Monday, February 25, 2013

Pop kultura II


Najprej hvala vsem, ki ste si vzeli čas da ste prebrali moje razmišljanje v eseju Pop kultura, ter se nanj tudi odzvali. Moram reči, da je bilo omenjeno besedilo bolj namenjeno meni samemu kot pa širšemu bralstvu in nisem pričakoval takšnega odziva. Ker ne morem odgovarjati vsakemu komentatorju posebej, sem se odločil še na kratko odgovoriti na vprašanje, ki se je danes pogosto pojavljalo.

"Zakaj bi država morala podpirati umetnike?"

Kje v mojem besedilu sem to zapisal? Še enkrat bom povedal, kar sem že napisal: ne želim si zagovarjati nobenega umetnika, in sem prav tako mnenja, da so subvencije v marsikaterem primeru ne le potratne, pač pa celo škodljive. To pa niti ni bila tema mojega razmišljanja, niti ni bilo to omejeno na področje kulture, pač pa sem kulturo dal le za primer. Želel sem razbliniti mit, ki ga je Jan Plestenjak pred kratkim ubesedil: da so državno financirani posamezniki in institucije vedno paraziti, komercialno uspešni pa so vedno koristni. Komercialno uspešni so namreč tisti, ki jim je bilo to omogočeno, omogočeno pa jim je bilo tako, da je država zgradila infrastrukturo, znotraj katere so lahko prosperirali. Sem mnenja, da brez državnega vložka v infrastrukturo ne more biti ne kulturnega, ne kakršnegakoli drugega razvoja. 

Vsekakor ni fer, da Jan Plestenjak kaže s prstom na potratne nekomercialne umetnike. Zakaj? Zato ker je Jan začel svojo kariero na založbi RTV Slovenija in ste vi plačali za vse stroške. Komercialno ni bil uspešen, za izgube pa ste plačali vi. Nastopa zelo malo, in proda relativno malo albumov in kart, nastopanje pa mu nosi denar zato, ker se dogaja znotraj državnih institucij kot je Cankarjev Dom, na državnih prireditvah in žurih državnih firm, za katere plačujete vi. S simfoniki snema za vaš denar, veliko pa pokasira od SAZASa, ki mimogrede prejme največ denarja ravno od RTV in jih povrh vsega toži za 30 miljončkov, vse denar, ki ga boste plačali vi. Če ne bi bilo vašega prispevka, ne bi bilo enega odra v Sloveniji, na katerem bi Jan lahko pel. Torej, kdo je tukaj parazit? 
Zakaj sem dal Plestenjaka za primer? Ker deluje isto kot banke: brez sramu troši naš denar, in ima ob tem jajca očitat drugim, koliko so zapravili. Bahajo se s komercialno uspešnostjo, ki ni nastala zaradi potrebe trga, ampak z manipuliranjem le tega preko državnih in para-državnih institucij. 
In zakaj si želim razbliniti ta mit? Zato ker komercialni uspeh ne sme biti edino merilo vsem prebivalcem Slovenije, če ta hoče preživeti na dolgi rok. Pa pustimo pri miru kulturo, če vam gre ta tako na kurac. Najbrž se strinjate, da komercialna uspešnost ni pogoj za dobrega zdravnika, profesorja, znanstvenika, ali strokovnjake na številnih drugih področjih. Kvečjemu nasprotno, pomeni, da so svojo strokovnost morali prilagoditi na to, kar je všeč množici. Ta pa je ravno zaradi tega pojava vse manj izobražena in zahteva vse bolj neumne rešitve. Začarani krog.


"Ampak zakaj  moram plačevati za nekaj, kar me ne zanima?"

