EVROSLEPOTA

Zadnjih par leta opazujem, kako se večina kulturnih institucij v Sloveniji bori za preživetje. Ob nekaterih res slabih organizacijah se za ohranitev svojih dejavnosti borijo tudi tisti, ki so že neštetokrat dokazali svoj pomen pri postavljanju Slovenije na kulturni zemljevid sveta. Razlog: finančna kriza. Vsi od Radia Študent do lokalnih mladinskih centrov so se znašli v situaciji, ko morajo vsako potezo upravičiti tudi ekonomsko. Smo v časih t.i. kulturnih industrij, kjer ustvarjanje kvalitetne umetnosti, izobraževanje in grajenje skupnosti ni več samo po sebi dovolj. Potrebno je gledati na denar. A medtem ko alternativci po novem iščemo rešitve na trgu, se mrežimo, brandamo, co-workamo in kickstartamo, naši mainstream kolegi še vedno uživajo državno podporo kot v zlati dobi socializma. In to ravno tisti, ki prisegajo na trg in kričijo, naj se vsi že enkrat odklopijo iz državne dude. 

Žalostno, da mora na državno dudo priklopljeni umetniček kot sem jaz predavati o tržni logiki, ampak res nam očitno ni jasno. Ker za zgled popolne konkurenčnosti tako radi dajemo športnike, se za sekundo obrnimo k njim. Pri športih kjer leto za letom dosegamo mizerne rezultate, ljudje nehajo gledati tekme, sponzorji se umaknejo, država pa mora razmisliti o tem, kaj dela narobe. Morda bi bil čas, da preneha pošiljati svoje tekmovalce na mednarodna tekmovanja, ali pa najame nove trenerje in si taktiko zastavi drugače. Nima smisla biti jamajška bob ekipa. A za pop glasbenike to očitno ne velja. Po dveh desetletjih obupnih power balad in predzadnjih mest, so naša očesa še vedno uprta v Evrovizijo. Zakaj?

Slovensko sodelovanje v Evroviziji je glasbena različica TEŠ 6: projekt brez prihodnosti v katerega se vsako leto meče denar, pri čemer že vnaprej vemo, da ne bo obrodil sadov. Na svoj račun pridejo vedno isti avtorji, ki poleg honorarjev in promocije pokasirajo tudi neomejeno število radijskih in TV predvajanj. Gotovo ne bodo imeli težav pri izplačilih avtorskih pravic, saj ti isti avtorji praviloma zasedajo visoke položaje na SAZASu. Davkoplačevalski denar se tako pretaka v zasebne žepe, v zameno pa državljani vsakič dobimo porazne rezultate. Zakaj država, ki tako propagira “kulturne industrije” vedno znova nagrajuje pop glasbenike, ki bi jih vsak trg v sekundi izpljunil? Kaj ko bi si ti sloviti avtorji glede na njihove velike zaslužke naslednje leto sodelovanje na Evroviziji plačali iz svojih lastnih žepov? In kaj ko bi RTV že enkrat obupal nad njimi in se sprijaznil, da je stanje v domačem popu porazno?  Morda bi lahko z boljšo vsebino, kvalitetnimi glasbenimi oddajami in naprednejšo uredniško politiko vplival na to, da v ospredje končno pride nova generacija ustvarjalcev. 

Naslednjič, ko se bo zaradi "pomanjkanja sredstev" ukinila kakšna mladinska oddaja, se odvzelo sredstva prepoznavni gledališki predstavi, alternativni radijski postaji ali lokalnemu mladinskemu centru, se spomnite, koliko je RTV Slovenija v svoji zgodovini zapravila za porazne nastope na Evroviziji in kdo je od njih profitiral. Zakaj se za projekte s progresivno vsebino in izobraževalno vlogo vedno znova uporablja tržno logiko (“V krizi smo, ni denarja za pokrivanje vaših minusov!”), pri polpismenem, 30 let zaostalem pop trashu, ki ga pošiljamo na tretjerazredno tekmovanje, pa naj bi šlo za nacionalni interes? 

Stara šola

Že celo življenje nastopam po slovenskih klubih. Lahko rečem, da sem prekrižaril cel spekter alter prizorišč, od mladinskih centrov, študentskih klubov, skvotov in lokalov, do festivalov in dvoran. Skoraj vsak vikend pristanem v kakem drugem delu naše kokoške in se spoznavam z lokalnimi posebnostmi in lokalnimi posebneži. Kadar nisem na koncertu v vlogi nastopajočega sem tam kot poslušalec. Ob vsej raznolikosti koncertnega dogajanja po Sloveniji pa lahko v večini krajev opazim eno skupno značilnost: slab obisk na bolj sodobno, urbano obarvanih dogodkih. Kadarkoli se na odru igra nekaj, kar ne zveni kot Big Foot Mama, je publike bolj za vzorec, njihov odziv pa mlačen. In še ena lastnost združuje vse te kraje: skoraj nikoli se ne zgodi, da bi glasba, ki igra pred nastopom ali po njem bila stara manj kot 10 let. Obstajajo izjeme, ampak vsaj 10 let star izbor glasbene kulise je bolj ali manj pravilo na vseh dogodkih. Po nastopih organizator vedno reče bendu: “Ej, super ste bli, škoda da ni blo več folka. Ampak kaj češ, sej veš, tle pr ns je pač kmetija, folk tega ne šteka. Vi bi moral nujno it igrat vn!” Nato pa znova zažene playlisto iz svojega laptopa in v klubu zadonijo Big Foot Mama. Žur se lahko začne.

Kaj lahko iz tega sklepam? Da v klubih glasbeni program oblikujejo ljudje, ki se že 10 let niso navdušili nad nobeno novo glasbo? Naj bom zaskrbljen? Kakšen smisel ima, da se glasbenik trudi biti odprt, sodoben, aktualen, eksperimentalen, ali bog ne daj, svetovljanski, če pa glasbeni okus večine Slovencev za svetovnimi trendi zaostaja za minimalno 10 let? Če ga krojijo organizatorji, uredniki in novinarji, ki že od študentskih let niso slišali ničesar novega? “Ja, če pa noben več ne zna delat muzke tako kot včasih!” bodo rekli nekateri. “Pa naj si mladi sami organizirajo koncerte! Saj nimajo nobene samoiniciative! Pol moramo pa mi vse narest.” bodo dodali drugi. Po svoje jih razumem. Desetletje so se trudili vzpostaviti delovanje kluba in tam takorekoč pustili srce, zdaj pa da bi ga prepustili v roke tem kilavim, brezjajčnim najstnikom? Najstnikom, ki itak ne vejo, kaj bi radi ... Če že, bo staro gardo nasledil kak nadobudnež, ki bo dovolj let pomagal za šankom, da se bo dobro naučil vseh pravil, predsodkov in dogem scene. Na vrsto bo morda prišel, ko bo stari programski vodja zasedel kakšno višjo pozicijo v hierarhiji študenstega servisa.

Ne, to ni hate blog proti organizatorjem dogodkov v mladinskih centrih po Sloveniji. Večinoma gre za čudovite posameznike, ki se že dolgo brez prave nagrade s srcem in dušo trudijo vnesti nekaj alternativnega duha v vse konce te zatohle države, z njeno prestolnico vred. Vendar dobrim namenom navkljub jim večinoma ni uspelo pobegniti pred njeno zatohlostjo. Ker jim ni uspelo vzpostaviti stika z mlajšo generacijo. Mladinski centri so se mimogrede spremenili v žur place za 30 letnike. Uf, kako čas beži! Če v alternativni sceni (ki bi že po defaultu morala predstavljati neke progresivne ideje) zaostajamo za 10 let, lahko za večino drugih področij trdimo še marsikaj hujšega. Slovenija vedno zaostaja. In nima pojma, kaj bi z mladimi. Ne ve, kako jih vključiti drugače, kot da jih uči svoje vzorce in dogme. “Kar je delovalo za nas bo tudi za vas!” In ko se to izkaže za neumnost, se jim očita, da nimajo lastnih idej, nimajo volje, se ne znajo povezati. Mogoče res, ampak te besede preveč zlahka pridejo iz ust ravno tistim ljudem, ki so že del utečenega sistema. Sistema, katerega del mlada generacija ne bo nikoli mogla postati, saj jim vstop vanj blokirajo ravno oni. Te besede prihajajo iz ust generacije, ki je bila obupno neuspešna pri izobraževanju in kultiviranju svojega podmladka. Alternativa je v marsikaterem pogledu delovala isto kot starši, šole, univerze in druge institucije, ki so nehali vzgajati samostojno misleče ljudi in iz svojih otrok naredili potrošnike. Kjer se je iz načrtov za prihodnost izključilo mlade, se je ustvarilo okolje, ki se otepa sprememb in poveličuje nostalgijo.

....................

Pustimo glasbeno sceno in pojdimo raje na večje ribe. Ta teden je vlada usklajevala državni proračun in v zraku je prežalo veliko vprašanje, kje vse bodo klestili. Zaropotali so upokojenci. “Pokojnin nam že ne boste zniževali!” Oglasili so se sindikati. “Če boste rezali pri delavcih bo štrajk!” Bučni so bili gospodarstveniki. “Kisik! Kisik rabimo! Ne boste nas dušili z novimi davki!” In vsi so do neke mere dosegli svoje. Sistem teče dalje. No, vsaj navidezno. Kajti med vso to izmenjavo mnenj je umanjkalo mnenje zelo velikega dela prebivalstva. Mnenje kogarkoli, ki bi bil mlajši od 40 let naprimer. Naj bom zaskrbljen? 

