into Safari promotion, and this week will be no exception. We'll be sharing the stage with an excellent band called Ludovik Material, who play a punkish kind of electro and are a wonderful new discovery from the already amazing Prekmurje underground scene. I really like how vocalist Tina shouts her philosophic and political brainstorms in an unapologetic Eastern-European accent. Definitely a band to look out for.
We will also be joined by guest deejay Moof in duo with vj Sv.Pixel from Zavod Kru, who are going to be a lot of fun to watch. Me, I've been under the spell of Canblaster and spent all weekend searching for new music, so I'm looking forward to deejaying this time even more!
See you on Thursday!

Ludovik Material


SAFARI VOL.5

LiVe:
Ludovik Material (http://soundcloud.com/ludovik-material)
Hard Drums. Hard sequencers. Hard vocals. Hard message.

DjS:
Moof (zAvod kru) (http://soundcloud.com/wojgn)
PlankTon (www.facebook.com/DjPlankTon)
N'toko (www.soundcloud.com/ntoko)
Zana (www.soundcloud.com/zanacaroline)

VisualS:
Sv.Pixel (zAvod kru) (http://www.myspace.com/sv.pixel)
Koala™(Trajna) (www.eurocrem.co.cc)

Gromka. 23.2.2012. ob 22:30
Vstopnina: 3evre

Friday, February 17, 2012

VHS

There's an alternate version of my video for the song Superhuman on Youtube. The VHS version! According to commentator Mr. Rizladeutsch it's actually "a recently unearthed unreleased recording of an early 80s attempt by Kenny Loggins to do a rap video. Fact."

Na Youtube-u se je pojavila alternativna verzija mojega spota za pesem Superhuman. Če gre verjeti komentatorju Gospodu Rizladeutschu, je video v resnici "pred nedavnim odkriti, neizdani posnetek  Kenny Logginsa, ki je v zgodnjih 80ih poskušal posneti rap komad. Fact."



Sticking with the spirit of lo-fi aesthetics, I'll be taking part in a very interesting musical venture this week. Those who like extreme music and aren't familiar with the works of Marko Karlovčec should definitely check him out. I feel that along with singer Irena Tomažin he's one of the most talented young musicians to come out of the  Slovenian improv scene in recent years. We've played together many times, but this Monday and Tuesday we'll be joined by the Italian duo of Virginia Genta and David Vanzana. I'll be going all electronica on their high energy free jazz and Marko will be going all noise on my electronica, so I think it will be quite an experience to remember for all 4 of us. If you're in Ljubljana check us out on Monday 2/20 in Menza and on Tuesday 2/21 in Pekarna Maribor.

V duhu lo-fi estetike se bomo ta teden lotili nove glasbene pustolovščine. Ljubiteljem ekstremnejših žanrov, ki še niste naleteli na Marka Karlovčeca, bi toplo priporočal sprehod po njegovem raznolikem ustvarjalnem opusu. Po mojem mnenju sta skupaj z Ireno Tomažin morda najzanimivejša glasbenika, ki sta v zadnjih letih prišla iz naše male impro scene. Skupaj sva nastopala že kar nekajkrat, zdaj pa se nama bosta pridružila še italijanska avanturista Virginia Genta in David Vanzana. Jaz bom metal elektroniko na njun hiperenergični free jazz, Marko pa bo metal noise na mojo elektroniko, kar bo vsekakor edinstveno doživetje za celo ekipo. Če ste v Ljubljani si nas lahko ta ponedeljek ogledate v Menzi pri koritu, naslednji dan pa igramo še v mariborski Pekarni


                                      Not sure about the other guys, but I think I'm gonna head somewhere in this direction...


And if you're getting dressed up into something crazy and looking for a party for this upcoming masquerade Saturday, then I strongly recommend visiting K4. The guys from Smetnjak are bringing over the prodigious young French producer Canblaster, who has been rocking my headphones for some time now. Along with his teammates from Club Cheval he's been taking French house music into bizarre new directions, from the Wild west all the way to Tokyo. I'm really hyped up to see him perform on Saturday. Still working on my costume though...

In če ste na prihajajočo pustno soboto namenjeni ven, vam toplo priporočam žur v K4. Ekipa Smetnjaka bo gostila izjemnega mladega producenta Canblasterja, ki že nekaj časa buri moja ušesa in se ga res veselim videti v živo. Skupaj z druščino iz pariškega Club Cheval je uspel popeljati francosko house glasbo v neraziskane teritorije, vse od divjega zahoda do Tokia. Že sestavljam kostum za maškare...


Friday, February 3, 2012

Kaj je narobe s slovensko popularno glasbo?

 

Morda nisem najbolje naslovil tega besedila. Morda bi bil boljši naslov: "Kaj mene moti na slovenski popularni glasbi?" Ali: "Zakaj je tako malo slovenske glasbe, ki bi jo z veseljem pokazal kolegom v tujini?" "Zakaj se okoli stanja slovenske glasbe pizdijo tako glasbeniki kot poslušalci?" "Zakaj mora naš pop reševati država (kot banke, do katerih smo stranke izgubili zaupanje)?" V zadnjih letih se mi je nabralo veliko vprašanj in rad bi na nekatera poskusil odgovoriti. Zavedam se, da je to izredno obširna tema in da ne poznam vseh faktorjev. Gotovo bom kaj spregledal in s posploševanjem tudi komu storil krivico. Pisal bom le na podlagi svojih izkušenj in opažanj, vesel pa bom vsakega popravka in novega znanja, ki ga bom s tem dobil. Rad pa bi odprl drugačen diskurz o glasbenikih, o drugih ljudeh zaposlenih v naši glasbeni industriji, in tudi o poslušalcih. Predvsem pa se mi je v zadnjem času nabralo kup negativnih misli, ki morajo nekje ven. So bear with me please. Za lažje pisanje se bom omejil na popularno glasbo (tisto, ki je po formi dostopna širšemu občinstvu), čeprav nekatere ugotovitve verjetno veljajo tudi za alternativno sceno, elektroniko, teater, ples, pisatelje, slikarje in nenazadnje tudi vse ostale  (neumetniške) dejavnosti v Sloveniji. Stanje v glasbi je lahko le odraz našega odnosa do nje. Zanima me, kakšen je ta odnos in kako se je razvil.

Pa začnimo.

Kaj bi bilo prvo vprašanje, ki bi ga zastavili sogovorcu, ko bi izvedeli, da je po poklicu glasbenik? “Kakšno glasbo igraš?” “Kaj je tvoje umetniško ime?” “Kje se da slišati tvojo muziko?” “Kje kaj nastopaš?” “Kako dolgo se pa že ukvarjaš s tem?” “Imaš kak album zunaj?” Meni osebno se zdijo to čisto naravna “small-talk” vprašanja, ki bi človeku lahko padla na pamet. Ampak nikoli, res nikoli, me nihče ne vpraša tega. Zakaj? Ker me vsak, ki me na novo spozna, vpraša samo eno stvar. Vedno. Brez izjeme. Ugotovitvi, da sem glasbenik, sledi vprašanje: “Ja, pa se da v Sloveniji preživet z glasbo?”
Ali se samo meni zdi to vprašanje nenavadno? Če dobro pomislim, najbrž nikoli nikogar nisem vprašal, ali lahko preživi s svojim delom. “A, pravite, da pečete kostanj na Prešercu? Ja, pa se da s tem v Sloveniji preživet?” “Daj povej mi nekaj, a se da v tej Sloveniji preživet z razvijanjem smartphone aplikacij?” Ughhh, kar ne gre mi to vprašanje iz ust. Tako nenaravno mi zveni...po eni strani kot da bi želel pomilovati sogovorca za njegov nizko zaslužkarski poklic, po drugi pa kot da bi ga hotel povzdigovati, češ, tvoj poklic najbrž v tej zarukani državi ni kaj dosti cenjen. Nikogar torej ne vprašam. Če je živ, potem najbrž lahko preživi. Eni lažje, drugi težje. Vsak človek, ki hodi v službo, najbrž zna sklepati podobno.
Kaj torej ločuje umetniške poklice od vseh ostalih? Po eni strani jih spoštujemo, vendar jih za razliko od drugih spoštovanih poklicev ne povezujemo z denarjem. Sploh pa ne našim. Najbrž zato, ker umetniški poklic ni težak. Težak pa ni zato, ker umetniki uživajo v svojem početju. Najbrž bi to počeli, tudi, če ne bi bili plačani. Nešteto amaterskih ustvarjalcev je dober dokaz za to. Nihče pa ne bi pekel kostanja na Prešercu iz ljubezni do kostanja, tako kot noben ljubitelj telefonov ne dela zastonj na SiMobilu.
Za to obstaja preprosta formula:
Nekaj, kar počnem samo zaradi denarja=delo
Nekaj, v čemer uživam=hobi
V tem razmišljanju nas gre večina še korak dlje, in ugotovi, da glasbenik, ki dela za denar pravzaprav sploh ni glasbenik in se njegovo delo ne more smatrati kot umetnost. Problem, ki do konca zakomplicira situacijo, je dejstvo, da glasbe v resnici nihče ne potrebuje. Razen umetnik sam, v primeru da ustvarja iz nekakšne notranje nuje. Seveda pa ni pravično, da nekdo za svoj hobi dobiva denar od ljudi, ki so ga zaslužili z delom, ki ga sovražijo. Ko vprašamo glasbenika, ali lahko od svoje glasbe živi, podzavestno hočemo dobiti potrditev naših slutenj: “Če že noče delati stvari, ki jih sovraži, ali je vsaj reven?” Ali je umetnik, ki mu gre dobro, lahko kaj drugega kot lopov?