Zato, ker moram tudi jaz plačevati za asfaltiranje ceste v Zgornji Duplek, pa me niti najmanj ne zanima in bo od tega profitiralo zelo majhno število ljudi. Zato, ker moram tudi jaz plačevati za vzdrževanje raznih institucij, ki delajo minus in od katerih nimam nič. Zato ker moram tudi jaz plačevati za pediatrično kliniko, čeprav nimam otrok. Zato, ker tudi jaz plačujem za vojaške parade, čeprav ne hodim na njih in so mi moralno sporne. Zato, ker tudi jaz plačujemo za nastope Jana Plestenjaka na državnih prireditvah, čeprav sovražim njegovo muziko. Zato ker tisto, kar mene zanima, ne more biti kriterij za upravljanje državnega proračuna. Ali lahko jaz, ki o znanosti ne vem nič, grozim raziskovalcem na SAZU, naj se spokajo, ker me njihovo početje ne zanima? Najbrž vam je jasno, da kot državljan neke države ne morete pričakovati, da bo ta stregla samo vašim kratkoročnim interesom. In med drugim tudi vsak parazitski kulturniček plačuje davke in prispeva nekaj za druge. Če ste zaposleni v javni upravi, na banki, zavarovalnici, na železnicah ali kateri od številnih podjetij, ki so prejemale finančne injekcije, potem sem za vaše usluge plačeval tudi jaz, čeprav se jih v 99% nisem posluževal. In verjemite, tudi jaz nič bolje ne štekam, kaj počnete za vašimi pislanimi mizami, kot vi razumete performanse Dragana Živadinova. Očitno pa vsi kar precej časa preživimo na internetu in komentiramo bloge.

Ko bi se vsaj pol toliko ljudi vprašalo, zakaj moramo plačevati za sanacijo bank....



....................................................................



Resničen problem ni v tem, da država namenja preveč denarja parazitskim umetnikom, pač pa v tem, da ji ni uspelo zgraditi infrastrukture, znotraj katere bi umetniki lahko bili kaj več kot le paraziti. Res je na mestu vprašanje, zakaj je tako malo privatnega denarja v kulturi, in zakaj je za umetnost tako malo zanimanja. Moje skromno mnenje je, da je bilo premalo razumevanja in daljnoročne vizije iz strani države, na drugi strani pa preveč grabežljivih umetnikov, ki so znali izkoristiti njeno nestrokovnost. Vam je to kaj znano iz drugih področij? Še zdaleč pa ni res, da v visoki kulturi, v urbanih scenah ali sodobni umetnosti ni denarja, le država ga ni znala prepoznati. Panoge, ki so marsikje v tujini zelo dobičkonosne in dajejo službe velikemu številu ljudi, pri nas životarijo; ne le zaradi premajhnega trga, pač pa zaradi pomanjkanja vizij. Za primer dam lahko ljubljanski klub K4, ki mu je po letih tavanja uspelo ponovno zablesteti in z vrhunskim programom zbuditi underground elektronsko sceno, ki trenutno povsod na zahodu doživlja bum. V K4 lahko gledamo izvajalce, ki polnijo pomembne svetovne klube, skupaj z domačimi producenti, ki so jim po kvaliteti vse bližji, publike pa je vse več. Ker pa denar še ne priteka tako hitro, kot bi vlagatelji radi, se že po nekaj mesecih pojavljajo interesi, da bi se spremenile programske smernice kluba, ki utegne postati še en KMŠ; študentska pivnica, v kateri bo lahko blestel Jan Plestenjak. (op.: dogajanje v ozadju K4 navajam zelo površno, kajti ne vem točno kako se stvari razpletajo, se mi pa zdi dober primer nečesa, kar se dogaja zelo pogosto po vsej državi). Slovenija ima na vseh področjih vrhunske posameznike in organizacije, ki blestijo na svetovni ravni, ne zna pa izkoristiti njihovega potenciala za ustvarjanje boljših pogojev doma.
Vsekakor pa obstajajo panoge, tako v umetnosti kot zunaj nje, ki nikoli ne bodo donosne, imajo pa pozitivne učinke na drugih področjih, posredno tudi na uspeh drugih ekonomskih panog. A je že kdo slišal za soft power?



...........................................................