To, da jih nihče ne predstavlja, pravzaprav ni veliko presenečenje. Na prstih ene roke lahko naštejem prijatelje, ki so redno zaposleni, ostali pa spadajo v razred tako imenovanih prekarnih delavcev in seveda brezposelnih. Delež mladih z začasnimi zaposlitvami znaša nad 70%, a njihovi interesi nimajo skupnega predstavnika. Kaj sploh so naši interesi? Kaj imam jaz, glasbenik, skupnega z učiteljico aerobike in pilatesa? Kaj ima ona skupnega s tehnikom, ki montira zvok za radijske oglase? Kaj ima on skupnega s freelance fotografom, novinarjem, inštruktorjem plavanja, blogerjem, oblikovalcem ... Skupno nam je to, da smo se pač nekako znašli. In da v veliki meri sestavljamo tisto sivo ekonomijo, proti kateri se je vlada zavezala bojevati.   

Lahko bi rekli, da mladi niso dobrodošli v klubu. Nekaj se jih bo naučilo pravih plesnih korakov in bodo morda prišli do kakega položaja, ko se bo starejši kolega umaknil na višjega, ostalim pa se priporoča zdaj že klišejski, standardni recept: “Pejte ven, v tujini je vse mogoče! Kaj boste vztrajal v tej bedni državi!” Ja, če je tujina tak Disneyland, zakaj ne greste vi? Potegne se na dan drug recept: “Preusmerite se, prekvalificirajte se! Dodatno se izobrazite! Danes na trgu zaposlitve šteje samo še fleksibilnost!” Zato imamo na trgu dela ogromno mladih, ki so poleg poklica iz katerega so diplomirali postali še tajski maserji, part time prevajalci, novinarji, stand up komiki, kelnarji in didžeji. Gospodarstvo gotovo nori od veselja. Ok, mogoče je ne glede na neskončne prilagoditve res težko prodreti na trg dela. Poskusite raje tale recept: “Znajdite se! Ne iskati zaposlitve, ustvarite si jo! Saj imate tisti vaš, kaj je že... internet! Ja, internet, tam se skriva ogromno možnosti, samo lotiti se morate!” In že zdaj imamo generacijo, ki je sprijaznjena s tem, da po končanem faksu pri starših doma dela za lajke in retweete, namesto da bi delala za denar. Ko vsi recepti odpovejo, se na dan pritegne primer kakega uspešnega vrstnika, ki mu je vendarle uspelo, ter se nam ga vrže v obraz. “Poglej, Mateja je 2 leti iskala službo, potem je pa imela dovolj čakanja in je začela iz odpadne embalaže izdelovati nakit v obliki gosenic, ga prodajati preko svojega bloga, zdaj je pa zaslovela v Hong Kongu! Vidiš, vse se da!” Za zgled se nam ponujajo še tako majhni in naključni uspehi. Če nas ni nihče v Hong Kongu odkril, smo si pač sami krivi. Nismo bili dovolj dobri. 

Svet je resnično postal X-Faktor; reality show, kjer komisija (ki tako klišejsko predstavlja afirmirano elito) presoja možnosti mladih posameznikov, da se uvrstijo naprej in uresničijo svoje sanje. Tekmovalci bodo vse njihove komentarje vzeli smrtno resno, medtem ko jim s svojimi srčnimi nastopi zagotavljajo ogromno gledanost. Veseli so že, da lahko v igri sodelujejo, plačani pa bodo v lajkih na Facebooku. Nikoli pa ne bodo postali eni izmed njih. In tu leži paradoks: z vsemi močmi se trudimo upoštevati nasvete uveljavljenih avtoritet, ki so očitno zavozile svet in ga nameravajo izčrpavati še naprej do njegovega bridkega konca.

.......................

Sedanja generacija študentov, prekarnih delavcev in brezposelnih mladih bi se morala povezati in upreti tem tokovom družbe. Žal pa smo že do skrajnosti individualizirani in ne moremo več imeti skupnega cilja, ki bi uporu dal smisel. Smo popolnoma razdrobljeni in nepovezani. Na te paradokse je v svojem filmu Razredni Sovražnik odlično opozoril mladi režiser Rok Biček (držim pesti za njega, da mu bo uspel čudežni preboj na polje velikih igralcev in iz njega izriniti kakega dinozavra). Razred se upre svojemu razredniku Zupanu, karikiranemu pripadniku stare šole, a se kmalu izkaže, da niti v uporu ne najdejo skupnega jezika. Zupan svoje razrednikovanje zaključi z govorom, polnim bolečih resnic: Nihče v razredu, razen sošolka, ki je storila samomor, se ne zna za nič odločiti. V tem mlačnem stanju neodločnosti in apatije pa jih več kot očitno zadržujejo tudi starši in drugi učitelji, ki se v nasprotju z Zupanom obnašajo, kot da njihovi učenci ne bodo vsak čas morali vstopiti v resnični svet in se z njim spopasti. Kot da so si zamislili prihodnost brez njih.

Na vstop v resnični svet se zato čaka in čaka, odlaga se ga v nedogled. Slovenija jih ima 22, pa še ni v njem. Gradili smo si vzporedne svetove, se prepustili čarobni virtualnosti interneta, potovali v eksotične kraje in se slikali z vsemi našimi vzorniki. Tudi po 30. letu večinoma še zgledamo kot študenti, ker živimo kot študenti in v številnih primerih tudi res smo študenti. Ni videti, da bi nam bilo kaj hudega. Vedno imamo za kavo in za čike, pa povsod je wifi. Vedno se lahko vrnemo domov k staršem. V bistvu je vse ok. Samo da se ne rabimo za kaj odločiti. Kaj bo prišlo po Big Foot Mami? Po Jankoviću? Po krizi? Komu bodo zaupali našo kulturo, naša mesta, državo, prihodnost? Gotovo ne nam. Mi ne bi vedeli kaj z njimi početi. Zato čakamo. Slovenija se je medtem iz svetilnika Evrope spremenila v žur plac bruseljske birokracije. Nočemo in nočemo odrasti in sprejemati odločitev. Eni bi se vrnili v topel očetovski objem Tita, ki je žal umrl, drugi pa v materinsko naročje Angele Merkel, ki je žal še kako živa. Samo da ne bo treba stopiti na samostojno pot. Kako dolgo lahko odraščaš, preden spoznaš, da ne boš nikoli odrastel? 

Če kaj, smo dežela vrhunskih posameznikov z odličnimi idejami, ki jih vedno realizira nekdo drug, nekje drugje. “Saj veš, tuki je kmetija, folk ne šteka.” Koliko časa si lahko še privoščimo ne štekat? Morda ni javnofinančni primanjkljaj tisto, kar moramo za vsako ceno nadoknaditi. Morda je bolj pomembno nadoknaditi 10 let sprememb, idej, talenta in energije, ki smo jih vrgli stran, ko smo ustvarili izgubljeno generacijo. 

    

TEDEN DOBRIH IDEJ #1

Kot ste nekateri opazili, sem na Facebooku in Twitterju začel zbirat dobre ideje, povezave in informacije o ljudeh, ki iščejo konkretne rešitve na svojih področjih. Ob vseh katastrofalnih ukrepih vlade in otroških maškeradah na raznih Rovtah se namreč človek počuti, kot da smo res narod totalnih debilov in da nismo sposobni niti osnov zdrave pameti. Ampak to ni popolna resnica. Poplava novic o raznih debilih pogosto zamegli tiste posameznike in ekipe, ki se samoiniciativno spopadajo s krizo in na različnih nivojih iščejo rešitve, utirajo pot alternativam in povezujejo ljudi. Želim si poiskati takšne ljudi, se povezovati z njimi, jih podpreti in jim pomagati pri dobrih projektih. Namesto da se ubadamo samo z nesposobneži (prav je, da jih identificiramo, a ne zaslužijo si toliko pozornosti) dajmo še malo osvetliti tiste sposobne. Vsak teden bom zato objavil nekaj povezav na zanimive nove ideje, ki jih doživljam kot pozitivne. Pošljite mi linke na ideje, ljudi in kolektive, za katere se vam zdi, da delajo dobre stvari, pa jih dajmo malo šerat po socialnih omrežjih. Škoda bi bilo, da grejo dobre ideje in poštene rešitve mimo nas. 

V igri so seveda čisto vsa področja, in to od lokalne, grassroots ravni, do čisto institucionalnih na državni ali mednarodni ravni. Povsod se iščejo rešitve.

Na željo nekaterih pa je tukaj na blogu seznam objav prejšnjega tedna, da se ohrani v malo trajnejši obliki. Če mi bo uspelo, bi rad vsak konec tedna objavil podoben seznam idej, ki se bodo nabrale. Iz sociološkega gušta pa zraven pod vsako objavo pripisujem še število lajkov in šerov, saj nam informacija o tem, kaj pri ljudeh "vžge" in kaj ne, marsikaj pove o stanju duha znotraj alternative. Vem da to ni objektivna cifra in da je vzeta zgolj iz vzorca mojih 4000 Facebook frendov, ampak vseeno si bom dovolil nekaj sklepov. Različne ideje v povezavi s hrano, še posebej če so zraven besede "bio", "eko" ali "domače", naletijo na takojšen pozitiven odziv velikega števila ljudi. Bolj sistemske rešitve so zaradi suhoparnosti seveda bistveno manj popularne. Na samem dnu popularnosti pa so vstajniške ideje, oziroma protesti in politična aktivacija civilne družbe. Pustim, da do sklepov pridete sami.