Tako sta o njem nastali dve stereotipni podobi:
a.Romantična: revni genij, ki nesebično živi za svoje ustvarjanje, se komaj prebija iz dneva v dan in umre za pljučnico v Cukrarni. Okolje ga ceni šele po njegovi smrti. Takemu ne smemo dajati preveč denarja, saj ga bomo pokvarili. Ja, ena slabših stvari, ki se ti v Sloveniji lahko zgodi, je da si spoštovan.
b. Kapitalistična: razvajeni urbani povzpetnež, ki s pomembneži hodi na kosila in kavice, spretno manevrira skozi kulturniške institucije in za svoje visokoproračunske kvazi-umetniške projekte vleče velike vsote denarja iz državne blagajne. Takšnih seveda tudi ne mislimo podpirati. Sicer pa njim naša podpora in spoštovanje nič kaj dosti ne pomenita.
Večina ljudi nosi v sebi ali eno ali drugo podobo, izbere pa jo v skladu s svojimi političnimi nagnjenji. Vendar stvar v praksi ni tako preprosta. Če gre verjeti mojemu opazovanju glasbenih kolegov, bi si upal trditi, da obstajajo tako romantični glasbeniki (v zelo majhnem številu) kot tudi kapitalistični glasbeniki (v malo večjem številu), večina pa jih je nekje vmes. Največkrat jih od točke a. do točke b. pripeljejo kar leta. 

Skoraj vsak je namreč začel kot romantik. Dvomim, da se je kdo od nas odločil igrati v bendu zaradi denarja in socialne varnosti, ki nam jo bo to prineslo na stara leta. Menim, da najstnik v trenutku, ko prvič prime v roke električno kitaro, razmišljala vse kaj drugega kot o pokojninskih dodatkih. Rapper, DJ, pevec, vsi so na začetku isti. Tudi nekomu, ki se prijavi na talent show, več pomeni sama možnost nastopanja pred ljudmi, kot pa denar.  Vsak si enostavno želi igrati glasbo, ki jo ima rad. Bolj kot karkoli drugega hoče stati na odru, potovati po svetu in deliti to iskro z drugimi, sebi podobnimi ljudmi. Pri 20ih štopa po celi Sloveniji na lastne koncerte in še pomisli ne, da bi za njih bil lahko tudi plačan. Prvih par let igranja ga poganja čisto navdušenje in če mu kdo ponudi potne stroške je ves iz sebe od sreče. Kakšen naivnež, a ne? Kako je lahko kdo tako neumen? Ta se kar nastavlja, da ga velika kruta džungla, ki ji pravimo Slovenija, požre.
Njegov entuziazem  ponavadi začuti tudi publika in nanj  instinktivno reagira. Njegov talent in navdušenje prepričata marsikoga in še preden se zaveda, se mu sanje uresničujejo. Dobi čisto prave, pravcate fene, ki hočejo slišati njegove ideje. Veliko glasbenikov tako doseže vrhunec svoje kariere v zgodnjih 20ih letih, ko se počutijo, da je vse možno in cel svet čaka le na njih.
Potem pa v ta sanjski svet začne vdirati realnost. V kolikor se ni uspel takoj prebiti skozi magično mejo slovenske džungle in postati mednarodni act (kar nikomur ne uspe, o tem, zakaj ne, bom še spregovoril), se je ujel v neskončno kroženje po omejenem številu slovenskih koncertnih prizorišč, kjer pa iz leta v leto zanimanje zanj plahni, skupaj z njegovim navdušenjem in sanjami. Študentska leta gredo h koncu in ni uspel narediti preskoka od mladega nadobudnega glasbenika do profesionalca. Koga pa zanima starejši nadobudni glasbenik? V tej točki večina odloži svoj inštrument za vedno, nekaj pa jih nadaljuje z igranjem kot hobi. Ostane le majhna majhna peščica tistih, ki ne le da imajo talent, ampak jih je začetno navdušenje popeljalo tako visoko in jim nabralo toliko poslušalcev, da so kot glasbeniki pregurali vse tja do 27. leta in so s svojo dejavnostjo celo nekaj zaslužili. Morda za njih obstaja možnost, da bi od glasbe lahko živeli. Njihov spust na realna tla zato traja malo dlje, vendar zanesljivo prihaja. Prinesla ga bodo leta. Ponavadi trideseta.

Odraščanje je kurac. Bistveno manj stvari uspeš uresničiti in za to porabiš bistveno več denarja. Iz dneva v dan bolj sovražiš svoje delo, kar po zgoraj navedeni formuli pomeni samo eno: počutiš se upravičenega do večjega plačila. Z uplahnitvijo našega navdušenja se dvigajo naše potrebe. Naše zahteve po višjem standardu niso nič drugega kot zahteve do države, da nam z nečim nadomesti sanje, ki nam jih ne omogoča živeti. Sanje, ki jih moramo pri 25ih vreči v smeti. “Še eno potovanje v eksotično deželo po faksu, potem pa se pridružim ljudem, ki delajo (=počnejo nekaj, kar sovražijo), da me ne bodo imeli za lopova.”

...................................................................


Dovolite mi malo karikiranja. Poskušajmo se vživeti v kožo 30-letnega semi-uspešnega glasbenika, ki se takole zamisli nad svojo prihodnostjo.

Znašel pred temnimi mislimi. Naivni mladenič, ki je nekoč štopal po slovenskih vaseh, je že zdavnaj pokopan. Na njegovem mestu je odrasel moški, katerega sošolci so že vsi vzeli kredite in živijo v “svojih” stanovanjih ter se vozijo s “svojimi” avtomobili, on pa o kreditu še sanjati ne mora. Prav tako ne o pokojnini ali plačanemu zavarovanju...Morda ga je doletel še tisti zadnji udarec, ki pokoplje glasbene sanje: dojenček (na misel mi tu pride pesem Sage Francisa, v kateri je o glasbenikih z otroki povedal: “Kids...if you have one, that's great, but don't use your kids as an excuse to make terrible music”). Prekvalificirati se ne more. Za v šolo je prestar. Navadil se je svobodnjaškega življenja, zdaj ne more več delati v fotrovi fabriki.

In ko takole obupan, depresiven, sedi na klopci v Tivoliju in razmišlja o svoji negotovi prihodnosti, do njega pristopijo Botri.