Očitek umetniku, da prejema denar za svoj hobi, zveni zelo na mestu in se z njim večina najbrž strinja. Rad pa bi stvar obrnil in izrekel očitek državi, da pogosto iz poklicev dela hobije. Pustimo umetnike. Koliko ljudi je v zadnjih letih zaključilo študij, in so se morali sprijazniti, da bo njihovo pridobljeno strokovno znanje služilo le opravljanju hobija? Koliko ljudi je študiralo in vlagalo ogromno truda v nekaj, kar se je pred leti smatralo za donosno in torej spoštovanja vredno, sedaj pa sedijo v čakalnici Zavoda za zaposlovanje skupaj s stotinami nezaposlenih ekonomistov, pravnikov in arhitektov, katerih diplome kar naenkrat ne delujejo več tako prepričljivo. Zato bodite pazljivi, kako vrednotite delo drugih, kajti morda boste vi kmalu na seznamu "parazitov". Na tem mestu si privoščimo malo introspekcije in se vprašajmo: kaj pa moje delo pravzaprav prispeva k skupnemu dobremu? Koliko je moje početje v službi dejansko vredno? Od kje prihaja moja plača? V kolikšni meri je firma, v kateri delam, odvisna od države? Koliko je zares vredno to, kar ljudem prodajam? Je na trgu res tako velika potreba po mojih uslugah? Ali odlično plačani marketingarji glede na pomoči potrebne pesnike opravljajo kakšno bistveno boljšo funkcijo, zato ker njihovi slogani prodajajo telefone? Ali nas je kdo vprašal, če si želimo gledati njihove slogane na jumbo plakatih? Koliko drugih državljanov bi še lahko vrgli v koš z umetniki; v koš ljudi, ki počnejo nepomembne in nezanimive stvari, ki državo veliko stanejo?

Dejstvo, da vaše službe ne bi opravljali kot hobi, še ne pomeni, da je vaše delo bolj koristno. In če lahko od svojega znanja in dela živite, medtem ko drugi ne morejo, je to tudi zaradi spleta okoliščin, in ne samo vaše marljivosti. Če bi veter malo drugače zapihal, bi bili morda vi prvi, ki bi se drli pred parlamentom. Beseda parazit je lahko zelo nevarna in se hitro zlorabi. Kdo izmed nas jo ima zares pravico uporabljati? Zato bi bilo morda dobro k tej temi pristopiti z malo več strpnosti in posluha, tudi če smo še tako prepričani v svoj prav. Že zdaj imam pogosto občutek, da živim v državi, ki ji je večina njenih prebivalcev odveč.








9 comments:

  1. Meni se zdi skrajno žalostno, kakšen odnos ima država do kulture. Da tržna uspešnost ni merilo kvalitete (še posebej ne pri glasbi in ostalih umetnosti) dokazuje naprimer tudi dejstvo, da kvalitetne npr. jazz plošče izhajajo v nakladah 150-500 komadov, od katerih se polovico pošlje v tujino, druge polovice pa nikakor ne uspe prodati. Ne ker bi bile slabe - vendar takšna glasba pač ni pop.

    ReplyDelete
  2. no, vidim, da nekdo ni do konca prebral tega, kar komentira. plestenjak je samo rekel, da ni prav, da nekateri toliko tarnajo čez to državo, sami pa nikoli niso nič ustvarili oz. so denar vedno vlekli samo od države - kar je čisto res. v slovenski kulturi je žal veliko takih, ki konstantno neki težijo in jokajo, hkrati pa so 100% prisesani na državne joške in niso sposobni nardit enga normalnega komericalnega projekta...načeloma zato, ker so oni prevzvišeni in nad ostalim svetom in si s takimi stvarmi že ne bodo mazali rok ter kvarili svojega wannabe elitističnega umetniškega renomeja - pri tem, da je dosti takih med njimi, ki se jim sanja ne, kaj je to dobra umetnost in ki niso sposobni nardit enega pravega avtorskega izdelka.

    glede plestenjaka pa toliko: omenjeni projekti so vsi čisto komericalni - koncerti v raznih dvoranah se plačajo, plača se najem, ozvočenje, itd. itd., zadeve se pokrivajo s prodajo kart. Koliko koncertov je imel, ve samo on sam, samo dejstvo je, da je veliko koncertiral, bil uspešen, imel razprodane dvorane ter temu primerno zaslužil - tukaj država nima kaj dosti. Pač, ima žilico za zelo širok okus. Poleg tega je on tudi veliko delal v tujini in to s hudimi profesionalci, tako da če kdo ve, kaj pomeni delat kvalitetne projekte, je to definitivno on.

    Poleg tega on ni nikjer omenjal, da je komercialen uspeh tudi merilo za umetniškost nekega izdelka.

