Pop kultura II

Najprej hvala vsem, ki ste si vzeli čas da ste prebrali moje razmišljanje v eseju Pop kultura, ter se nanj tudi odzvali. Moram reči, da je bilo omenjeno besedilo bolj namenjeno meni samemu kot pa širšemu bralstvu in nisem pričakoval takšnega odziva. Ker ne morem odgovarjati vsakemu komentatorju posebej, sem se odločil še na kratko odgovoriti na vprašanje, ki se je danes pogosto pojavljalo.

"Zakaj bi država morala podpirati umetnike?"

Kje v mojem besedilu sem to zapisal? Še enkrat bom povedal, kar sem že napisal: ne želim si zagovarjati nobenega umetnika, in sem prav tako mnenja, da so subvencije v marsikaterem primeru ne le potratne, pač pa celo škodljive. To pa niti ni bila tema mojega razmišljanja, niti ni bilo to omejeno na področje kulture, pač pa sem kulturo dal le za primer. Želel sem razbliniti mit, ki ga je Jan Plestenjak pred kratkim ubesedil: da so državno financirani posamezniki in institucije vedno paraziti, komercialno uspešni pa so vedno koristni. Komercialno uspešni so namreč tisti, ki jim je bilo to omogočeno, omogočeno pa jim je bilo tako, da je država zgradila infrastrukturo, znotraj katere so lahko prosperirali. Sem mnenja, da brez državnega vložka v infrastrukturo ne more biti ne kulturnega, ne kakršnegakoli drugega razvoja. 

Vsekakor ni fer, da Jan Plestenjak kaže s prstom na potratne nekomercialne umetnike. Zakaj? Zato ker je Jan začel svojo kariero na založbi RTV Slovenija in ste vi plačali za vse stroške. Komercialno ni bil uspešen, za izgube pa ste plačali vi. Nastopa zelo malo, in proda relativno malo albumov in kart, nastopanje pa mu nosi denar zato, ker se dogaja znotraj državnih institucij kot je Cankarjev Dom, na državnih prireditvah in žurih državnih firm, za katere plačujete vi. S simfoniki snema za vaš denar, veliko pa pokasira od SAZASa, ki mimogrede prejme največ denarja ravno od RTV in jih povrh vsega toži za 30 miljončkov, vse denar, ki ga boste plačali vi. Če ne bi bilo vašega prispevka, ne bi bilo enega odra v Sloveniji, na katerem bi Jan lahko pel. Torej, kdo je tukaj parazit? 

Zakaj sem dal Plestenjaka za primer? Ker deluje isto kot banke: brez sramu troši naš denar, in ima ob tem jajca očitat drugim, koliko so zapravili. Bahajo se s komercialno uspešnostjo, ki ni nastala zaradi potrebe trga, ampak z manipuliranjem le tega preko državnih in para-državnih institucij. 

In zakaj si želim razbliniti ta mit? Zato ker komercialni uspeh ne sme biti edino merilo vsem prebivalcem Slovenije, če ta hoče preživeti na dolgi rok. Pa pustimo pri miru kulturo, če vam gre ta tako na kurac. Najbrž se strinjate, da komercialna uspešnost ni pogoj za dobrega zdravnika, profesorja, znanstvenika, ali strokovnjake na številnih drugih področjih. Kvečjemu nasprotno, pomeni, da so svojo strokovnost morali prilagoditi na to, kar je všeč množici. Ta pa je ravno zaradi tega pojava vse manj izobražena in zahteva vse bolj neumne rešitve. Začarani krog.

"Ampak zakaj  moram plačevati za nekaj, kar me ne zanima?"

Zato, ker moram tudi jaz plačevati za asfaltiranje ceste v Zgornji Duplek, pa me niti najmanj ne zanima in bo od tega profitiralo zelo majhno število ljudi. Zato, ker moram tudi jaz plačevati za vzdrževanje raznih institucij, ki delajo minus in od katerih nimam nič. Zato ker moram tudi jaz plačevati za pediatrično kliniko, čeprav nimam otrok. Zato, ker tudi jaz plačujem za vojaške parade, čeprav ne hodim na njih in so mi moralno sporne. Zato, ker tudi jaz plačujemo za nastope Jana Plestenjaka na državnih prireditvah, čeprav sovražim njegovo muziko. Zato ker tisto, kar mene zanima, ne more biti kriterij za upravljanje državnega proračuna. Ali lahko jaz, ki o znanosti ne vem nič, grozim raziskovalcem na SAZU, naj se spokajo, ker me njihovo početje ne zanima? Najbrž vam je jasno, da kot državljan neke države ne morete pričakovati, da bo ta stregla samo vašim kratkoročnim interesom. In med drugim tudi vsak parazitski kulturniček plačuje davke in prispeva nekaj za druge. Če ste zaposleni v javni upravi, na banki, zavarovalnici, na železnicah ali kateri od številnih podjetij, ki so prejemale finančne injekcije, potem sem za vaše usluge plačeval tudi jaz, čeprav se jih v 99% nisem posluževal. In verjemite, tudi jaz nič bolje ne štekam, kaj počnete za vašimi pislanimi mizami, kot vi razumete performanse Dragana Živadinova. Očitno pa vsi kar precej časa preživimo na internetu in komentiramo bloge.