Njihov predstavnik položi svojo izkušeno roko na njegovo ramo in spregovori.
“Ne boj se. Vemo, koliko si pretrpel...vsi mi smo preživeli isto.”
“K..k.kdo si?”
“Mi smo očaki slovenske glasbe. Hočemo ti pomagati.”
“Kaj hočete od mene?”
“Nič, prav nič. Rad bi ti le povedal, da nisi sam. Veliko se nas je v tvojih letih znašlo pred istimi težavami. Poti naprej zate več ni. Obstaja pa pot nazaj!”
“Pot nazaj?”
“Se spomniš tistega hita, ki si ga napisal pri 20ih?”
“No, nisem ga ravno sam napisal, malo sem si sposodil refren od ameriškega...”
“Pšššššššššššššššš...ne govori vendar tega..nihče ne bo nikoli vedel. Tisti komad je TVOJ, a se razumeva?”
“Ok, ok...no, kaj je z njim?”
“Kaj če bi ti povedal, da lahko poskrbimo, da se ta “tvoja” pesem vrti na vseh radijskih postajah v Sloveniji, vsak dan, do konca časov?”
“Nemogoče, saj tisti komad skoraj noben več ne zavrti...”
“Pšššššš....Za nas ni nič nemogoče. A si zadnje čase kaj prižgal slovenski radio ponoči?”
“Mmmm, niti ne poslušam radia ponoči...”
“Točno to! Nihče ga ne. Vendar, če bi ga, bi slišal same naše pesmi. Pesmi, ki smo jih očaki “napisali” v 80ih in 90ih in jih nihče več ne pozna. Ti misliš, da je naših karier bilo konec pred desetletjem kajne? Naših karier nikoli ne bo konca. In tudi tvoje ne rabi biti.”
“Kako pa ste to dosegli?”
“Nič nismo naredili, le “pomagali” smo določenim zakonom, da so bili sprejeti. Saj veš, javnost zaupa znanim obrazom iz njihove mladosti...”
“Vse lepo in prav, ampak saj se od avtorskih pravic za radijska predvajanja vendar ne zasluži toliko...Večino denarja sem vedno zaslužil z nastopi, zdaj pa ni več nobenega povpraševanja po meni.”
“Denarja od radijskih predvajanj je toliko, kolikor MI določimo, če me razumeš...Za nastope pa nikar ne skrbi. Zakaj bi si na stara leta lomil kosti na odru, če to lahko počnejo zate mladi, ki so še polni energije?”
“Ne razumem...”
“Se spomniš, ko si bil še mlad in naiven? Se spomniš, ko si izpolnjeval tiste obrazce s seznamom izvedenih skladb?”
“Ja, s..seveda se...”
“Povej mi, a si kdaj dobil kaj denarja na račun za izvajanje tistih skladb?”
“Mmmmm...ne spomnim se...mislim da ne...”
“Seveda ne! Ker smo ga dobili mi! Ker si nastopal za nas, ti pa sploh nisi vedel, kdo smo!”
“Kaj? Hočeš reči, da ste mi vsa ta leta kradli!?”
“Ne, nismo ti kradli. Kraja je ilegalna, mi pa vse delamo po zakonu. Enostavno nisi letno dosegel vsote, ki bi pokrila stroške, ki jih imamo s tabo, zato je tisti denar ostal pri nas...”
“Kakšnih stroškov? Saj...”
“Pšššššš....Poslušaj, vzemi si to kot investicijo za svojo prihodnost. To, kar smo vzeli tebi, je zelo zelo  malo. Veš koliko večjih rib je na svetu...tistih tujih, ki se vrtijo na slovenskem radiu in prav tako ne vedo, kdo smo? Ah, celo za Slovenijo še slišali niso. Veš koliko denarja imajo? Ogromno! In veš koliko ljudi v Sloveniji nas plačuje, ki ne vedo nič o glasbi? Trgovine, frizerski saloni, avto sejmi, vaške veselice...povsod, kjer ni tišine, smo mi! Ne moreš nam pobegniti. Kadarkoli lahko z izvršbo posežemo v njihove račune...”
“Pa saj vi ste vendar...”
“Botri. Reci nam Botri.”
“Še vedno ne vem, kaj hočete od mene?”
“Nič. Radi bi ti le ponudili zaščito.”
“Zaščito?”
“Tako je. In radi bi, da nam pomagaš pri naši zaščiti drugih. Razumi, tega ne počnemo zaradi sebe. To počnemo za Slovenijo.”
“Za Slovenijo?”
“Seveda. Slovenstvo izumira... naš jezik, naša kultura, kmalu bosta klonila pred vdorom tujega kapitala. Naša vlada je nesposobna, ti kurci bodo vse prodali tujcem. Najprej nas bodo omehčali s tujo glasbo in kulturo, ko bodo njihove korporacije vse prevzele, tega sploh nihče več ne bo opazil...Mi smo edini, ki še rešujemo Slovenstvo, edini, ki se jim upiramo!”
“S predvajanjem starih hitov ponoči?”
“Pššššššššššššššššššššššššššššššššššt! Počnemo še veliko več kot to, ampak prezgodaj je, da bi ti o tem govoril. Najprej moram vedeti, ali si z nami?”
“Mmmmm...”
“Pomisli malo na svojo malo Nino...”
“Kako veš ime moje hčerke?!!...”
“Mi vemo marsikaj. Ne rabiš odgovoriti takoj. Malo premisli. Te pokličemo čez nekaj dni, potem pa se lahko začnemo pogovarjati o tvojem “nadomestilu”...”
“Nadomestilu?...”
“Pšššššššššššššššššššš....”

In kot predstavnik Botrov tiho in neslišno pride, tudi nenadoma izgine.

Našega 30 letnega glasbenika zdaj čaka nekaj premlevanja. Blodi po meglenih ulicah Ljubljane in se sprašuje, kaj storiti. Ponudba Botrov mu seveda smrdi, vendar ne pol toliko kot mu smrdi delo v fotrovi tovarni...in v končni fazi na svetu ni več sam, odgovoren je za družino. Bolj kot premišljuje, bolj se nagiba k odgovoru “Da”. Zanima ga, kolikšno bo njegovo “nadomestilo.”

Nekaj dni kasneje, ko spet sedi na isti klopci v Tivoliju in tehta svoje možnosti, k njemu prisede neznanec.
“Dober dan, jaz sem predstavnik Lože.”
“Lože?...mislite, kot, prostozida...”
“Recimo ji zaenkrat samo Loža. Nisem prišel sem diskutirati o nas, pač pa o tebi. Poslušaj, imamo ponudbo zate.”
“Ponudbo? Spet?”
“Vem, da so te kontaktirali Botri. Zdi se, da si ujet v brezizhodni situaciji. Po eni strani se počutiš mladega, ustvarjalnega, rad bi bil še vedno aktualen na sceni, a edina možnost za tvoje finančno preživetje je, da se zatečeš v brlog plešastih dinozavrov slovenske glasbe.”
“Dobro povedano. Imaš mojo pozornost. Hočeš reči, da lahko na nek način ostajam aktualen na sceni?”
“Iskreno rečeno, ne.”
“Uf...”
“Ne bom te tolažil, tvoja kariera kot izvajalec gre h koncu. Nisi več to, kar si bil. Tvoja publika je odrasla in posluša Oliverja Dragojeviča, mlado generacijo pa ne zanimaš več, oni imajo nove idole, sicer pa tako ali tako ne kupujejo več glasbe. Priznati si boš moral tudi, da ti je vmes malo zrasel trebuh  in ti odpadlo nekaj las. Časi, ko je Phil Collins prodal 250 milijonov plat so mimo.”
“Uffff...konec kariere...”
“Pazi, rekel sem konec kariere kot izvajalec. Lahko pa, da še nisi končal kot avtor. Imam ponudbo zate, ki ti najbrž ne bo všeč, vem pa, da jo boš sprejel...če ne danes, pa čez nekaj let.”
“Ponudba, ki je ne morem zavrniti?”
“Poslušaj. Imam mladega pevca, ki bo hit. Imam spremljevalni bend, imam studio, producenta, založbo...vse je dogovorjeno. Zmagal bo na bitki talentov in bo vreden veliko denarja, ampak sam ne bo nič zahteval, ker  bo vesel že samo s tem, da bo za nekaj tednov popularen. Misli, da se mu bodo s tem odprla vrata v svet in bo postala novi Justin Bieber...saj veš, tako kot vsi...”
“Hmmm, ja...”
“Skratka, imamo vse, le še pesem nam manjka.”
“In to naj bi napisal jaz?”
“Tako je.”
“Ampak, kako lahko že zdaj veš, da bo zmagal na tekmovanju? In kako lahko veš, da bo pesem postala hit?”
“Za to bomo poskrbeli. V Sloveniji je v resnici samo en radio, in ta je naš. Ti dobiš 30% od avtorskih pravic, jaz pa 70%. 10 predvajanj na dan na vseh radijskih postajah v Sloveniji je zagotovljenih. Zračunaj, koliko boš dobil ven konec leta.”
“Kaj pa pevec?”
“Pevec?”
“Koliko bo on dobil?”
“Ne bodi smešen. Posvetiva se zdaj komadu. Na mail ti bom poslal nekaj gradiva. Prosim, da ga temeljito preučiš. Gre za analize trga, ankete, profile poslušalcev, trende nakupovanja...hočem, da vse to upoštevaš pri pisanju pesmi.”
“Hočeš, da napišem komad o tržnih smernicah, o naši krizi identitete v sodobnem svetu potrošništva?”
“Ne, ne, ne...ne bodi neumen, saj nisi N'toko.. Naj ti malo bolje razložim tvojo nalogo. A veš, kaj sploh prodajamo?”
“Glasbo?”
“Kakšno glasbo?! Če bi prodajali glasbo, bi bili že zdavnaj vsi na cesti! Mi prodajamo oglaševalski prostor. Lahko si nas predstavljaš kot veliko plakatno mesto na nebu, ki prekriva celotno Slovenijo.”
“Zelo nazorno.”
“Pozabi muziko. Ves denar je v marketingu. Naša naloga je, da privabimo podjetja k oglaševanju pri nas. To pa bodo storili le, če bodo njihovi oglasi prišli do ciljne publike. Njihova ciljna publika pa je populacija z največjo kupno močjo. Populacija z največjo kupno močjo v Sloveniji pa so ljudje stari od 35 do 45 let. Takrat so na vrhuncu trošenja in zato je večina marketinga usmerjen v njih.”
“Glasba mora biti torej prilagojena na njihov okus...”
“Tako je. Bravo. In kaj najraje sliši 35 letnik, ki je zaposlen na zavarovalnici in bo do konca življenja odplačeval kredite za hišo in avto?”
“U2?”
“Bravo! Zdaj razumeš! Slišati hoče glasbo svoje mladosti! Glasbo, ki ga bo spominjala na bolj preproste, brezskrbne čase. Čase, ko se je upiral, ko je bil svoboden, ko je bil še cel svet odprt pred njim!”
“Čase pred kreditom.”
“Točno tako, slišati hoče glasbo, ki je bila popularna do njegovega 25. leta, ko je prodal svoje sanje. Zato vrtimo predvsem hite iz poznih 80ih in zgodnjih 90ih. Iz časov, ko se je zdelo še vse možno. Važno pa je, da od te glasbe vzamemo le najbolj sredinske, neopazne pesmi. Zapomni si: glasba je le okvir reklamnega plakata, okvir pa nikoli ne sme odvračati pozornost od vsebine. Poleg tega pa so naši poslušalci pod stresom, ne smemo jih preveč čustveno obremenjevati.”
“Zakaj pa ne bi vrteli kar slovenskih glasbenih očakov? Zakaj jih vrtite samo ponoči?”
“Ah, to so oni izsilili, ampak resnica, ki ostaja je, da enostavno ne ustrezajo produkcijskim kriterijem našega radia. Zarolaj Pop Design ob U2, pa boš videl, kaj mislim...ljudje bi zamenjali postajo.”
“Hočeš torej, da napišem komad, ki bo zvenel, kot da je bil napisan v 80ih?”
“Komad, ki bo zvenel, kot da bi lahko bil napisan v 80ih, ampak se vseeno lahko trži kot sodobna produkcija.”
“Recimo?”
“Nickelback.”
“Ouch.”
“Saj sem ti rekel, da ti ne bo všeč. Ampak pomisli. Morda ni glasba, ki bi jo najraje delal, ampak ostal boš glasbenik. Tvoje pesmi bodo ljudje slišali povsod. Plačan boš več kot si bil kadarkoli, ne da bi se rabil mučiti z igranjem, nošenjem opreme, vajami, intervjuji, promocijo...vse to bodo zdaj zate počeli drugi. Verjemi, 90% radijske glasbe v Sloveniji napiše 5 avtorjev. In vsi živijo zelo zelo dobro.”
“Zakaj potem ne rečeš komu izmed njih?”
“Postali so preveč pogoltni na denar.”
“Česa ne poveš...”
“No, saj boš tudi ti. Zaenkrat si še malo naiven in držijo se te nekatera načela, ampak sčasoma se boš sprostil in se vključil. Če se boš dobro odrezal, je pred tabo lahko svetla prihodnost. Premisli.”