1.) AKCIJA "KEJ B'Š BREJSKU" DOBRA DELA.SI

Ful pametna akcija od človeka, ki kupuje breskve direkt od ajdovskih kmetov in jih po isti ceni razvaža naročnikom. To bi bil lahko vzorni model kako rešti marsikatero propadajočo panogo in regijo v Sloveniji. Zraven pa še dobimo dobre domače proizvode. Treba je podpret take ljudi! 

http://www.dobradela.si/zelja/zelim-pomagati-kmetiji-blizu-ajdovscine-z-vami-jesti-socne-zrele-breskve-po-1-fruktal-jim-baje

78 likes, 6 shares

2.) SISTEM IZMENJAVE HRANE IN SEMEN ZELEMENJAVA

Začeli smo s sadjem (dobradela.si), nadaljujmo pa z zelenjavo. Počekirajte, kakšno mrežo vzpostavljajo Zelemenjava.

https://www.facebook.com/Zelemenjava

106 likes, 11 shares

3.) SISTEM TREH INFORMACIJSKIH TOČ TOMAŽA PANGERŠIČA

Ko že govorimo o ljudeh, ki se ukvarjajo z ekonomično porazdelitvijo hrane in samopreskrbo, bi bilo dobro omeniti človeka, ki išče nekatere sistemske rešitve za to. Tomaž Pangeršič ima nekaj zelo konkretnih in pametnih predlogov. Poleg tega se ukvarja s praktičnimi rešitvami tudi v širšem pogledu, njegov sistem Treh informacijskih točk ponuja kar precej v razmislek. Kako prepoznati neizkoriščene potenciale v družbi in hkrati spodbuditi solidarnost. Kaj od tega bi moralo priti v parlamentarne razprave.

http://tomazpangersic.wordpress.com/

38 likes, 6 shares

4.) POENOSTAVITEV OBRAZCEV MATJAŽA ČUKA

Lahko je govoriti o možnih sistemskih spremembah, a kaj ko se pri nas tudi najosnovnejši postopki zataknejo že pri pultih uradov. Verjetno se vsi strinjamo, da je birokracija velik problem Slovenije. Ta problem pa se začne že pri obrazcih. Mag. Matjaž Čuk je nekaj časa nazaj zasnoval fantastičen vzorec, kako poenostaviti obrazce javne uprave. Ta zelo učinkovit sistem bi lahko verjetno stekel že v nekaj dneh, če bi bil interes. A kdo ve, kaj se je zgodilo s tem predlogom? A je to prišlo do vlade? Kako lahko posredujemo, da ta enostvna sprememba steče in nam vsem prihrani živce, državi pa denar?

http://www.dmagazin.si/2013/07/poskus-preoblikovanja-obrazca-slovenske.html

30 likes, 4 shares

5.) BREZPLAČEN SISTEM OCENI ŠKODO.SI

Ena čisto pragmatična in enostavna. Velikokrat slišim negativne izkušnje od ljudi, ki morajo popraviti avto in nimajo znanja da bi zdevo približno ocenili. Zato seveda prihaja tudi do zlorab in nategov iz strani delavnic. Nekdo je zasnoval preprost brezplačen sistem, kako priti do pravih številk in rešitev. Ta je dober tako za mehanike kot tudi za uporabnike.

http://www.oceniskodo.si/

28 likes, 1 share

6.) BITKA PROTI NOVODOBNIM ZASVOJENOSTIM LOGOUT.SI

Verjamem, da bo internetna zasvojenost kmalu ena najbolj perečih bolezni sodobnega časa, ki pa jo zaenkrat popolnoma ignoriramo. Uporabna tehnologija se razvija s svetlobno hitrostjo, psihološki razvoj, družbena ureditev in celo vsakodnevna pravila obnašanja pa svetlobna leta zaostajajo. Ekipa LogOut opozarja na problematiko zasvojenosti z digitalnimi tehnologijami in nudi brezplačno pomoč, predavanja in nasvete. Njihovo delo se bo po mojem mnenju v naslednjih letih izkazalo za zelo pomembno.

http://www.logout.si/

50 likes, 5 shares 

7.) PROTEST PROTI POLITIČNEMU NEPOTIZMU, KORUPCIJI IN NEPOTIZMU

Ker se je vlada v veliki meri pokazala, da ni pripravljena na dialog in razmislek o drugačnem pristopu k reševanju krize, bo treba spet začet protestirat. Predvsem mi je všeč, da v tej "novi sezoni" ne gre več za klasično bitko levi/desni, ampak za boj proti političnemu nepotizmu, korupciji in nepotizmu nasploh. Kot so zapisali na strani eventa: "Imenovanje Gašparja Gašparja Mišića je dokaz, da niti levi niti desni ne delujejo v interesu Slovenije. Vseeno jim je za skupno dobro. „Desni“ obujajo domobranstvo, „levi“ plenijo po državnih podjetjih. Imenovanje Mišića je dokaz, da imamo v Sloveniji opravka s propadajočimi tajkunsko-političnimi-bančnimi bandami, ki si hočejo prisvojiti še tisto malo skupnega premoženja, kar ga je ostalo v Sloveniji. Imenovanje Mišića je tudi dokaz, da se Zoran Janković ni umaknil z vrha državna politike, ampak, nasprotno, da še kako vpliva na ključne odločitve v Sloveniji." 

Povejmo vladi, da nam je dovolj njihove ignorance in sprenevedanja. Politične in družbene alternative počasi zorijo in se razvijajo, pomagajmo jim na poti.

https://www.facebook.com/events/182758288572762/

23 likes, 4 shares

Še vedno iščemo ideje, posameznike in skupine! Pošljite svoje predloge in jih delim dalje.  

Bitka za dober spanec - pismo Aljoši Bagoli 2. del

Predbranje:

Kolumna Aljoše Bagole v Marketing Magazinu

N'tokov prvi odgovor na blogu

Aljošin odgovor N'toku

N'toko = indie-Bagola (sori za bedn fotošop)

Aljoša pozdravljen. V tokratnem pismu bom moral biti malo bolj previden s svojim tonom, saj sem od zadnjič precejkrat slišal očitek, da sem preveč prijazen in spoštljiv v svojem pisanju. Ljudje začenjajo sumiti, da sva v resnici naklepno sodelovala in da je to samo publicity stunt. Mnogo raje bi videli, da bi te raztrgal na koščke, kot pa da poskušam s tabo govoriti. Zato moram prvih par besed nameniti njim. Zakaj sem se pravzaprav sploh lotil te debate okoli tvojih reklam in kolumne v obliki pisem? Ker nam tako nazorno prikazuješ, kako širok spekter ljudi se čuti del protestniškega gibanja. Kako se pravzaprav vsi počutimo kot del rešitve. Od anarhistov, za katere ni nihče v državi Sloveniji dovolj čist da bi predstavljal tako čiste vrednote, do oglaševalcev, ki se jim ne zdi sporno proteste vtakniti v reklamo za državno telekomunikacijsko podjetje, ki jo izdeluje agencija v večinski državni lasti. Od Matije Solceta, ki je ob vsakem vremenu in vsaki priložnosti vihtel svojo harmoniko, do Dan D, ki so prišli na vstajo nastopiti pod pogojem, da bo njihov koncert med javljanjem v TV Dnevnik. Od sekunde, ko je postalo jasno, da bodo protesti postali redni in množični, se je začel odvijati boj za moralno višji teren. Boj, ki je vstajo popolnoma izčrpal. Bralcem, ki jih torej zanima, zakaj se sploh pogovarjam s tabo, tukaj dajem jasen razlog: ker hočem vedeti, kako za vraga je reklama za Itak paket vse, kar nam je ostalo od uporniškega duha? Z odgovori si mi pomagal to razvozlati, kar se mi zdi vredno precej več kot pa 5 minut hejtanja, pa naj bo še tako zabavno. Bralcem se že vnaprej opravičujem za premalo adrenalinskega šusa, nizkih udarcev ali šokantnih resnic iz ozadja. Za to obstaja dovolj drugih medijev.

Zdaj pa pojdiva k stvari. Za potrebe analize torej recimo, da midva predstavljava skrajna pola Slovenske "kritične" javnosti. Zajameva torej večino urbanega prebivalstva, ki se ima na tak ali drugačen način za kritičnega; od vojsa free marketa do vojsa anti-establishmenta. Zanimivosti se ne nahajajo v najinih razlikah, ampak v podobnostih. Kaj imava skupnega poleg tega, da sva oba priviligirana bela moška? To, da se oba hočeva dobro počutiti o sebi. Hočeva se videti na strani dobrega, na strani pravice. Kot sam praviš, pomembno je dobro spati. Toda kako v tem razvrednotenem svetu nenehnih kompromisov in ob dejstvu, da sva priviligirana bela moška, priti do mirnega spanca? Tako kot vsi drugi: vzpostavljava se kot nasprotje tega, kar velja za zlo. Hočeva biti videna na strani ljudstva, ne na strani političnega establishmenta. Protesti nama za to pridejo zelo prav. Tukaj je moja izhodiščna točka bistveno boljša kot tvoja, saj me zaradi moje vloge "alpha-indie subjekta" (hvala za naziv, bo prišel še prav) ljudje jemljejo bolj za svojega, kot jemljejo tebe, ki si za nas hočeš nočeš človek iz osovraženih institucij in tračarskih medijev. Toda kako sva lahko potem na isti strani? Ali lahko oba dobro spiva? Ni problem. Več nas hoče stati na strani pravice, bolj je podoba pravice relativizirana, abstraktna, zlo pa postane manj definirano. Čisto konkretni obrazi županov, ministrov in tajkunov na naših protestniških transparentih so postali Itakovi anonimni kravatarji in sodniki, ki bežijo pred mladimi. Na začetku je bilo dovolj, da nisi bil član vladajoče koalicije in si se že lahko imel za dobrega, zdaj pa zadostuje že to, da nisi ... no, kdo že? Vsi smo ok, dokler ne nosimo kravate ali sodniške halje! Juhu! Naš čas!