    Žal je pri nas tako, da kulturniki zelo radi tarnajo, kaj je vse skupaj slabo, kako noben ne razume njihove ustvarjalnosti, kako država nima posluha, kako ljudje ne razumejo njihovih pesmi, knjih, slik filmov in skratka so vse samo drugi krivi, da njim ne uspe v življenju.

    Plestenjakov poziv je poziv k ustvarjalnosti: ali si kulturnik upa narediti nekaj izven lastnih okvirov in skočiti tudi na pravi trg, kjer se bije bitka za preživetje vsak dan sproti in kjer tvoje preference ne igrajo neke hude vloge, ampak je pomembno samo to, kako te drugi sprejmejo?


    Problem slovenske kulture ni toliko v mačehovstvu države in neposlušni ter neizobraženi publiki ter skvarjeni družbi, temveč v enostavnem dejstvu, da pri nas kulturnik že od vsega štarta pod samoumevno smatra, da je dolžnost države, da ga bo držala pokonci ter večno pestvovala v materinskem naročju, ga dojila, itd. - in to govorim iz izkušenj...dolgoletnih izkušenj.

    Ko bodo kulturniki začeli razmišljati podjetniško in bodo na državo naslavljali apele, kako pomagati kulturnikom pri njihovem komercialnem uspehu, takrat se bodo stvari začele spreminjati...do takrat pa bo tako kot zdej.

    Si zamišljate, da bi po zgledu mladih podjetnikov, ustanavljali kulturniške inkubatorje za bodoče uspeše glasbenike, umetnike itd.?

    ReplyDelete
  3. ko bodo kulturniki začeli razmišljati podjetniško, potem bo konec s kulturo in umetnostjo. sploh pa si omenjeni gospod pop umetnik na veliko sposoja ideje v tujini (vzame npr. italijansko melodijo in v njo stlači slovenščino, zato pa vse skupaj zveni tako hecno - veliko izrečenih zlogov v kratkih intervalih).

    ReplyDelete
  4. This comment has been removed by the author.

    ReplyDelete
  5. @umarija

    Paradoksalnost tvojega komentarja se začenja že v prvem stavku, saj se veliko bolj nanaša nate, kot pa na pisca tega bloga. Ampak dobro. Poskušal bom razčistiti nekaj pojmovnih in praktičnih stvari, ki se povezujejo v kritiki "parazitskih umetnikov". To so: kdo so umetniki in kaj naj bi počeli, kakšno vlogo ima tržni uspeh pri oceni kvalitete in "umetniškosti" (lepši izraz je umetniški vrednosti), kaj je dejansko država in zakaj naj podpira umetnost. (Prosim, da mnenje neusmiljeno kritizirate in mi pokažete, kje se motim. Kritika je nujen mehanizem za konstruktivno debato.)

    Kdo so torej umetniki? To vprašanje je neizogibno povezano z vprašanjem kaj dejansko je umetnost. In ob tem vprašanju se vsak, ki poskuša kaj povedati, sooča z napadi iz vseh strani, češ, da generalne definicije umetnosti ni mogoče podati. Ampak vseeno. Moje mnenje je, da je osnovna karakteristika umetnosti projekcija subjektivnega doživetja iz umetnika na opazovalca, na način, ki je umetniku lasten in izvira iz njegove osebnosti brez zunanjih pritiskov. Zakaj konformizem in tržna uspešnost ni ekvivalentna umetniški kvaliteti? Da nakažem odgovor naj naštejem nekaj imen. Vincent van Gogh, Edgar Allan Poe, Franz Kafka, Keats, Schubert… Vsi našteti imajo skupni dve lastnosti. Umrli so kot popolni neznanci brez posebnega umetniškega uspeha, po njihovi smrti pa cenimo njihova dela kot ene največjih umetnin. Da se izognem potencialnim ugovorom, vsekakor ne namigujem, da so vsi, ki so uspešni pri širši množici manjvredni umetniki (en primer izjemno uspešnega dobrega umetnika je Keith Jarrett) in obratno. Moj argument je preprosto to, da če te obožuje široka množica ne pomeni, da je tvoje delo kvalitetno ali da ima kakršnokoli "umetniškost". To pišem predvsem zaradi tvojih trditev v drugem odstavku in direktne kontradikcije, ki je v vrstici o Janu Plestenjaku takoj za njim. In glede tistega menim, da nimaš prav, ker se iz podtona odgovora da razbrati rahlo vzvišen odnos do tistih, ki črpajo denar davkoplačevalcev.