S temi besedami se predstavnik Lože vstane in odkoraka v meglo.

Postavljen pred novimi odločitvami se naš glasbenik še bolj poglobi vase in premleva. Ali se naj podredi zaščiti mafije ali proda svoje veščine brezdušnemu marketing sistemu? Ne more trezno razmišljati. Usede se v avto in se odpelje iz utesnjujoče ljubljanske megle v rodni kraj. In kar naenkrat se zdi vse drugače. Doma ga čaka sonce in mamino kosilo. Zapre se v svojo sobo in lista po glasbenih revijah svoje mladosti. Sprehodi se po cesti in ljudje ga prepoznajo. “O, lej ga! Kaj je zvezda, si nas prišel malo pogledat?” Tu je še vedno popularen! Sreča občinskega funkcionarja. “Oho, lej ga! Letos smo spet dobili nek denar za kulturo, ki ga moramo porabit...saj boste spet prišli igrat na občinski praznik na glavni trg, ne?” Neverjetno, tukaj še vedno lahko dobiva iste honorarje kot 10 let nazaj! Nato pristopi do njega član mladega lokalnega benda. Pozna jih iz raznih prireditev, kjer so že večkrat nastopali kot njihova predskupina, se prav dobro odrezali in pokazali veliko perspektive. “Živjo! Ej, mi smo nabrali že dost materiala za prvi album, pa smo imel idejo, da bi nas mogoče ti snemal in produciral...ne vem, nekako se nam je zdela dobra ideja, več izkušenj maš in to...”
“Aha...mmm...po pravici povedano, nisem ravno producent...mmm, hočem reči, nisem še snemal bendov...”
“No, ampak saj si posnel že 3 ful dobre plate, sigurno bi boljš naredil, kot pa, če damo komu drugemu delat...pa saj niti nobenega producenta ne poznamo...Nabrali smo neki denarja, pa še starši bodo neki dal za studio...”
“Hmmm, ne vem, glej, bom razmislil...”
Zmedeni 30 letnik kar nekako nerodno zaključi pogovor in hitro odkoraka naprej. Ponudba mladega fena ga je vznemirila. Najprej jo hoče takoj spraviti iz glave, češ, “Ne morem mlademu bendu računati nekaj, česar nisem še nikoli počel...” Ampak ko zvečer leži v svoji najstniški sobi in gleda v plakate na steni, se mu misli kar naprej vračajo na ta pogovor. Mladi bend si želi delati z “legendo", ki ima več izkušenj kot oni. Morda jim lahko pa res pomaga. Stvar itak plačajo starši, tako da nič hudega, tudi če malo več zaračuna. Morda se mu pa s tem odpre čisto novo polje! Še vedno bo lahko ustvarjalen, prispeval bo svoje ideje in usmerjal skupino fantov, ki so na las podobni njegovemu bendu, ko so bili še mladi...Le nekaj dni dela za denar, ki bi lahko plačal pol leta vrtca za Nino...ali si lahko privošči odkloniti? No, morda pa bi bilo bolje, če fante prepriča v nakup nekaj studijske opreme, tako bo lahko v prihodnosti svoje usluge ponujal drugim nadobudnežem, ne da bi plačeval še za studio. Ostal bo na svoji sceni, ne bo mu treba prodati svoje duše mafijcem in kapitalistom! Postal bo slovenski producent! Rock n' roll for life!


.................................................................................


To so nekateri načini tranzicije pop glasbenika iz točke a. v točko b.
Katerega bi vi izbrali? Katerega bom izbral sam, ko bom postavljen pred konec kariere?
Rad si mislim, da bom potem, ko ne bo več povpraševanja po meni, imel jajca dostojanstveno odnehati in začel služiti denar z nečim, kar sovražim, tako kot vsak "pošten" državljan. Ampak kdo bi vedel?

Do takrat pa se vseeno z opazovanjem lahko poskušam kaj naučiti. Izpostavimo nekaj ponavljajočih se vzorcev:
V vseh primerih se starejši glasbenik, ki mu je padlo navdušenje in se mu dvignil življenjski standard, okorišča z delom mladega glasbenika, ki ima še veliko navdušenja in nizek standard. Ne trdim, da to počnejo zavestno ali načrtno (nekateri gotovo celo vidijo svoje delo kot nekaj dobrega za “sceno”), niti ne trdim, da je to njihov glavni vir zaslužka. Vseeno pa to počnejo. Bistveni problem ni v tem, koliko denarja jim poberejo (čeprav je plenjenje SAZASa prizadelo predvsem manjše klube, ki edini omogočajo neuveljavljenim glasbenikom ventil za izražanje, Radio 1 pa je s svojo uredniško politiko tako rekoč izničil neodvisno produkcijo). Večji problem je v tem, kakšne standarde jim postavljajo. Namesto, da bi mladim izvajalcem pomagali razviti njihov potencial, priti do čim višjega produkcijskega nivoja in jih spodbujali k inovativnosti, se jih poskuša kar čim prej stlačiti v kalupe, po katerih nastaja slovenska popularna godba. Tako se vzdržuje scena, na kateri lahko uspevajo posamezniki, ki v resnični konkurenci ne bi imeli kaj početi na glasbenem trgu.