Tvoj način da prideš do štemplja "dober človek" je, da čimbolj zamegliš podobo tega, kaj zlo sploh je. Moj način pa je obraten, da zlo čimbolj natančno identificiram in ga poiščem tudi v svojih vrstah, kot se spodobi za pravega alfo. Tvoja metoda je vključevanje vseh, moja pa izključevanje. Kazati s prstom na vsakega Bagolo, ki se poskuša pririniti zraven. Boj za alpha pozicijo protestniškega gibanja pa je zelo krut, slej ko prej se najde nekdo, ki s prstom pokaže nate in reče: "Sej ta ni pa nč boljši kot un Bagola, povsod se zravn rine pa gleda kje bo mel kak profit!" S to prakso smo nadaljevali po spirali navzdol, dokler nismo izločili čisto vseh predstavnikov upora. Ampak glej ga zlomka, zdaj je edini, ki nas še predstavlja ravno tisti zoprni Bagola, ki je prag tega, kaj še velja za upor, spustil najnižje! In na volitvah bo zmagala ena izmed znanih političnih opcij, ki bo prag tega, kaj še velja za etično vladanje, spustila najnižje. Tako Janković kot Janša sta že pokazala, kako malo jima pomenijo sodbe sodnikov, kaj šele ljudstva. 

Poglej kam naju je pripeljala najina potreba po tem, da bi za vsako ceno bila videna kot good guya: ti si se znašel na napačnem koncu protestniške jeze, jaz pa sem ostal brez soprotestnikov.

Podobnosti med nama pa je še precej. Najbrž uporabljava isti računalnik, isti telefon, istega mobilnega operaterja, hodiva v iste trgovine in v iste lokale. Zaradi tega ti najbrž spiš malo bolje, jaz pa malo slabše. Kaj se bom pretvarjal, tako me mori, da pišem komade o tem! Ampak resnici na ljubo se ob koncu dneva grem tudi jaz marketing. Ti prodajaš telefone, jaz pa muziko. N'toko kot "indie-alpha subjekt" (res mi je všeč ta skovanka...) ni nič drugega kot brand, ki ga ustvarjam z vsakim komadom, z vsako fotko, z vsakim statusom in celo v tem trenutku, ko na blogu vzpostavljam svojo vlogo kot "Anti-Bagola". Sem pravzaprav samo indie-bagola (kako ni tega doslej nihče opazil?!!!). Vse te informacije pa svojim followerjem dan za dnem rinem v grlo skozi storitve, ki jih ponujajo gnusne korporacije Facebook, Soundcloud, Google ... Zato se nikakor ne smem imeti za boljšega od tebe. Kvečjemu sem neumnejša verzija tebe, saj ob tem da počnem podobne stvari manj zaslužim in imam povrh vsega še slabo vest.

Te podobnosti je težko sprejeti, ne le meni ampak tudi mojim somišljenikom, saj kot že rečeno svojo moralno superiornost lahko vzdržujemo samo tako, da se vzpostavimo kot nasprotje nekoga moralno spornega. Zato se tudi moj bralec zdrzne ob sami misli, da bi naju videl v isti sobi. To bi mu porušilo črno/belo sliko sveta, good vs. evil, money vs. people. Kot da nisem na Facebooku ravno zaradi tega bralca, ki hoče biti preko svojega najljubšega korporativnega internet servisa nonstop deležen potrditev, da je na strani dobrega, da ima dober okus, da ima dober smisel za humor, da dobro zgleda ... Ali smo se sposobni spopasti z norim dejstvom, da svet ni črno-bel, da se ne deli na dobro in zlo, niti ne na rdeče in belo? Da ni enega univerzalnega odgovora na vse dileme, pač pa le nenehno boleče izpraševanje vesti in pretehtavanje vrednot? In kar je najhuje: možnosti da zajebemo. Indijci imajo pregovor za vsako situacijo: "Lahko je izbirati med dobrim in zlim, toda med dobrimi možnostmi izbrati boljše dobro ali med slabimi manjše zlo, to so resnične izbire našega življenja." Tisti, ki ni sposoben narediti te izbire, mu narava sama dodeli večje zlo.

Če sta torej diametralna nasprotja N'toko in Bagola v svojem bistvu isti korporativni gnidi, to velja tudi za cel spekter kritične urbane javnosti, ki je vmes. Vsi, ne glede na poklic, iz sebe ustvarjamo brand kritičnih, dobrih, sočutnih ljudi. To je resnica sodobnega urbanega uma. Bolj kot doseči nekaj dobrega nas zanima počutiti se dobre. Ne zanimajo nas človekove pravice, pač pa naša individualna pravica do občutka moralne čistosti. Ta je nedotakljiva, pa naj bodo posledice kakršnekoli. Ali si upamo reči, da ima Aljoša prav in nas je velik del vstajnikov na protestih izvajalo le podaljšek tega, kar počnemo doma na socialnih omrežjih, torej iskalo potrditev, da smo na strani dobrega? Gotovo ne na zavestni ravni, ampak vprašati bi se morali, zakaj smo odnehali takoj, ko nam javnost ni več podeljevala nobenega priznanja. Ko je zmanjkalo lajkov. 

Toda kam z vso to filozofsko navlako? Če smo vsi slabi, kako sploh živeti? Tvoj odgovor je, da je edina človekova dolžnost udejanjati svoj talent in na koncu dneva mirno spati. Zelo pragmatično vodilo. Ampak čaki malo, a ni to tudi vodilo slovenskih tajkunov? Političnih manipulatorjev? Koruptivnih funkcionarjev? Udejanjajo svoj talent in mirno spijo. V to sem prepričan. Bavčarju pol kurca ni jasno, da je naredil kaj narobe. Tudi Zavrlu ne. In kot kaže tudi tebi ne, saj se ti ne posveti nobena možna povezava med njegovim lobiranjem in vašo poslovno uspešnostjo ...

Zato poskusiva to logiko obrniti na glavo: Aljoša, midva nimava kaj dobro spati! Če se hočem imeti za nekoga, ki mu ni vseeno, potem pač slabo spim. Vmesne poti ni. Ko se začneš ukvarjati z družbenimi problemi, to s sabo nosi neprestano izpraševanje vesti in pretehtavanje vrednot, iskanje manjšega zla in boljšega dobrega, učenja od napak in sprejemanja kritik. Pomeni nenehno ugotavljanje, da si v marsičem sam na strani problemov. Dejstvo, da so naši kritiki v marsičem isti kot mi, nam ne sme biti vir zadovoljstva ampak vir skrbi. Ja, težko je spati z vsem tem v glavi. Toda medtem ko svet vsak dan postaja slabši, nam vsi poskušajo prodati občutek, da smo mi pa v redu. Da smo na strani ta-dobrih. Kadar tega občutka ne kupujeva, ga pa prodajava. Žal pa svet ne bo postal boljši, dokler se mi o sebi ne bomo počutili slabše. Nikoli si ne smemo dovoliti tako mirnega spanca, kot ga uživa Bavčar. Bežati moramo čim dlje stran od vseh, ki nam prodajajo občutek, da smo v redu, da smo dobri. Nehajmo en drugega trepljati po ramenih, ampak si raje priznajmo, kakšen dvoličen gnoj smo. Raje se družimo s tistimi, ki nam dajejo slabo vest. Ko bomo ob "made in China" napisu na naših napravah in "made in Bangladesh" na naših cunjah vsi pogledali v tla, bomo začeli iskati alternative. In te bodo hitro vzniknile (oziroma že obstajajo). Bolj nas bo sram vsakega kompromisa, manj bo kompromisov. Če bi se glasbeniki, ki smo nastopali na prireditvi ambasade ZDA sramovali en drugega, ali pa bi se nas sramovala publika, bi najbrž zbrali pogum reči jebeš to sranje in iz vsega skupaj naredili statement. Tako pa smo se potrepljali po ramenih, si razblinili morebitne dvome, odigrali, pobrali keš in šli vsak svojo pot. Prag smo si postavili nižje namesto višje. 