    Umetnik se ob ustvarjanju najprej vpraša kaj je tisto subjektivno izkustvo, ki je dovolj močno, da ga izrazi in kako ga bo izrazil. Šele nato, pogojno, pa pomisli, kaj bo na to rekel trg. Tisti, katerim je zagotavljanje ponudbe za povpraševanje potreb na trgu glavni cilj pa prej spadajo v kategorijo zabavljačev. Moderna komerciala se zato z razlogom imenuje entertainment industry. In to ima samo po sebi zelo malo zveze z kulturo in umetnostjo. Komercialist je za umetnika slabšalna oznaka. Grum je v Dogodku v mestu Gogi napisal, da je največja žaljivka za umetnika uradnik. Komercialist je verjetno nekje blizu. Tržno usmerjena umetnost je skoraj logična kontradikcija, največ kar je lahko tržni uspeh za umetnost je stranski produkt, primarno pa je sporočilo. Takšni odgovori nakazujejo na skoraj zaskrbljujoče dejstvo, namreč, da se je kapitalistična mentaliteta infiltrirala v vsa področja življenja. Medtem ko je za nekatera področja to lahko dobro (nisem komunist), je za druga, kot je na primer estetika in kultura, to lahko slabo in potencialno usodno.

    ...more to come

    ReplyDelete
  6. Druga pojmovna zmeda je po mojem mnenju enačenje vlade z državo. Država je neka širša zakonodajna, socialna entiteta, ki ima gotovo svoje napake, toda kolikor vem jaz (spet je zelo mogoče, da se motim) ampak se ni protestiralo proti državi per se. Protestiralo se je proti vladi, ki je imela vedno bolj očitne karakteristike samodržca. Vsaka vlada ima paradoksalno nalogo, da skozi financiranje umetnikov potencialno izpodbija lastno moč. Epicentri upora so v veliko primerih umetniki, ki so običajno najbolj senzibilni za prikrito opresijo in nepravico, ki se lahko pojavi.

    Toda karakteristika dobre države je po mojem mnenju, da tak potencialni odpor proti sebi brezpogojno podpira. Zakaj? Dva najvidnejša zagovornika odprte družbe Mill in Popper sta enotna v odgovoru. Odprta družba omogoča kritično presojo in omogoča napredek ter, kot bi dodal Mill, iskanje resnice. Država, ki v družbi onemogoča odprt dialog je despotska in paternalistična. Moj dodatek k temu je, da v kolikor država ne omogoča razvoja odprtega dialoga potem je ta država enak despot. Ravno subvencije umetnikom vseh vrst (čeprav gotovo ne zgolj njim) so ena izmed sil, ki to omogoča.

    Mogoče je to vse skupaj prevelik slavospev umetnikom in kulturi. Mogoče pa tudi ne. Vsekakor obstaja kvazielita in še kup drugih problemov tudi med kulturniki. Ampak se mi to zdi manjši problem kot neke druge stvari.
    Namesto zaključka, misel Bertranda Russella, ki povzema mojo glavno idejo:

    "In a mechanistic civilization, there is grave danger of a crude utilitarianism, which sacrifices the whole aesthetic side of life to what is called ‘efficiency.’ - "Education and the Good Life"

    ReplyDelete
  7. A kdo od vas sploh razume osnove ekonomije?

    In res ste preveč obremenjeni s tem, kaj je umetniško in kaj ne. K sreči nobenemu od vas ni treba skrbeti za lastno materijalno preživetje, to se lepo vidi z attitudea. Ko boste morali sami zase poskrbeti, si sami ustvariti plačo itd., boste verjetno drugače razmišljali.

    Je pa res zanimivo, kako zelo zbode nekoga, ki ni ekonomsko ozaveščen, pripomba, da naj o tem začne razmišljati.

    ReplyDelete
  8. Ah ja. Spet moram spomnit na prvi stavek mojega zgornjega komentarja. Očitno nisi dovolj natančno prebral/a mojega zgornjega komentarja ali pa nisem dovolj jasno napisal. Zavoljo argumenta bom predpostavil, da je krivda moja in poskušal stvari razjasniti.