Preletimo na hitro slovenske hite zadnjih 15 let. Kot bi šli vsi svetovni trendi sodobne pop glasbe mimo nas! Pop se je v zadnjem desetletju neštetokrat prerodil, se poslužil novih produkcijskih prijemov, ter se zlil z najrazličnejšimi žanri in estetikami. Medtem pa vsa naša glasba stilsko in produkcijsko zveni, kot da se po letu 1995
(nekako takrat, ko so se stari mački nehali učiti novih trikov) ne bi zgodilo nič . Vlada sredinski pop-rock s čustveno pevko, ki s tenkim glasom kričeče poje o tem, kako je svobodna kot veter in bo poletela v nebo, ali se zlila z dežjem, ali sanjala o soncu... skratka o nečem, kar ne pomeni nič. In potem imamo še čustvenega moškega, ki na 101 način razlaga o tem, kako mu je hudo odkar si odšla. Sceno je močno pretresel prihod hip hopa in mega uspeha Ali Ena, ter Klemna Klemna. Radikalno nova glasba, narejena po svetovnih merilih, z močno lirično vsebino je postala komercialno uspešnejša od vseh ostalih. Ali so se mladi slovenski glasbeniki od Alija in Klemna naučili, da je včasih bolje pokazati sredinec, kot pa poskušati biti sredinski? Ne, Botri in Loža so jim hitro naredili ponudbe, ki jih niso mogli zavrniti, in hip hop je postal ne le nadaljevanje zgodovine, pač pa celo oda zapuščini slovenskih glasbenih očakov...Vpoklicani so bili preverjeni pop, rock in jazz inštrumentalisti, v refrene so se ponovno usedle čustvene pevke, ki nenehno letijo v nebo, in celo očak Benč sam je zagodel “Nazaj, Nazaj, Nazaj...” Ah, ja, kaj bentite mladi reperji, vrnite se raje z nami nazaj v zlate čase. Slovenija je dobila najbolj radiju prijazen sredinski hip hop, kakršnega ne slišiš nikjer drugje na svetu. Ista kontinuiteta velja tudi za vse ostale glasbene sloge. Očak Kreslin je podaril svoj blagoslov Siddharti (ki si je upala poseči po sodobnejši rock produkciji in z njo osvojila novo internet generacijo najstnikov), ta pa ga je po desetletju vladanja na sceni podarila naprej DanD, bendu, ki je bil ob prihodu na sceno že dovolj star, da je takoj pometel z vso naivnostjo in zasul radijske valove z neskončnim arsenalom nickelbackovske sredinskosti.

Razloge, da Slovenci ne moremo prodreti v tujino, ponavadi iščemo v naši majhnosti, v jeziku, v omejenih resorjih. Nikoli pa je ne iščemo v tem, da slovenska produkcija za 10 let zaostaja za svetovnimi trendi. Tistim, ki pa so sposobni presežkov, niti na kraj pameti ne pade, da bi poskušali živeti od slovenske glasbene industrije. A vas to kaj spominja na naše gospodarstvo? Primerjava se ponuja kar sama. Podjetja, ki so mednarodno uspešna ponavadi prihajajo iz držav, ki imajo izjemno zahteven trg in močno konkurenco. Slovenski glasbeniki pa ne tekmujemo med sabo, kdo bo bolj pritegnil ušesa poslušalcev z novitetami, jih bolj šokiral, zabaval, presenetil, zašarmiral...Ne, mi tekmujemo, kdo bo pisal dovolj dogočasno, medlo, in vsebinsko nevtralno glasbo, da zadosti kriterijem poslušalcev Radia 1. Po raziskavah sodeč so ti poslušalci naravnost nori na nevtralnost. Mi tekmujemo, kdo bo prej postal "legenda" in se z ostalimi očaki ponosno znašel v okencu "Mi smo SAZAS" na njihovi internet strani (z nekaj izjemami je to pravi "kdo je kdo" pozabljenih slovenskih avtorjev...zanimivo je raziskovati, koliko teh varuhov avtorskih pravic si je kariero ustvarilo s podpisovanjem pod tujimi hiti).  To kulturo torej gojijo naša big shot glasbena imena, ki so poskrbela, da za slovensko glasbeno tržišče veljajo čisto druga pravila, kot za ostali razviti svet. Najbolje, da tujo glasbo popolnoma prepovemo in ne bo nihče mogel slišati, da nekaj ne štima. Kot Kitajska. Najbolje prepovedati še internet zraven.

Tu pa ne govorim le o glasbenikih. Industrijo sestavljajo še mnogi drugi: organizatorji, PR-evci, tehniki, uredniki, založniki, novinarji...Veliko jih je, ki delajo s srcem za sceno, v tem uživajo in, seveda, nič ne zaslužijo. Verjamem, da le nekaj izjemno nadarjenih posameznikov rešuje Slovenijo pred tem, da postane velika vas. Še več pa jih joka, prosi državo za pomoč, stoka po medijih, apelira na publiko, na koncu pa gre njihov klub/mladinski center/društvo vseeno pod vodo “zaradi premajhne podpore države”. Oni pa se kmalu pojavijo na položaju v kaki drugi kulturni instituciji. Neverjetno, kako podobni smo ostalim gospodarskim panogam! Ko se sem in tja kak sposoben in motiviran posameznik znajde na položaju, se stvari začnejo tako hitro odvijati na bolje, da mu ostali takoj zabičajo: ”Hej, ustavi konje! Če boš tako dobro porabljal denar, bodo opazili, kako malo smo mi naredili z njim!”
Recimo, da jim ne zamerim nelegitimnosti njihovega statusa. So se pač znašli po svoje, tako kot marsikdo v Sloveniji. Zamerim pa jim požrešnost. Požrešnost, ki seli to debato iz področja malih tatvin na področje gospodarskega kriminala. In zamerim jim to, da si upajo ob vsem nakradenem denarju jamrati, obtoževati državo in se obnašati kot reveži. Se sklicevati na kulturo, slovenskost... In zamerim jim to, kako hitro so pozabili na svoje začetke, na čase, ko so se borili za vsak koncert, za vsakega poslušalca, ko so se mučili prebiti zidove okoli njih in niso imeli nikogar, ki bi jim pomagal. Sedaj imajo vsa sredstva in vso moč, da bi lahko mladim pomagali prebiti te zidove, vendar je vse kar vidijo v njih priložnost za dodaten zaslužek. Namesto da bi imeli zdravo, vitalno in konkurenčno glasbeno sceno, od katere bi lahko marsikdo živel, imamo nekaj bogatašev in pop glasbo, ki nas spominja na njihovo mladost. Nazaj, nazaj, nazaj...


.........................................................................................


“Ali se da z glasbo  v tej Sloveniji preživet?”
Težko. Lažje pa se preživi z vezami in poznanstvi, marketingom, dogovori pod mizo in kulturnimi projekti, ki se nikoli ne izvedejo. Osebno bi raje videl, da bi ¾ ljudi, ki živi od “glasbe” moralo živeti od česa drugega. In da bi na njihovem mestu bilo nekaj tistih, ki so šli raje v službe, kot da nategujejo sami sebe in druge.
Ljudje se ne delimo na tiste, ki imamo radi svoje delo in na tiste, ki ga sovražimo. Ali delaš dobro, ali pa slabo. Plačo si zaslužiš z delom, ne pa trpljenjem, ki ga ob delu doživljaš. Kulturniki pa se vsi ravnamo po zgornji formuli. Če trpimo in jamramo, bomo isti kot ostali pošteni državljani, če pa bomo uživali in bili pri tem še uspešni, nas bodo imeli za lopove. Naj za nas torej delajo tisti, ki v tem še uživajo, mi pa vzemimo denar, da jih ne bo pokvaril.
Kaj torej preostane mlademu glasbeniku, ki takole opazuje pot pred sabo? Da vse skupaj odmisli, pove celi sceni, naj se jebe, in dela točno tako glasbo, kot jo hoče. Tako kot so storili mnogi pred njim. Da si ustvari svojo sceno, pa naj bo še tako majhna in še tako nepomembna. Ne bo lahko in ne bo trajalo dolgo, ampak bolje nekaj let živeti svoje sanje, kot pa do smrti moriti druge. Na TV-ju bo gledal sluzaste nasmeške svojih bolj povzpetniških in manj načelnih kolegov, jih pri sebi parkrat preklel, nato pa bo šlo življenje dalje.
Kaj preostane organizatorju, založniku, uredniku? Morda bo moral priti do spoznanja, da odgovor na težke čase ni še več pritoževanja, ampak več dela. Najti bo moral nove, drugačne načine, da pride do publike. In ko jih bo našel, bodo ti načini že zastareli in jih bo moral iskati znova. "Try again, fail again, fail better," bi rekel Žižek. 
In kaj ostane poslušalcu, ljubitelju glasbe? Nič kaj dosti, kajti mediji bodo vedno najprej ustregli okusu tistega, ki zapravlja več kot on. Temu se reče demokracija. Lahko pa se poskuša  iz potrošnika spremeniti nazaj v ljubitelja. Namesto, da za 100 evrov kupi telefon, ki ga oglašuje njegova priljubljena pesem, bo raje za 1 evro kupil pesem samo. Namesto, da bi pod Youtube posnetkom benda komentiral, kako so dobri, jim bo to povedal v živo na koncertu. It's more fun. Če že gre tvoj denar v roke glasbenikom (in nekaj ga defenitivno gre), potem naj gre raje k tistim, ki jih hočeš poslušati, ne pa tistim, ki ti svojo glasbo vsiljujejo.