Ker si v svoji kolumni izpostavil, da imaš kot oglaševalec odgovornost prispevati k spremembam pravil družbe, bi moral spati slabše. Ker praviš da ni tako, imaš na srečo mene, da ti pri temu pomagam. In seveda obratno. Aljoša, hočeš nočeš imaš kot eden najvidnejših obrazov "tretje najbolje uvrščene agencije za komunikacijsko učinkovitost na svetu" precej širši domet vpliva, kot ga ima 8. najuspešnejši slovenski raper. Imaš dostop do informacij in možnosti širitve informacij, o kakršnih lahko jaz samo sanjam. Če že hočeš govoriti o družbenih problemih, potem lahko pričakuješ, da bomo od tebe zahtevali precej več, kot si nam dal. Z Itak reklamo pač nisi za mlade naredil ničesar, tako kot tvoji nasprotniki s hejtanjem reklame nismo naredili ničesar. Če pa se hočeš s površinskim koketiranjem z vrednotami revolucije dobro počutiti o sebi, lahko pričakuješ temu primerno reakcijo. Definitivno si dovolj inteligenten, da to veš in si vedel že na začetku. Priznam, bolj ga najebeš kot jaz. Kot dolgoletni indie-alpha subjekt ti zato lahko dam par nasvetov: če nočeš da te mečemo v isti koš s politiki, ne uporabljati njihovega načina argumentiranja. Skupno vam je namreč to, da cel svet postavljate v narekovaje. Ko vas nekdo napade vsi postanejo "levičarji", "vstajniki", "ljudstvo", "osvoboditelji", "sodniki", "tožilci"... Zato, ker nihče zares ni to, kar pravi da je, tudi nima nihče pravice kritizirati. Vedno mu lahko odvrneš: "Jaz mirno spim, kaj pa ti?" Če bom začel tvoje besede postavljati v narekovaje, ne bova daleč prišla. Kajti za marsikoga si "kreativec", ki "udejanja" "svoj" "talent". Bolj slab dialog bi bil to. In še ena stvar, ki se je moraš paziti: igranja vloge žrtve. Vsak obsojeni politik meni, da je nad njim bila izrečena fatva. Strinjam se, da so številni napadi nate slaboumni in neokusni, toda njihova nekompetentnost nikakor ne opravičuje vsega, kar v življenju narediš. Tudi to počnejo politiki, ki se izgovarjajo, da imajo vendarle pravico do spoštovanja. Po zakonu že, v praksi pa si moraš spoštovanje prislužiti s svojim delom, ne le dobrim PRjem. Dober oglaševalec nam skupaj z nekim pojmom v glavo vžigosa tudi njeno sliko. Ko smo med vrhuncem vstaje pomislili na besedo zlo, so se nam pred očmi naslikali določeni obrazi. Če želiš vedeti, zakaj ti ljudstvo ne da miru in te noče vzeti za svojega, je moje skromno mnenje, da nam prodajaš pojem "zlo", nikakor pa nam nočeš dati obrazov, na katere bi ga lahko prilepili. Ker se v celem času do ničesar in nikogar konkretno ne opredeliš. Razen, da imaš pravico do tega, da te pustimo pri miru. Morda so zato besedo "zlo" nekateri začeli limati nate? Just a thought.

.........

Ok, pošteno že preizkušam tvojo potrpežljivost in kradem čas bralcem. Naj zapišem samo še strnjen zaključek. Dokler je naš cilj zgolj počutiti se dobre, bodo protesti samo še en izdelek na polici. Vseeno je ali protestiramo ali pa kupimo protestniško navdahnjen telefon. Verjetno bi morali protestirati zato, ker nas je sram v kakšni bedi živijo nekateri ljudje. Ker nas je sram, kakšna država postajamo. Ker nas je tako sram, da ne moremo več spati. Brez skrbi, tudi takšni protestniki obstajajo: tisti, ki niso nehali hoditi na ulice takoj ko je zmanjkalo lajkov. Ko bomo vsi sposobni tega, bodo protesti gotovo uspešni. Ali še bolje, ne bodo več potrebni.

Do takrat pa bi ti rekel le še hvala za tvoje kritike, za to, da se danes o sebi počutim malo slabše. Upam, da se je nekaj tega slabega počutja prijelo tudi tebe. Da sem vsaj za malenkost omajal tvoj trden spanec. Če ga še nisem, mi sporoči, imam še precej arzenala.  Upam tudi, da se bo kanček tega kislega občutka prijel še koga drugega. Zelo me namreč skrbi, ko se ljudje na tako odgovornih položajih, kot je naš, tako dobro počutimo sami o sebi in nikoli ne podvomimo v to, kar počnemo (celo takrat, ko nas na to opozarja cela država). Dobro vem, kako nevarno je biti obdan samo z ljudmi, ki občudujejo vsako tvoje dejanje. In kako dragoceni so tisti, ki ti znajo na zrel način povedati, kdaj si zajebal in kdaj zmoreš nekaj storiti bolje.

Upor kot brand - Pismo Aljoši Bagoli

Verjetno ste v zadnjem mesecu zasledili reklame za pakete Itak, ki z estetiko protestov prikazujejo nekakšno vstajo mladih. Reklamna akcija je naletela na veliko neodobravanje kritične javnosti, kmalu pa se je na netu pojavila stran Plitak.si, ki parodira omenjeni način oglaševanja in zraven opozarja na nepravilnosti pri proizvodnji telefonov, kot tudi v oglaševalski industriji. Tako kot reklame Itak, je tudi stran Plitak.si naletela na mešane odzive, saj so jim nekateri očitali dvojno moralo in populizem. Pred kratkim je svoje stališče do teme v kolumni za Marketing Magazin razjasnil sam idejni vodja reklamne kampanje, kreativni direktor Pristopa Aljoša Bagola. Njegovo besedilo me je pustilo zelo zmedenega, saj pravi, da je bila ideja za to akcijo povsem progresivna in je želela spodbuditi angažiranost v oglaševanju. Osebno v zgodbi še vedno vidim precej lukenj, zato sem svoja vprašanja namenil kar Aljoši samemu. Ne z namenom, da prispevam k sporu Itak/Plitak, pač pa da poskušam odpreti dialog med navidez povsem nekompatibilnimi svetovi. V razgovor ste vabljeni vsi, ki imate kakšno misel na to temo. Žaljive in prostaške commente, ki ne prispevajo k vsebini debate pa bom brisal.

Toscanijev oglas za Benettonovo akcijo Unhate

.............

Aljoša, ne bi rad izpadel kot da te osebno napadam niti nočem izpasti kot zoprn levičarski kričač (čeprav tak na koncu vedno izpadem). Priznam, sem eden od tistih zadrtih nasprotnikov logike marketing sveta, ki se mu je obračal želodec ob zadnji reklamni akciji Itak, ter na ves glas širil anti-reklamno akcijo Plitak.si. Vsekakor pa nisem eden tistih, ki verjame, da oglaševalci ne bi smeli imeti političnega mnenja in se kritično opredeljevati do aktualnega dogajanja. Niti se nočem imeti za moralno neoporečnega razsodnika. Zato sem bil vesel tvoje kolumne v Marketing Magazinu, kjer si razodel svoj pogled na polemike okoli oglasa. Če je namen akcije mladim posredovati sporočilo, "da obračunajo z zgrešenimi pravili tega časa in si/nam postavijo svoja" in hkrati tudi vzpostaviti, da imajo oglaševalci dolžnost kritično osveščati družbo, sem nad idejo navdušen in jo bom prvi podprl. Moram pa priznati, da so mi po branju kolumne v glavi ostala številna vprašanja nepojasnjena. 

V času poteka akcije, ko gledamo Pristopove plakate s podobami mladih, ki preganjajo politike, poslovneže in sodnike, v medijih beremo o direktorju Pristopa Franciju Zavrlu, ki se pred finskimi preiskovalci zagovarja za pranje denarja v Luksemburgu. Beremo o njegovi vse jasnejši povezavi z ravnokar obsojenimi v korupcijski aferi Patria. Beremo, kako je Pristop vabil na slovesno postavitev spominske plošče četverici JBTZ, kjer sta se Janša in direktor Zavrl veselo kitila z zaslugami in častmi. Ali ni Janša osrednji lik, takorekoč predstavnik vsega, proti čemur naj bi se (in so tudi dejansko se) mladi upirali? Pristop vsekakor ima finančno in medijsko moč "spremeniti pravila igre". Je velik igralec na slovenskem medijsko/političnem prizorišču. Vendar to moč v vlogi lobija vedno znova izrablja za varovanje hrbtov političnih in gospodarskih zaveznikov, v zadnjem desetletju pa je bil pogosto vpleten v zgodbe o spornih političnih kadrovanjih in menedžerskih prevzemih. Popravi me če se motim, ampak težko bi ocenil Pristop kot podjetje, ki dviga raven etičnosti v našem poslovno/političnem prostoru. Vem, da z dejavnostjo direktorjev verjetno nimaš nobene povezave, zato nočem teh odgovornosti metati nate, niti kritizirati poslovnega uspeha in kreativne vsebine vašega dela, me pa zanima, kako se do vodstva opredeljuješ? Kakšno je tvoje mnenje o zavezništvu Janša-Zavrl? Ali se ti ne zdi naivno pričakovati, da bo kritična javnost ob vsem kar ve o Zavrlu, brez pripomb sprejela revolucionarne slogane reklamne akcije Itak? Ali ne spada med tiste, ki bi v tvoji reklami moral pred mladimi bežati? 