    Osnovna ideja mojega spisa je bil zagovor teze, da je umetnost inherentno nekompatibilna z tržnim pristopom, ali, drugače, da tvoje »osnove ekonomije« ne bi smele imeti vpliva ustvarjalne vzgibe umetnikov in na njihovo umetnost. Umetnost ni nek arbitrarni produkt, ki naj bi se podrejal povpraševanju na trgu, ker pogosto umetnost predstavlja kontra tendenco splošnemu mišljenju, ki mogoče sprva ni sprejeto lahko prerase v neko širše sporočilo (za ilustracijo tega je dovolj pogled v zgodovino prejšnjega stoletja.. Tudi v Sloveniji je bil ta trend izjemno izrazit v letih, ki so vodila do osamosvojitve.). Če se poskušam izraziti še malo enostavneje: umetnost ni tržni produkt!

    In zdaj še nekaj o tvojih besedah. Kdo si, da praviš, s čim so preveč obremenjeni umetniki (sam namreč nisem umetnik, sem samo razumen)? Rahlo nenavadno je trditi, da se umetniki preveč ubadajo z tem, kaj je umetniško, ker je narediti umetniško cilj njihovega dela. Nihče ne pravi, da se moraš s tem ubadati tudi ti. Kot je N'Toko primerno napisal, te nihče ne sili niti, da se ukvarjaš z umetnostjo, niti, da ti je všeč. Ampak iz tega, da ti in peščica drugih ljudi ne mara umetnosti, nikakor ne sledi, da je podpiranje umetnikov iz strani države neupravičeno. Takšna trditev bi bila precej infantilna (zaradi razlogov, ki jih je že zelo dobro povzel pisec bloga v Pop kultura I in II). Vsekakor bi bilo super, da v kolikor misliš, da je tvoje prepričanje utemeljeno, za njih postaviš tudi kakšne argumente in mi poveš, zakaj moji argumenti ne stojijo, ne pa, da trosiš izjave v smislu: sej boste še videli vi, ko bo treba kruh kupit pa elektriko plačat. Spet tukaj velja to, kar sem napisal pred prejšnjo povedjo.

    In za konec še o tvoji zadnji vrstici. Seveda je v središču veličastna inferenca, da sem "ekonomsko neozaveščen". Moram priznati, da mi je ta trditev precej zabavna :). Predstavlja namreč deduktivni sklep tipa: kdor se ne strinja z mojim dojemanjem ekonomije je neozaveščen, on se ne strinja, torej je neozaveščen…. No, če ti pomaga boljše spat… Če mi hočeš res pokazat, da se motim mi prosim povej kakšno konkretno osnovo ekonomije, ki je jaz naj ne bi poznal, in kako ta osnova kontradiktira to, kar sem napisal. Preprosto mi povej kje se motim, če želiš imeti kaj kredibilnosti. In hkrati priporočam, da pogooglaš, kaj je logična zmota "ad hominem". Zna biti koristno.

    ReplyDelete
  9. Etre et ... zelo, zelo dobro si napisal. Kapo dol. In seveda kapo dol pred izvornim blogom, oziroma njegovim avtorjem.
    Če bi vsak želel izbrisat in ukinit to česar ne razume, ne potrebuje, noče, ne mara, pa naj bo to kultura, urejanje hudournikov ali pa socialne službe, ... Ob skrajni izpeljavi, bi nam ostalo kaj malo in večina bi lačnih in bosih v gulagih tolkla kamenje.
    Sama recimo ne maram nogometa in nisem športna navdušenka. Dveh minut skupaj nisem spremljala nobenega športnega dogodka. Kar se mene tiče, lahko gladko ukinemo denar za šport in v športu se suka gooore denarja in subvencij in še in še.
    Toliko za ilustracijo, četudi seveda nalašč prignano do absurda, toliko, da je poanta bolj jasna.
    Sem pa po drugi strani redna uživalka umetniških dogodkov vseh vrst, tudi bolj hermetičnih z manj gledalci, poslušalci, ... . Zahtevam, da mi jih država omogoči, saj plačujem davke tudi za tovrstno duhovno hrano.

    ReplyDelete