Monday, January 23, 2012

Thursday.Friday.Saturday.

Evo, komaj sem dobro nazaj in vam že težim z novimi eventi...Spet prihaja en pester vikend s tremi različnimi nastopi. V četrtek pripravljamo 4. edicijo našega mesečnega dj eventa Safari, v katerem bomo z veseljem gostili res vrhunski live act Wanda & Nova deViator. Duet vam je verjetno znan preko njunega pestrega udejanjanja v sferi elektronske glasbe/videa in performansa, na Safariju pa bosta z energičnim live actom predstavila nekaj svoje bolj plesne produkcije. Jaz, Zana, PlankTon in novinec Nikus Pokus pa bomo skrbeli za dj del večera. Toplo priporočam!

I haven't been home for long, but new events are already coming up and it looks like another busy weekend is ahead. On Thursday we'll be organizing our 4th monthly DJ event called Safari, and this time we have some really awesome guests: Wanda & Nova deViator. Fans know them from their various projects, spanning from music, video art and multimedia performances. They'll be putting on a live performance for Safari, playing some of their most energetic, dance floor shaking tracks. Me, Zana, PlankTon and newcomer Nicus Pokus will be deejaying. I'm really looking forward to it!

 

Naslednji dan se odpravljam v domače Novo mesto, kjer bom imel solo nastop v LokalPatriotu! Slišali boste komade iz vseh 4ih plošč v moji standardni one man band postavitvi. Koncerti v Novem mestu so zame zmeraj poseben izziv...ali so totalen presežek ali pa totalen fail:) Bomo videli kako bo ta petek.

https://www.facebook.com/events/203313306401245/

The next day I'll be playing a solo gig in my hometown Novo mesto. Songs from all 4 solo albums in my regular, one man band setup. Gigs in my hometown are a gamble...they're usually really really amazing or complete flops, so I'm a bit nervous to see how things will go this Friday.
 
In nato še sobota, ko se bomo s kompletnim Safari krujem preselili v Rdečo Ostrigo v Škofji Loki. Za live act bova poskrbela kar jaz in PlankTon, predstavila pa bova komade iz prihajajočega  albuma projekta BeatMyth, seveda pa tudi nekaj že izdanih pesmi.

And finally Saturday, when the entire Safari crew moves to Škofja Loka. The live act will be played by me and PlankTon playing songs from the upcoming BeatMyth album, as well as some already released tracks.


Hope to see you!

Thursday, January 19, 2012

Subsidence

Just came back from a short trip to India! Me and Zana spent the entire time in Varanasi (I wrote extensively about it in a blog last year), so it felt more like a retreat than actually traveling. No phone, no computer, no camera, no schedule, no news, not even making music...just sitting by the Ganges for hours and watching life go by, drinking chai, reading books and eating delicious Indian food. Our friend and Trinitron member Kaname K from Tokyo came for a couple days and we had a great time...listening to Zana and her chatting away felt like being in a Trinitron song.

Z Zano sva se ravno vrnila iz Indije, kjer sva tri tedne preživela v Varanasiju (mesto o katerem sem se na dolgo razpisal že lansko leto). Tokrat torej nisva veliko potovala, pač pa se prepustila užitku opazovanja vsakodnevnega življenja ob Gangi. pitju čaja, branju knjig in indijski hrani. Brez računalnika, telefona, fotoaparata, brez urnika, celo brez delanja muzike. Za par dni nas je obiskala prijateljica in članica Trinitrona iz Tokia, Kaname K. Ko sta z Zano veselo čvekale sem se počutil, kot bi bil v Trinitron komadu.


Kaname K and Zana Caroline in Varanasi, India
Holy chai man
Shah Rukh Khan mutherfucker!

Speaking of Trinitron, our new EP called Subsidence is finally finished! For those who don't know, Trinitron is a Slovenian/English/Japanese band based in Tokyo, a new wave/electro pop experimental thing we do with Ian, Kaname and Zana. The EP was recorded last summer in Ian's room on our last couple days in Tokyo, and I've been finishing up the post-production before going to India. We haven't properly released it yet, but you can already listen to the songs on our Soundcloud.
To read more about Subsidence check out Zana's blog.

Ko smo že pri Trinitron, naš novi EP je končno zunaj! Trinitron je slovensko/angleško/japonski new wave, electro pop eksperiment, skupino pa sestavljamo jaz, Ian, Kaname in Zana. EP z naslovom Subsidence smo posneli poleti v Ianovi sobi zadnjih par dni pred odhodom iz Tokia, miks pa sem zaključil ravno pred odhodom v Indijo. Pred uradnim izidom si lahko vse pesmi že poslušate na našem Soundcloudu.
Več o komadih na Subsidence si lahko preberete na Zaninem blogu



Subsidence by trinitronjp

 

Monday, December 12, 2011

Nevera je opij za ljudstvo

NEVERA JE OPIJ ZA LJUDSTVO
(besedilo objavljeno v posebni izdaji Mladine - Alternative 2011)

foto:Borut Peterlin

Tega prosim ne povejte naprej, ampak s svojim življenjem sem precej zadovoljen. Če sem čisto iskren sam s sabo mi najbrž ni nikoli šlo zares slabo v pravem pomenu besede. Tudi najnižje točke ne bi bile nič posebnega nekomu, ki je doživel vojno, lakoto, posilstvo, pregon... Moji slabi trenutki so tisti, v katerih ne morem reči, da gre vse po planu. In delam to, kar imam rad. Recimo torej, da mi gre dobro. Ne poznam katastrof, lakote, pregona, nasilja. Česa takega večina naših starih staršev najbrž ne bi mogla trditi. Moja generacija trpi bolj zaradi pomanjkanja stvari, ki še par let nazaj niso sploh obstajale.
Vendar to še ni vse. Ne samo da se dobro počutim v svoji koži, dobro se počutim tudi v svojem okolju oziroma času. Gledam okoli sebe in se čudim. “Saj je vendar leto 2011, v prihodnosti smo!” Živim v tisti prihodnosti o kateri sem fantaziral kot otrok v 80ih. Svet je znanstveno fantastični triler in ne morem si pomagati, da me ne bi navdihoval. Nikoli ne bi svoj čas na Zemlji zamenjal za kakšno drugo zgodovinsko obdobje. Spadam v leto 2011 in tu se počutim doma.

Kljub temu pa v dialogu s prijatelji vedno izhajamo iz iste štartne pozicije, ene ideje, ki je podstavek za vse ostale. Vsa naša razmišljanja temeljijo na prepričanju, da gre svet v kurac. Razhajajo se samo v tem, na kakšen način gre v kurac. Oziroma v tem, kdo je kriv za to, da gre v kurac.
In še v eni stvari se strinjamo: nihče drug tega ne ve. Svet okoli nas razpada, ljudje pa mirno naprej živijo svoja mala življenja, kot da se ne bi nič dogajalo. Že od nekdaj! Oblast jih je popolnoma sprala in sedaj nekritično sprejemajo vse, kar jim mediji servirajo, prepričani v to, da bo vse še v redu. Ovce. Hlapci. Slovenceljni!  Mi pa smo redki izbranci, ki nismo nasedli tem lažem, nismo se pustili zombificirati. Mi smo kritični! Kritični smo do oblasti, do medijev, do religije, do znanosti, do trendov, do družbe, do prijateljev in do partnerjev. Kajti zavedamo se, da gre svet v kurac in da je ta razpadajoči planet poln laži in manipulacij. To je tisto, kar nas v končni fazi ločuje od živali. Kritiziram, torej sem.

Le to me začenja motiti, da imam vse preveč istih pogovorov z ljudmi iz najrazličnejših krogov. Ali je možno, da si toliko ljudi deli to skrivnost z mano? Na začetku sem predpostavljal, da samo ljudje ki zgledajo podobno kot jaz tudi razmišljajo podobno kot jaz, v resnici pa temu nikakor ni tako. O v kurac odhajajočem svetu in neumnemu narodu, ki tega ne vidi, se lahko pogovarjam praktično s komerkoli in vsi se strinjamo, le krivec je drug iz pogovora v pogovor. V tej točki se ujameta babica iz Rumanje vasi in novinar Mladine, duhovnik in Miss Hawaiian Tropic, pijanček za šankom in direktor firme. Vsi se strinjajo, da gre svet v kurac. 
Torej le ni takšna skrivnost, kot sem si sprva mislil.

Če sem se doslej imel za nekaj posebnega zato, ker razmišljam kritično in ne verjamem nikomur, sem sedaj spoznal, da me ravno ta lastnost dela povprečnega. Živim v državi, kjer nihče nič ne verjame. V razredu kjer vsi sošolci vedo, da Dedek Mraz ne obstaja. Ali smo mar razsvetljeno ljudstvo, izbrani narod? 