Protestniki znamo biti arogantni, netolerantni in dvolični, se strinjam. In nekateri smo si morda res jemali preveč zaslug (za kaj že?), ter v lokalih puščali drage kozarce vina. Nekateri pa so bili tudi tepeni, bili poškropljeni s solzivcem ali vodnim topom, dobili neuprvičene globe, in nenazadnje sedeli v zaporu več kot mesec dni. Pogovarjal sem se z zaporniki in zraven so bili številni mladi. Tisti, ki jim je paket Itak namenjen. Vemo, kdo jim je vzel njihov čas in da ga ne bodo nikoli dobili nazaj, čeprav so se zanj borili. Ne storiti napake, da si zaradi oporečnosti nekaterih protestnikov dovoliš podcenjevati iskrene namene in trud večine. Če imaš resnično željo pomagati pri spremembi pravil igre v družbi, sprejmi njihovo kritiko in poskušaj razumeti njihovo razočaranje, ko so videli, da se je več mesecev njihovih naporov spremenilo v reklamo za mobilne telefone. Dali so ti ikonografijo za medijsko kampanijo, daj jim v zameno vsaj dolžno spoštovanje.

Kot že rečeno, vem da se ne ukvarjaš s poslovanjem Pristopa, pač pa z vsebino. In tudi tukaj bom izrazil nekaj dvomov. Svoje delo primerjaš z delom slovitega Oliverja Toscanija, ki je s kontroverznimi Benettonovimi reklamami opozarjal na razne krivice in pereče družbene probleme. Medtem lahko za družinsko podjetje Benetton rečemo, da so dejansko poskušali "spremeniti pravila igre" in se šli humano korporacijo (imidž, ki je s številnimi aferami in nečednostmi v Patagoniji in Dhaki kasneje zbledel), bi o proizvajalcih mobilnih naprav prej lahko rekli, da so vzrok za številne krivice po svetu. Super bi bilo, če bi Oliver Toscani (ali pa Aljoša Bagola) naredil oglas, ki opozarja na neetično proizvodnjo naših aparatur v tretjem svetu. Kako kruto ogledalo bi nam lahko postavil! To bi bil velik game-changer! Uporabniki, proizvajalci in oglaševalci, vsi se igramo to igro sprenevedanja. Ampak vsi se hočemo v ogledalu videti kot moralno neoporečne upornike proti sistemu. Ko nas nekdo na to opozori (v tem primeru so nas opozorili ustvarjalci strani plitak.si) pa jih označimo za "ozaveščene" grafične oblikovalce. Ja, ozaveščene v narekovaju. Češ da nekaj moralizirajo, sami pa niso nič boljši. Kar je vedno zelo priročen izgovor za ohranjanje statusa quo, česar pa, kot si sam rekel, nočeš. Tukaj me zanima, ali se mora po tvojem mnenju oglaševalec opredeliti do etičnosti proizvoda, ki ga oglašuje? 

Dovoli mi še malo lastnega filozofiranja. Ali ni dejstvo, da se tako naši odnosi kot tudi prepričanja spreminjajo v potrošniško komoditeto, pravzaprav največji razlog, da se mladi nismo sposobni resnično mobilizirati in vzpostaviti svojih pravil? Takoj, ko se hočemo upreti, pride korporacija in reče: "A, vidim da si uporniški tip! Imamo ravno pravi proizvod zate!" Generacija za generacijo upornikov se spreminja v potrošnike, dokler upor sam ne postane nič več kot artikel. Tako se naša prepričanja slej kot prej odražajo zgolj še v imidžu, ne pa skozi dejanja ali način življenja. Ali lahko Che Guevarra na majici tekmuje z dejanji resničnega Cheja? 

Morda sem popolnoma zgrešil smisel akcije in se osredotočam na napačne stvari. Morda tvoji oglasi nočejo govoriti o teh temah. Ampak če sprememba pravil po tvoje pomeni, da se oglaševalci sedaj smejo/morajo kritično opredeliti do dogajanja v svetu, do česa se potem Itak reklame pravzaprav opredeljujejo? Toscani je bil glede tega zelo konkreten.

................

Predolgo te že morim. Glej, čisto preprost zaključek: Po mojem skromnem mnenju je bila estetika reklamne akcije Itak precej neposrečena. Verjamem, da si si jo takšno zamislil z najboljšimi nameni, toda ne moreš enostavno zamahniti z roko nad tem, da je užalila velik del publike, ki jim je bila namenjena. Če pa že ni bila namenjena spremembam željnemu delu javnosti, ima ta vsaj pravico počutiti se oropano. In ima pravico opozarjati na njene pomanjklivosti. O uspehu akcije pa na koncu ne bodo odločali oni. Odločal bo denar. Koliko je prodanih telefonov. Ali je to res sprememba pravil igre? 

Verjamem v to, da so v oglaševanju ljudje, ki si želijo sprememb in so sposobni marsikaj storiti. Imate ogromno moč, ne le finančno, ampak tudi opinion-makersko. 

Uporabi svoj vojs. ...tega ti dam zastonj ;)

Tvoj,

N'toko

PSIHOPATI

Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi. Ne pisat o Hildi ...

.....

Ah kurc, ne morem si pomagat. Pisal bom o Hildi. 

Enostavno je fenomen okoli njenega sojenja in bega premočno izhodišče za razmišljanje, da bi se mu človek odpovedal. Obljubim, da vam bom čim manjkrat v spomin klical njeno upadlo, zmatrano faco in tisto grdo rozasto vetrovko, podobe iz zatožnih klopi, s katerimi so vas mediji že gotovo izčrpali. Raje se bom posvetil temu, zakaj so to počeli, oziroma zakaj smo tako krvavo potrebovali, da to počnejo.

V Sloveniji se že nekaj časa govori o "moralnem očiščenju". Po dolgem obdobju spanja nam je vendarle kapnilo, da nam gre slabo in da so za to odgovorni čisto konkretni ljudje, oziroma njihovo nemoralno delovanje. V vrhuncu tega spoznanja smo zahtevali, da iz odgovornih položajev odidejo prav vsi politiki, funkcionarji in menedžerji. Elita se je za pomiritev strasti malo premešala med sabo, ponudila nekaj simboličnih odstopov in zaskrbljenih besed, s čimer je bila širša javnost za nekaj časa potešena. Tisti, ki nismo bili in smo vztrajali pri svoji drži, da so nemoralni vsi, smo se kmalu začeli spotikati ob nemoralnost v lastnih vrstah in se bolj ali manj ukvarjati z notranjimi obračuni. Bitka za naslov "kdo je dovolj moralen, da se sme imeti za vstajnika" je vstajo povsem izčrpala in jo v očeh že malo pomirjene javnosti naredila skoraj hujšo grožnjo za državo, kot je bil Janša. Politika je v eni brezhibni PR potezi prevzela naslov "moralnega prečiščevalca", ko je v sodelovanju z mediji ljudstvu ponudila akcijski triler o Hildi Tovšak, tega simbola abotnega stanja v slovenskem gospodarstvu. Vso potrebo po očiščenju smo zlili v njeno tako priročno faco. Cel parlament, vsi menedžerji bank in propadlih podtjetij so za trenutek v mističnem transferju energije postali Hilda, katere pripor (po tem ko bi skoraj pobegnila!!!) je pomenil vsesplošno družbeno katarzo. Ja, po večmesečnem razočaranju, ko nam gospodarski kriminalci prve vrste še vedno vladajo, smo bili sposobni spremeniti Hildino klavrno predajo v ulov stoletja. 

Končni izkupiček tega lova na čarovnico pa je, da so sedaj v očeh javnosti glavni krivci za stanje sodniki. Ti nesposobni, nemoralni lenuhi, ki so Hildi dovolili, da je pobegnila! Tako je, sodstvo je sedaj tisto, ki potrebuje moralno očiščenje, za to pa bodo poskrbeli politiki. A sem slučajno pozabil omeniti, da so v tednu lova na Hildo v parlamentu skoraj enoglasno sprejeli vse Janševe spremembe ustave, proti katerim smo še ne dolgo nazaj množično zmrzovali na protestih pred parlamentom? Tokrat nas je pred parlamentom zmrzovalo (fak no, še zmer zmrzujemo!) kakih 15 ljudi. Politika vs. Ljudstvo: šah mat. Kaj se je zgodilo z moralnim očiščenjem?

......

Nekaj časa nazaj se me je precej dotaknil prispevek, ki ga je za Mladino napisal Mag. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine iz Inštituta za varovanje zdravja. V besedilu naslovljenim Psihopatska podoba politike ugotavlja, da "Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje kot v splošni populaciji". No shit. Ta podatek nas večino najbrž ne preseneča. Bolj pozoren sem postal, ko je avtor navedel nekaj ključnih lastnosti psihopatije: "... površinska očarljivost in nastopaštvo; laganje, zavajanje, goljufanje in manipulativnost; pomanjkanje sočutja, empatije, občutkov krivde; izkoriščanje, okoriščanje in različne neodgovornosti; nesposobnost načrtovanja realističnih in dolgoročnih ciljev; nezmožnosti prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja ipd ..." Dr. Nolimal meni, da bi bilo dobro vzpostaviti mehanizme, ki bi psihopatom branili vstop v politiko in na višje gospodarske položaje. Toda ali bi to res pomagalo? Oziroma, bi to sploh še bila politika in gospodarstvo?

Ne morem se otresti občutka, da se navedeni seznam psihopatskih lastnosti v letu 2013 bere bolj kot seznam priporočil; nasvetov, ki jih poslovneži slišijo na seminarjih in jih vsi konzumiramo na raznih motivacijskih delavnicah in knjigah za samopomoč. Kot seznam vrednot, ki nam jih vcepljajo že v šoli. To, da so v vodstvenih položajih tisti, ki bolj poosebljajo te lastnosti, samo dokazuje, da je sistem preprosto naravnan k nagrajevanju takšnega vedenja. Ko danes govorimo o moralnem očiščenju, imamo v mislih odstope in kaznovanje korumpiranih voditeljev, zanemarjamo pa dejstvo, da so postali voditelji izključno zaradi doslednega upoštevanja novih moralnih vrednot. Vrednot, ki jim bolj ali manj sledimo vsi. Problem ni v tem, da naši voditelji premorejo premalo morale, ampak preveč. Lahko bi rekli, da so bolj papeški od papeža. Če sledimo tej logiki, lahko pridemo samo do sklepa, da jih bodo lahko zamenjali samo voditelji, ki so enaki ali pa še večji psihopati. Ni se treba ozirati daleč, da vidimo točno takšno dogajanje. "Moralno čisti" (umsko uravnovešeni) voditelji nimajo nikakršnih možnosti priti do oblasti, predvsem zato, ker ljudje napačno razumemo pojem morala.

Poskusimo si ga bolje razložiti. 

Morala ni neka trajna monolitna struktura, ki jo je nekdo vklesal v kamen in je takšna od pamtiveka. Če vas kdo v to prepričuje, mu lahko pod nos pomolite kar definicijo SSKJ: 

morála  -e ž (ȃ) 1. kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi kot posledica pojmovanja dobrega in slabega // s prilastkom kar vrednoti, usmerja medsebojne odnose ljudi glede na a) kak nazor, nosilca b) kako področje delovanja, življenja

Že kratek prelet definicije nam torej pove, da je morala nekaj, kar ima vedno nosilca in stoji na nekem trenutnem pojmovanju dobrega in zla. In da imajo različna področja različne oblike morale. Nosilci so se vedno menjavali, morala pa se je prilagajala njihovim potrebam. V preteklosti je nosilec morale na skoraj vseh področjih bila religija, danes pa je to vlogo prevzela ekonomija. Obdobja razsvetljenskih in humanističnih nosilcev morale so žal maloštevilna in daleč narazen. Evropa se je že nekaj časa nazaj poslovila od njih.

Kje smo se torej zataknili? Zahtevati moralnost v družbi, katere nosilec moralnosti je psihopatska, slepa in podivjana ekonomija, je očitno samomorilsko. Zahtevati poštenost od ljudi, ki vodijo na nepoštenosti temelječe institucije je takorekoč, mmm ... nepošteno. Saj si poštenosti ne morejo več privoščiti, tako kot si je ne moremo navadni državljani. Kar poskusite. Če ste gostinec, ki hoče pošteno plačevati davke, vas bo iz biznisa izrinil sosed, ki jih prekriva in ima zato konkurenčnejše cene. Če ste profesor, ki želi svojega učenca zares naučiti snov, vas bodo privatizirajoče se šole hitro zamenjale z bolj všečnim približkom profesorja, ki bo učencu prihranil trdo delo in mu omogočil najhitrejšo možno pot do diplome. Če ste zdravnik in hočete bolniku ponuditi temeljito oskrbo, kakršna mu pripada, vam bodo hitro očitali, da ste premalo učinkoviti in prodate premalo zdravil. Če vodite tovarno in si želite zagotoviti pravične delovne pogoje za svoje zaposlene, vam bo trg jasno sporočil, da imate previsoke stroške dela in previsoke plače, zato niste konkurenčni. Tudi če si ne želite odpuščati in seliti proizvodnjo na Kitajsko, bodo to namesto vas storili konkurentje, potem ko bodo kupili vaše blokirano podjetje. Ne gre več za vprašanje morale, ampak vprašanje preživetja. Zato nas že od vrtca naprej usmerjajo v tekmovalnost, v surovi individualizem, kajti ljudem s šibkimi točkami kot so empatija in zvestoba v življenju trda prede. Zvestobe, poštenosti, odgovornosti in načelnosti si enostavno ne moremo več privoščiti. Pravo vprašanje ni, ali bi smela tako pošastna oseba kot je Hilda Tovšak priti na tako visok položaj, pač pa: ali bi lahko Hilda Tovšak prišla na tako visok položaj, če ne bi bila tako pošastna oseba?

.......

Višji kot je vaš položaj, več nepoštenosti se zahteva od vas. Če ste zaposleni v finančni sferi in ne hazardirate z življenji miljonov ljudi, pravzaprav sploh ne opravljate svoje službe. Za boljši vpogled v to, kako mora moralno poslovanje potekati, preletimo nekaj izjav Petra Brabecka, nekdanjega prvega moža Nestleja in all-around vplivneža, ki sedi v svetih firm kot so L’Oréal, Credit Suisse Group in Exxon Mobil. Med drugim je njegovo podjetje ob pomoči CIA podprlo vojški udar in ustoličenje Pinochejeve diktature v Čilu, je eden glavnih "aktivistov" za privatizacijo vodnih virov, odprave nadzora nad genetsko pridelavo hrane, in ima dolgo zgodovino izkoriščanja delovne sile tretjega sveta, predvsem otroške. Gospod Brabeck stoji za vsemi svojimi dejanji: "Edina socialna odgovornost direktorja je, da zagotovi daljnoročno uspešnost svojega podjetja", "To, da ima človek pravico do vode, je za moje pojme ekstremen pogled. Voda je surovina kot vse druge, zato potrebuje svojo tržno ceno ..." , "Ne rabimo ničesar vračati družbi, kajti družbi nismo ničesar vzeli. Noben direktor podjetja se ne bi smel ukvarjati s filantropijo ... To naj počne s svojim denarjem, ne pa denarjem delničarjev." "Nemogoče se je boriti proti otroškemu delu, v poljedelskih okoliših je to namreč nekaj najbolj naravnega." ... Ali poslušate besede psihopata? Ne, to so besede enega najvplivnejših ljudi na svetu. Enega tistih, ki trenutno diktirajo Evropski Komisiji, naj "svetuje" državam, kot je Slovenija, privatizacijo svojih vodnih virov in ostale infrastrukture. Gospod Brabeck je pač dovolj dosledno upošteval vse točke, ki človeka naredijo psihopata, in se znašel na vrhu sveta. 

Če ste doslej mislili, da je Slovenija v psihopatskosti kaj posebnega, se motite. Zadnje čas se vse pogosteje videvamo na vrhu korupcijskih lestvic in drugih kazateljev kriminalnega delovanja družbe. Če se sprašujete "Kako je to mogoče? Kako smo lahko tako pokvarjeni?" ste zgrešili poanto. Slovenci ali nismo bili dovolj pokvarjeni, ali pa smo bili preskromni v svojih grabežljivih ambicijah. Naša edina napaka je bila, da se nismo dovolj uspešno priključili večjim roparjem, ampak smo se zadovoljili z ropanjem samih sebe. Zato nas bodo večje ribe požrle prej, kot bi bilo treba. To pa je tudi vse, kar smo si od te igre lahko obetali. Po mnenju Evropske Komisije še nismo dovolj ljudi vrgli na cesto, nismo še dovolj znižali plač, nismo še dovolj oklestili zdravstvene oskrbe in šolstva. Potrebujemo več Hild. Potrebujemo boljše Hilde, lepše in mlajše Hilde. 

Za visoko etične standarde se ponavadi oziramo k nekaterim razvitejšim zahodnim in severnim državam, ki pa zelo rade zamižijo na eno oko, ko je govora o davčni tajnosti in razmerah, v kakršnih delajo delavci v njihovih fabrikah v tretjem svetu. Ne delajmo si utvar, socialno stabilnost in pravičnost si lahko privoščijo na račun nestabilnosti in izkoriščanja drugje. Brez nestabilne Azije ni H&M-a in Ikee. Brez ruskih oligarhov in gospodarskega ali vojnega kriminala ne bi bilo Švice in Luksemburga, kakršne poznamo. Brez vojn v islamskih državah ne bi bilo temelja ameriškega gospodarstva, vojaške industrije. Zdi se, da se za vsako zgodbo o uspehu nekje skriva zgodba o porazu. In medtem ko to pišem, zgodba o slovenskem neuspehu postaja življenski dosežek nekoga drugega. Nekje si skupina od nas uspešnejših psihopatov nazdravlja nad vrhunskimi rezultati pri spreminjanju južne Evrope v novi bazen poceni delovne sile brez lastnih resorjev. "Ravno prav, Kitajska in Indija sta se že preveč podražila, ne da se jih več tako cuzati kot nekoč ..."   

....

Ja, živimo v psihopatskem svetu, ki je na eni strani maničen, na drugi pa depresiven. Mi smo se trenutno znašli na depresivnem koncu. Nobenega moralnega zadoščenja ne bomo našli tu, nobenega rešitelja, ki bi nas potegnil ven. Morda nam bo celo za kak trenutek spet uspelo doživeti malo maničnosti, vendar bomo slej ko prej spet tu, le da bo naslednjič še bolj boleče. Misliti, da bo znotraj tega sistema prišlo do preporoda vrednot, je bilo kratkomalo naivno. Tudi če sodišče zatolče tisoč grešnih kozlov (na netu se je pojavil dober meme Tovšakove kot "escapegoat"), bomo naprej živeli v vse večjem dreku, politika pa bo krivila sodišče, češ da jih ni zatolklo dovolj. Tako si bo podredila pravosodje in se zaščitila pred tem, da bi kdaj zatolklo njih. Spremenilo pa se ne bo nič. Ko odstranimo enega psihopata, ga nadomesti drug, vse navzdol po lestvici, dokler ne zagledamo psihopata še v samemu sebi (brrrr...spreletela me je slika samega sebe, kako z upadlo faco v roza vetrovki sedim na zatožni klopi v svojih možganih). Priznajmo si vendarle: neoliberalizem je bolezen. Je psihopatski sistem. V svojem najglobljem temelju predvideva izkoriščevalca in izkoriščenega. Nehajmo si lagati o pomanjkanju morale in raje zamenjajmo njenega nosilca. Dokler bo ta nosilec ekonomija, bodo ljudje trpeli. Morda v tem trenutku to še nismo mi, vemdar zagotovo pridemo na vrsto. Če hočemo moralno očiščenje, naredimo osnovo morale spet človeka. Ne le Evropejca, ampak vsakega človeka.