Ko bi se vsaj pol toliko ljudi vprašalo, zakaj moramo plačevati za sanacijo bank....

....................................................................

Resničen problem ni v tem, da država namenja preveč denarja parazitskim umetnikom, pač pa v tem, da ji ni uspelo zgraditi infrastrukture, znotraj katere bi umetniki lahko bili kaj več kot le paraziti. Res je na mestu vprašanje, zakaj je tako malo privatnega denarja v kulturi, in zakaj je za umetnost tako malo zanimanja. Moje skromno mnenje je, da je bilo premalo razumevanja in daljnoročne vizije iz strani države, na drugi strani pa preveč grabežljivih umetnikov, ki so znali izkoristiti njeno nestrokovnost. Vam je to kaj znano iz drugih področij? Še zdaleč pa ni res, da v visoki kulturi, v urbanih scenah ali sodobni umetnosti ni denarja, le država ga ni znala prepoznati. Panoge, ki so marsikje v tujini zelo dobičkonosne in dajejo službe velikemu številu ljudi, pri nas životarijo; ne le zaradi premajhnega trga, pač pa zaradi pomanjkanja vizij. Za primer dam lahko ljubljanski klub K4, ki mu je po letih tavanja uspelo ponovno zablesteti in z vrhunskim programom zbuditi underground elektronsko sceno, ki trenutno povsod na zahodu doživlja bum. V K4 lahko gledamo izvajalce, ki polnijo pomembne svetovne klube, skupaj z domačimi producenti, ki so jim po kvaliteti vse bližji, publike pa je vse več. Ker pa denar še ne priteka tako hitro, kot bi vlagatelji radi, se že po nekaj mesecih pojavljajo interesi, da bi se spremenile programske smernice kluba, ki utegne postati še en KMŠ; študentska pivnica, v kateri bo lahko blestel Jan Plestenjak. (op.: dogajanje v ozadju K4 navajam zelo površno, kajti ne vem točno kako se stvari razpletajo, se mi pa zdi dober primer nečesa, kar se dogaja zelo pogosto po vsej državi). Slovenija ima na vseh področjih vrhunske posameznike in organizacije, ki blestijo na svetovni ravni, ne zna pa izkoristiti njihovega potenciala za ustvarjanje boljših pogojev doma.

Vsekakor pa obstajajo panoge, tako v umetnosti kot zunaj nje, ki nikoli ne bodo donosne, imajo pa pozitivne učinke na drugih področjih, posredno tudi na uspeh drugih ekonomskih panog. A je že kdo slišal za soft power?

...........................................................

Očitek umetniku, da prejema denar za svoj hobi, zveni zelo na mestu in se z njim večina najbrž strinja. Rad pa bi stvar obrnil in izrekel očitek državi, da pogosto iz poklicev dela hobije. Pustimo umetnike. Koliko ljudi je v zadnjih letih zaključilo študij, in so se morali sprijazniti, da bo njihovo pridobljeno strokovno znanje služilo le opravljanju hobija? Koliko ljudi je študiralo in vlagalo ogromno truda v nekaj, kar se je pred leti smatralo za donosno in torej spoštovanja vredno, sedaj pa sedijo v čakalnici Zavoda za zaposlovanje skupaj s stotinami nezaposlenih ekonomistov, pravnikov in arhitektov, katerih diplome kar naenkrat ne delujejo več tako prepričljivo. Zato bodite pazljivi, kako vrednotite delo drugih, kajti morda boste vi kmalu na seznamu "parazitov". Na tem mestu si privoščimo malo introspekcije in se vprašajmo: kaj pa moje delo pravzaprav prispeva k skupnemu dobremu? Koliko je moje početje v službi dejansko vredno? Od kje prihaja moja plača? V kolikšni meri je firma, v kateri delam, odvisna od države? Koliko je zares vredno to, kar ljudem prodajam? Je na trgu res tako velika potreba po mojih uslugah? Ali odlično plačani marketingarji glede na pomoči potrebne pesnike opravljajo kakšno bistveno boljšo funkcijo, zato ker njihovi slogani prodajajo telefone? Ali nas je kdo vprašal, če si želimo gledati njihove slogane na jumbo plakatih? Koliko drugih državljanov bi še lahko vrgli v koš z umetniki; v koš ljudi, ki počnejo nepomembne in nezanimive stvari, ki državo veliko stanejo?

Dejstvo, da vaše službe ne bi opravljali kot hobi, še ne pomeni, da je vaše delo bolj koristno. In če lahko od svojega znanja in dela živite, medtem ko drugi ne morejo, je to tudi zaradi spleta okoliščin, in ne samo vaše marljivosti. Če bi veter malo drugače zapihal, bi bili morda vi prvi, ki bi se drli pred parlamentom. Beseda parazit je lahko zelo nevarna in se hitro zlorabi. Kdo izmed nas jo ima zares pravico uporabljati? Zato bi bilo morda dobro k tej temi pristopiti z malo več strpnosti in posluha, tudi če smo še tako prepričani v svoj prav. Že zdaj imam pogosto občutek, da živim v državi, ki ji je večina njenih prebivalcev odveč.