Vzemimo pod drobnogled poročila na kateremkoli tv programu. Če se osredotočimo na način podajanja informacij s strani novinarjev in napovedovalcev, lahko hitro zaznamo, da o dogodkih v slovenski politiki poročajo s podobnim tonom, kot kaka cinična gimnazijska profesorica vrača razredu kontrolke, na katerih se niso ravno izkazali. Potem ko hladnokrvno razglasi porazne rezultate doda opazke tipa "In vi mislite s tem znanjem narediti maturo?" Skratka, novice podajajo izredno kritično, že skoraj s pridihom panike in obupa nad trenutno situacijo. Informacijo mi postrežejo že z navodili, kako naj se o njej počutim in kako naj si jo interpretiram. In vedno mi želijo dopovedati isto kot tisti pijanček za šankom: "Ta svet gre v kurac!"
Alternativni mediji poročajo o istih stvareh iz istega zornega kota. Alternativni so le po drži: "To, kar vam govorijo mediji je laž, v resnici je slabše!" Tako je, še slabše je. Za tiste izmed nas, ki se vendarle želimo počutiti bolj kritično od babice iz Rumanje vasi obstaja še bolj črnogleda verzija iste slabe novice.

Kdo so torej ti hlapci, ti Slovenceljni o katerih vsi govorijo? Kje se skrivajo? Kdo so ti ljudje, ki gledajo osovražene TV programe in volijo osovražene politike? Pač neki ljudje, ki nismo mi. Recimo jim "narod".

Odprite katerokoli revijo, časopis, glasilo ali pamfleto. Preberite si katerokoli kolumno ali uvodnik kateregakoli kolumnista, pa naj bo to novinar, pisatelj, profesor ali kak slovenski estradnik. Ko poprimejo za pero se vsi spremenijo v pravega Che Guevaro, literarnega Robin Hooda, ki bo bralcu odprl slepe oči in mu povedal, kakšno je pravo stanje v tej državi. Skritizirali bodo vse po spisku, opozorili na krivice, ki se dogajajo malemu človeku in na koncu dodali, da čakajo dan, ko se bo "narod" prebudil.  Od naših zvezdnikov (razen občasnih spodrsljajev nekaterih reperjev, teh uličnih revolucionarjev) ne boste slišali lepe besede o kateremkoli politiku. Pohvalno.

Mislim da zdaj razumem. Nismo izbrani narod, smo le kolektiv ljudi, ki se imajo za izbrane posameznike. Če narod sestavljajo hlapci, si takoj ko se začenjaš dojemati kot del naroda postal hlapec. Slovencelj. Za to da si samostojna, odrasla, svetovljanska osebnost torej zadostuje že to, da samega sebe ne dojemaš kot del naroda. Sošolci, ki se drug pred drugim delajo, da ne verjamejo v Dedka Mraza, vseeno pa nestrpno čakajo, kaj se bo letos pojavilo pod jelko. 

Obstaja zanesljiv način, kako ugotoviti, ali ste Slovencelj. Če ste kdaj za koga rekli, da je Slovencelj, potem ste zadostili glavnemu kriteriju slovencljavosti: Slovencelj v vseh vidi Slovenceljna. Razen v sebi.

Med na internetu objavljenimi poročili slovenskih medijskih ponudnikov poiščite kako dobro novico (to vam zna vzeti kar veliko časa in na koncu boste le stežka prišli do kakega banalnega poročila o rešenemu psu, ki je padel v vodnjak), novico si polinkajte na vaš Facebook profil, zraven dopišite kak kičast komentar ("Kako lepo, rešili so Brunota!"), ter počakajte na odzive. Čakate. In čakate. In čakate...Nič. Morda vam je link polajkala kaka prijateljica, ki je mahnjena na pse, kake večje reakcije od tega pa ne boste dobili. Potem pojdite drug dan spet na isto stran in tokrat polinkajte prvo slabo novico, ki vam pade v oči (ta bo praviloma prvi s krepko tiskanimi črkami objavljen headline, ne bo se vam treba pretirano truditi), ter dodajte kak besen komentar ("Jebemti Pahor! Mrš!"). Rezultat bo takojšen, zgornji levi kotiček ekrana vam bo ves dan rdeče utripal od obvestil, da je nekomu všeč vaš link, pod objavo pa se bodo hitro risala čreva komentarjev istomislečih ljudi ("Matr, ta nas bo res na kanto spravu!"). 
Voila! Postali ste revolucionar! Reformator! Državni heroj! 
Eden izmed dveh milijonov takšnih.

Nekdo je dobro opazil ta pojav na spletnih socialnih omrežjih in ga pokomentiral z izjemnim vprašanjem: "Če pišeš o herojstvu si hlapec, če pa o hlapčevstvu, si heroj?"

Ustvariti nekaj pozitivnega, sprožiti spremembo, vse to zahteva leta truda in odpovedovanja. In za ves ta trud ne dobiš pol toliko priznanja kot ga požanješ v petih minutah naključnega pljuvanja po sistemu. In kdo si pravzaprav sploh želi sprememb? Spremembe bolijo. Toliko je nezadovoljnih ljudi in tako malo njih, ki poskušajo kaj storiti v zvezi s svojim nezadovoljstvom. Torej je dogovorjeno: da ne bomo zabijali časa z iskanjem rešitev ustanovimo raje fiktivni, paralelni "narod", ki bo zaradi svoje hlapčevske mentalitete kriv za vse kar je narobe. Tako bomo lahko ostali popolnoma nedejavni ne da bi s tem oškodovali svojo osebnostno integriteto. To lahko sedaj ohranjamo s preprostim kritiziranjem nedejavnosti paralelnega "naroda". Tisti, ki je sposoben visoke stopnje kritičnosti bo deležen večjega spoštovanja družbe, ne da bi v družbi naredil ene same samcate poteze. Nekoč si moral za to, da si blestel v svojem razredu  dejansko imeti dobre ocene, biti dober športnik, zapecati čim več punc ali pa vsaj zmagati v kakem pretepu. Sedaj pa bo največ spoštovanja deležen tisti, ki se bo znal najbolje pritoževati nad krivičnimi učitelji, pretežkim režimom pri telovadbi, zafrustriranimi sošolkami in agresivnimi sošolci. 

Verjemite mi, sem razvajen otrok iz srednjega sloja, ki si je naredil kariero iz bentenja nad "narodom". In nisem edini. Očitno obstaja velik trg za zabavljače, ki znajo na humoren način povedati ljudem, kdo vse je kriv za njihove probleme. Nevede sem si izbral najboljši poklic v Sloveniji.

Do tu je vse jasno, stvar pa postane kompleksna, ko pridemo do vprašanja: komu ti hlapci pravzaprav hlapčujejo? Kdo usmerja te zombije? Če hočemo hlapcu očitati njegovo pasivnost, nesposobnost upora, potem mora obstajati tudi gospodar, proti kateremu bi se ta moral upreti. Hlapec trpi pod represijo, kdo pa jo izvaja? Manjka nam še en člen v tem paralelnem svetu, ki je kriv za vse kar je narobe. Poimenujmo ga “Sistem”. 
Ah Sistem! Koliko pesmi je že bilo napisanih o tebi? Koliko pesti dvignjenih proti tebi? Koliko kletvic je bilo izrečenih na tvoj račun? V znamenju nestrinjanja s tabo je pognalo nešteto dreadlocksov, se zabrilo nešteto irokez, narisalo nešteto tetovaž, napisalo nešteto parol, prebralo nešteto razboritih govorov. 
In še vedno nihče ne ve točno kdo si.

Vse kar vemo je, da mi nismo del tebe. S tabo nimamo popolnoma nobene veze. Ne vemo od kje so se pojavili politiki, korporacije, birokrati, vojska, policija, mafija... Mi vsekakor nismo imeli nič pri temu. Če bi bilo po naše vsega tega ne bi bilo in svet bi bil pravičen. 
Tako, veriga je sklenjena. Imamo razred in učitelje, ljudstvo in politike, pasivni in aktivni del sveta, ki gre v kurac. Zdaj moramo le paziti, da ohranimo dovolj veliko distanco do enih in drugih. Ostanimo zgolj kritični opazovalci. Slovenija opazuje samo sebe kako opazuje samo sebe. Kot nekakšen jogi, ki meditira na Himalaji. Le da nam za naše kritično opazovanje ni treba dejansko splezati na goro in se odreči užitkom sveta. Odreči se moramo le videzu uživanja. Zato tako pazljivo skrivam svoje zadovoljstvo. Če bi kdo zvedel, da mi gre v življenju dobro, me bo imel za pripadnika “naroda”, reveža, ki ne ve, da gre svet v kurac. Ali še huje, imel me bo za pripadnika “sistema”, podlega birokrata ali skorumpiranega politika. V obeh primerih bom izgubil vso kredibilnost kot sogovornik. 