Ne moremo pa zahtevati morale ali spoštovanje prava znotraj sistema, kjer je mnogo bolj moralno izbrisati človeka kot pa številko. V njem ni prostora za prijateljstva, le vojna zavezništva. Ne za zaupanje, le za preračunljivost. Kot smo spoznali vstajniki, smo tudi ljudje s še tako močnim moralnim čutom in iskrenimi nameni preveč individualizirani, tekmovalni in čustveno otopeli, da bi znali sodelovati pri iskanju skupnega dobrega. Zato je neoliberalna "greed is good" morala še za nekaj časa varna, vsaj dokler jo tudi njeni nasprotniki nosimo nekje v srcih. Kajti sili nas k temu, da še tako zagrizeni alternativci podzavestno že razmišljamo o delitvi plena, preden je kaka bitka sploh dobljena. Sili nas v nenehno paranojo, v strah pred lastnimi kolegi, prijatelji, celo partnerji. Prepričali so nas, da moramo le še malo delati, še malo potrpeti, pokazati samo še malo več predanosti. Nekje v sebi nosimo kanček upanja, da se bomo pa morda sami znašli v tistem lepem delu sveta, kjer nam ne bo treba skrbeti za preživetje.

Saj vem, saj vem, kar recite mi naglas: "Komunajzar!" Mogoče res, ampak mi je za te očitke postalo vseeno v trenutku, ko sem spregledal, da elita že živi v komunizmu. V sistemu, kjer nihče ne rabi odgovarjati za dolgove in država vse pokrije. Megalomanski projekti lahko propadajo, pa ni nihče kriv. Država časti! 1% prebivalstva živi v idiličnem, brezskrbnem komunističnem snu, kjer je vse zastonj in je edino dejanje, ki ima zares posledice, nevera v partijo, oziroma v našem primeru: nevera v trg. 

In vem kaj bodo rekli nekateri: "Lenuh smrdljivi! Imaš že preveč časa, da takole filozofiraš in se hodiš dret na ulico. Raje pejt kej pametnega delat, pa bo!" Vendar v svetu, ki proizvede 7 krat več dobrin, kot jih lahko potroši, vse naše delo že zdavnaj ni več potrebno. To nam sporoča sam trg: 3/4 ljudi je odveč! Ne rabimo vas! Samo strošek ste! V resnici ni v življenju ničesar drugega treba početi kot pa boriti se proti elitam, ki nas silijo v takšno nesmiselno tekmovalno življenje. Edino "pametno delo", ki ostane, je skrb za sočloveka, skrb za razvoj, izobrazbo, zdravje, kulturo, skrb za ustvarjanje enakih možnosti. Dokler bomo verjeli, da je kakšno drugo delo pametnejše, bolj pomembno, sami sledimo isti morali kot politiki in menedžerji.

....

Vsi dogodki zadnjih mesecev me torej peljejo k spoznanju, da v neoliberalizmu ni možno imeti moralno čistih voditeljev, niti moralno čistih državljanov. Edini nedolžni ljudje v takšnem sistemu so sužnji. Lahko bi mi kapnilo prej. Lahko bi že prej opazil, kako so se naši nekdanji osvoboditelji spremenili v naše zavojevalce. Pogled na Janšo, ki samemu sebi odkriva spominsko ploščo na Roški je dovolj zgovoren. Skoraj vsi junaki, ki so zaslužni za našo suverenost, so postali tisti nemoralneži, ki nam jo zdaj zapravljajo. Pristanem lahko le na zaključku, da jim humanistična moralnost v novem sistemu enostavno ni bila dopuščena. Neoliberalizem pri življenju ne ohranja le nekaj izprijencev na vrhu, ohranja ga sposobnost, da vse ljudi spreminja v izprijence. Lahko si privošči kolikor žrtev je pač treba, lahko zapre 1000 Hild. Kurc, lahko zaprejo celo Janšo, a bo njegovo delo nadaljevala opozicija. Če bi na volitvah zmagala neka ljudska alternativa, bi ga najbrž nadaljevala ona sama. Zato naš fokus ne sme biti usmerjen v to, koliko barab bomo spravili v zapor, pač pa koliko nedolžnim ljudem bomo omogočili svobodno življenje. To se bo zgodilo samo z odpravo neoliberalizma in nič prej. Zgodilo se bo, ko bomo nehali verjeti v številke, s katerimi funkcionarji in politiki opravičujejo žrtvovanje človeških življenj. Skratka, ko bomo ekonomijo zamenjali s človekom. Če čakamo, da bo to storil nekdo namesto nas in se ob tem še vedno prizadevamo za naše kariere (kako prazna je postala ta beseda) in osebne podvige, potem smo lahko prepričani, da bomo kmalu sami na seznamu odvečnih ljudi. Podvigi bodo skupni in prišli bodo iz dna, ali pa jih ne bo. 

Več branja:

-http://andrewgavinmarshall.com/2013/04/22/human-beings-have-no-right-to-water-and-other-words-of-wisdom-from-your-friendly-neighborhood-global-oligarch/

SAFARI x LE1F x N'TOKO

Naslednjega obvestila sem res vesel, saj nam je uspelo sestaviti enega tistih Safarijev, o kakršnih sem lahko le sanjal. K sodelovanju nas je povabila ekipa Kina Šiške, kamor bomo 14.6. izjemoma preselili event, v goste pa prihaja newyorški raperski posebnež Le1f. Ime, ki je marsikomu še neznanka, je eden izmed predstavnikov nove šole raperjev, katerih glasba se ne naslanja le na preverjene hiphop vzorce, ampak izhaja iz newyorške ballroom scene, iz tradicije underground gejevskih klubov in alternativnih gibanj 80ih let. Zato je glasba, ki jo ustvarjajo Le1f in drugi odkrito gej reperji, kot so Mykki Blanco in Zeebra Katz, ne le pomembna kot znanilec družbenih sprememb, ampak predstavlja tudi svež veter v hiphopu samem. Hiphop so ponovno izstrelili v vesolje, ali pa vesolje pripeljali na ulico. 

To priložnost bom izkoristil tudi za nekoliko predrugačen lasten nastop. Kot sem že pisal, se že kar nekaj časa ukvarjam z novim angleškim albumom, ki bo najbrž ugledal luč sveta jeseni. Vseeno pa bi rad nov material preizkusil v živo, za kar se mi zdi nastop z Le1f-om odlična priložnost. Šlo bo torej za nekakšno "predpremiero" albuma, kjer bo občinstvo poskusni zajček, na katerem bom poskusil nekaj novih prijemov, improvizacij, demotov, vmes pa najbrž tudi kaj že slišanega. Vsekakor ne bo šlo za "spoliran" in predvidljiv nastop, ampak bo marsikaj prepuščeno naključju in trenutnemu ambientu. Enostavno si želim igrati nove stvari in se spreminjati.

Safari pa nikoli ni samo koncert, ampak si želimo sestaviti kompleten dogodek, zato bosta poleg Zane in PlankTona pred in po koncertu za vzdušje skrbela še vedno zabavni ZZZ-jevec Mr. Gucci in tudi Le1fov DJ.

Se vidimo!

.....................

I'm really happy to make this announcement about our next event. It has one of those line-ups I dreamed Safari could come up with one day. Well, we didn't come up with it ourselves, but were in fact invited by venue Kino Šiška to collaborate in organizing an evening staring New York rapper Le1f. Le1f is one of those names you bump into on a lot of blogs but very few people actually know about. Which is a shame because he is awesome! One of the most interesting things to come out of New York in recent years is the new wave of rappers who draw their influences from the city's ballroom culture and 80s underground gay club scene. The music of Le1f and other openly gay rappers such as Mykki Blanco and Zeebra Katz not only represents a progressive change in pop culture's awareness, but is also a much needed fresh wind in hip hop itself. Their sound seems to be shooting rap music into outer space, or maybe inviting outer space to the street.  

I'm extremely happy to be able to share the stage with Le1f, and I plan to make my own show different from my usual performances. I've been talking about my new English language album for a while now, and it seems that it will be released no sooner then autumn. However I am anxious to start playing new stuff, so this show will be a kind of test run, where I try out new songs and have some fun improvising, messing around with the electronics, and probably screwing up a lot. I guess a lot will depend on the atmosphere and I'm just going to roll with the vibe.

As always, Safari will include djs before and after live shows, so Zana and PlankTon will join forces with Le1f's dj as well as one of our favorite Ljubljana djs Mr. Gucci.

See you there!

Facebook event: https://www.facebook.com/events/524969340895575/