Naši predniki so verjeli v Boga in v Cesarja. In da jih bo sama moč te vere odrešila. “Moli in delaj!” Ker pa je takšna praksa zahtevala ogromen vložek, hkrati pa ni zagotavljala nobenih očitnih rezultatov (kaj se je zgodilo z našimi predniki po smrti pač ne moremo preveriti) so sledeče generacije raje poskusile nov, nasproten pristop. Ne verjamemo ne v Boga ne v Cesarja, moč naše nevere pa je tista, ki nas bo odrešila. Morda smo nekoč slepo sledili vsakemu, ki nam je obljubljal lepši jutri, danes pa zaupamo tistemu, ki nam je sposoben pričarati najbolj črno sliko prihodnosti.  Nekomu, ki dobro ve, da gre svet v kurac. 

Naša realnost je torej trend.

Resnična stvarnost našega bivanja pa je najbrž preveč kompleksna, da bi jo lahko zapopadli z “da” ali “ne” odgovori. Večina situacij je prav toliko resničnih kot lažnih, v enaki meri škodljivih kot dobrodejnih. To je prvi problem. Ne da se nam poglabljati v zagonetne mehanizme, ki poganjajo naš svet. Hočemo preproste odgovore: “Da” ali “Ne”, “Kriv” ali “Nedolžen”. Ti pa žal redkokdaj povedo celo zgodbo. Drugi problem je, da je realnost enostavno dolgočasna. Hočemo bombastične naslovnice, velike štorije, srce parajoče tragedije, vsak dan, vsako minuto. Resnica pa je sestavljena iz malih zgodb, vsakdanjih banalnosti, drobnih šumov in pokov, prizorov ki so tako očitni, da jih niti ne opazimo. Vse to v enaki meri sestavlja veliko sliko in brez upoštevanja vseh faktorjev ne moremo razumeti, kaj se dogaja. Skratka, naša želja po spektaklu močno prekaša našo željo po resnici. Tretji problem pa je naš popolni odmik od realnosti, saj se več ne dojemamo kot soudeleženci zgodovine, pač pa kot njeni opazovalci, nezmožni in ne željni posredovanja. Edina dolžnost zgodovine je, da nas zabava.

Naša stališča so prav tako trend.

Ko bomo vsi postali alternativci bo alternativna kultura bolj onesnažena s korporativnimi manipulacijami kot katerikoli mainstream trend,  predvsem zato ker je težje v njej odkriti slabe namene. In ravno to se dogaja s kritično mislijo. Tisoč ljudi ima tisoč različnih stališč, vsi pa živijo popolnoma identična življenja. 
S tolikšnim poudarkom na tem, kaj si mislimo, je izginilo vprašanje tega, kaj počnemo. Ali res koga briga kaj si mislim? Ali so moja stališča komu pomembna? Ali bodo spremenila zgodovino? Približno toliko kot jo bo moja najljubša barva. 
Koliko besed, koliko časa in energije sem vložil v to, da bi ljudem dopovedal, kaj si mislim o svetu, kaj mi ni prav! Toliko truda za nekaj, kar je popolnoma irelevantno. Tiskarne ne dohajajo poplave naših kritik, tv se trese od neskončnih vibracij mnogoterih stališč, internet bo dobesedno eksplodiral, življenje pa gre mirno naprej kot da se ne bi nič dogajalo. 
Ljudje, ki danes živijo nekoč nepredstavljivo stabilna in udobna življenja se med sabo pogovarjajo kot da stojijo ne prepadu apokalipse. Življenje v Sloveniji je eno samo dokazovanje, da nisi Slovencelj, da se zavedaš kako gre svet (s Slovenijo na čelu) v kurac. V resnici pa smo vsi “narod” in naša mnenja nikogar ne brigajo. Dokler vsi živimo isto se lahko imamo tudi za Klingone, spremenilo se ne bo nič. Kajti zgodovino spreminjajo dejanja, in to ne samo tista velika, revolucionarna, pač pa tudi na videz nepomembni, vsakdanji, dolgočasni mali premiki, ki vplivajo na celoto. Velike spremembe so le rezultat drobnih dejanj, navad, odnosov, služb in rutin, ki še kako zaznamujejo naša življenja. Smo to kar počnemo. In če sem to spregledal sem naredil bistveno napako: ljudem sem z besedami poskušal dokazati kaj sem oziroma kaj nisem, namesto da bi to enostavno bil oziroma ne bil. Ker je pač lažje govoriti. In ker se je lažje sprijazniti s tem, da gre svet v kurac, kot pa s tem da ne gre nikamor in bomo morali še nekaj časa vztrajati tu. In da ni današnja doba nič bolj dramatična kot katerakoli druga v zgodovini. 
Ali potemtakem smem biti zadovoljen? Če res v nikogar ne verjamem potem tudi ne potrebujem njegovega dovoljenja.

Wednesday, December 7, 2011

Zombie Nation

V Ljubljano prihaja Zombie Nation! AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!
Ekipa Safarija (jaz, Zana, PlankTon) in so-Moveknowledgementar Shekuza pa bomo rolali na malem flooru! How awesome is that?
Torej: Petek 9.12.2011, SMETNJAK X ZOMBIE NATION: Decemberfest
Dress code? Not Zombie but Nation!  
Več o dogodku in drugo zanimivo branje na: http://www.smetnjak.si/

Zombie Nation is coming to Ljubljana! AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!
The Safari crew (me, PlankTon and Zana) are taking over the small floor along with Moveknowledgement bandmate Shekuza! How awesome is that?
So: Friday 12/9/2011, SMETNJAK X ZOMBIE NATION: Decemberfest
Dress code? Not Zombie but Nation!  
More on the event and some interesting reading here: http://www.smetnjak.si/



DJ podvigov pa s tem še ni konec. Naš mesečni elektronski event Safari se ima zgoditi že naslednji teden, četrtek 15.12. v Gromki. Tokrat gostimo dva vrhunska producenta, ki bosta združila moči v hibridni live act in dj set: Qualiass in Yanoosh!
Meni, Zani in PlankTonu se bo za mešalko pridružil še Loutseau, izžrebali pa bomo tudi karto, katere lastnik bo do konca leta 2012 na stalni guest listi.
Več na: https://www.facebook.com/SafariKru

This month has some more cool dj events in store though, our monthly electro event Safari is on again next Thursday 12/15 in Gromka. This month's guests are the awesome producer duo Qualiass and Yanoosh, who will be performing live as well as deejaying. Me, Zana, PlankTon and Loutseau will be taking care of the rest of the evening. AND we'll be giving away an all year free ticket! 
More info: https://www.facebook.com/SafariKru



Tako, se opravičujem za toliko promocije in tako malo vsebine v tokratnem blogu, se bom poskušal oddolžiti v naslednjem postu. Hvala za branje in se vidimo!

Sorry for so much promotional news and so little content...I'll make up for it next time. Thanks for reading!

Sunday, November 20, 2011

Mesnica

Jutri in pojutrišnjem bomo v gledališču Glej ponovili plesno-gledališko predstavo Mesnica pri kateri sem sodeloval tako z glasbo kot tudi besedili. Nastajala je že med poletjem in je pravzaprav rezultat naših neskončnih debat z režiserko Sabino Schwenner in dramaturginjo Andrejo Kopač. Naše izhodišče je bilo preprosto: govorili bomo samo o temah, ki se nas konkretno dotikajo. Ali če smo bolj natančni: o stvareh, ki nam grejo na kurac. O njih ne smemo moralizirati, predstava naj bi bila zgolj dokumentarec našega okolja, brez sodb in brez patosa. Tako smo hitro prišli do številnih skupnih idej, do njih poskusili narediti čim večjo distanco, nato pa se preselili v gledališče in opazovali, kako se stvar razvija in upoveduje skozi ples, besedila, igro in glasbo. Znašli smo se v klavstrofobičnemu prostoru, ki smo ga poimenovali Mesnica in kmalu ugotovili, da pravzaprav igramo sami sebe. 
In nekaj recenzij: siol.net, dnevnik, SiGledal

Tomorrow and the day after I'll be working on the dance/theatre performance "Mesnica" in Glej theatre. It's a show for which I made the music and wrote a part of the script, basically the result of endless debating with director Sabina Schwenner and co-author Andreja Kopač. We agreed on two things: 1.We'll only deal with subjects that we actually deal with in our everyday lives, and 2.We will restrain ourselves from giving any moral judgement on these subjects. We quickly found common ground on a number of topics and then tried to distance ourselves from them as much as possible. Once we moved to the theatre we watched the ideas manifest themselves through words, dance, acting and music. We found ourselves in a dark, claustrophobic space we entitled "Mesnica" (Butcher shop) and realized that we're actually acting out the roles of ourselves. 

All photos by Peter Giodani: