Pop kultura

Ok, pa začnimo pri začetku. V pisanje tega spisa so me pahnile nedavne izjave Jana Plestenjaka o aktualnem dogajanju v slovenskem družbenem in kulturnem prostoru (njegov intervju za RTV Slovenija si lahko preberete tukaj). Predvsem so mi v oči skočile besede, ki jih je Jan namenil vstajniškemu gibanju: "Med protestniki nisem videl skoraj nobenega kulturnika, ki je bil v svoji karieri odvisen izključno od sebe. Ko pa vidim na prostestih ljudi, ki so s kulturnega ministrstva dobivali na leto 300.000 evrov ali več, se mi zdi pa malo neokusno in si rečem: Odklopite se z dude, fantje, in plavajte – naredite nekaj, kar bo ljudem všeč, da boste zaslužili. In ne igrajte velikih umetnikov, ki jih nihče ne razume, davkoplačevalci pa plačujemo. Ko vidim na protestih take ljudi, me zaskrbi". Kar nas tukaj zanima seveda ni Jan Plestenjak in njegovo lukenj polno razmišljanje, pač pa dejstvo, da bi mu velik del Slovencev, predvsem pa politikov, z največjim veseljem prikimalo. V končni fazi je v pismu umetniškemu triu Janez Janša isto stvar pred kratkim povedal sam minister za kulturo, Žiga Turk: "Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt". Nikakor ni moj namen tukaj zagovarjati vseh umetnikov v Sloveniji, ampak mi je omenjeno stališče zanimivo zato, ker v tako poenostavljeni obliki strne neoliberalistično miselnost. V očeh neoliberalne države je Jan Plestenjak eden redkih slovenskih umetnikov, ki je v življenju kaj dosegel, kajti od svoje glasbe lahko dobro živi. Vsi drugi, ki se s svojo umetnostjo ne morejo preživljati, so paraziti. Njegov finančni uspeh ga postavi kot moralno avtoriteto drugim umetnikom, kot so Andrej Rozman-Roza, Iztok Mlakar, Jani Kovačič itd., ki so "prisesani na dudo", sedaj pa stokajo, ko ni več mleka. V svetu neoliberalizma, kjer je denar edino merilo uspeha, je Jan Plestenjak največji slovenski umetnik, kajti ustvarja nekaj, za kar so ljudje pripravljeni plačati.

O resničnem viru Plestenjakovega finančnega uspeha, njegove "priljubljenosti" in aktualnosti bi lahko razpredali na dolgo in široko, vendar je to morda tema za kak drug dan. Tokrat bi se predvsem posvetil našim merilom za uspeh. O glasbi govorim zgolj zato, ker mi je ta blizu in se bolje spoznam na konkretne primere, vendar bi z lahkoto vse te pojave preslikali tudi na druga področja. 

Kaj določa uspeh? Popravite me, če se motim, vendar se mi zdi, da se v letu 2013 vrednost nekega početja računa po zelo preprosti formuli:  Če z nečim služite denar, je to početje gotovo dobro. In če ga s svojim početjem več trošite, potem je to slabo. Prevedeno v glasbo: če je veliko ljudem s kupno močjo všeč, potem je dobra. Poglejte, nič nimam proti uspešnim pop glasbenikom in ne zanima me, koliko zaslužijo. Problem imam takrat, ko ti postanejo kriterij za uspeh vseh ostalih. Ali ti lahko denar kupi tudi osebno integriteto, in ali lahko da vrednost tudi tvojemu delu? Ali bi bilo za Slovenijo bolje, če bi se vsi glasbeniki zgledovali po Janu Plestenjaku? Ali je dovolj biti všečen? Ali je trg res tisti, ki ve, kaj je najbolje za ljudi? Ali je to tisto, čemur pravimo demokracija? Če ste prikimali Janu, potem so to vprašanja, na katere bi si morali poskusiti odgovoriti.

                                         ..............................................................

Pa vzemimo ta trg, ki danes o vsem odloča, pod drobnogled. Pravijo mi, da naj bi bil absolutno pravičen določevalec tega, kdo je priden in kdo len, kdo zna in kdo ne. Toda že na prvi pogled ti kriteriji delujejo neprepričjivo, kajti na trgu bo vedno pred konkurenco zmagal tisti, ki bo več ljudem všeč. Všečnost je gotovo pogoj za dobrega pop glasbenika, vsekakor pa pod kategorijo "všečno" ne bi mogli dati skoraj nobenega zgodovinsko pomembnega umetnika ali uma nasploh. To, da je en profesor všeč več ljudem kot drug, ga ne naredi bolj kompetentnega. Toda pravila pop kulture se selijo na vsa področja in življenje se spreminja v reality show, kjer zmaga tisti, ki si nabere največ "lajkov". To je praviloma bejba, ki premore najboljšo rit. Konkurenčnost na trgu ne ustvarja bolj kvalitetne ponudbe za potrošnike, pač pa vedno več pofla.  Ali si država res lahko privošči vso odgovornost do svojih državljanov zaupati trgu? Verjetno se vsi strinjamo, da sta starša dolžna otroku priskrbeti tri raznolike obroke na dan, kajti prepuščen samemu sebi bo jedel samo sladoled. In verjetno se strinjamo, da bosta, potem ko bo zbolel, za to kriva starša, ki ga nista pravilno hranila, ne pa otrok. Kdo je še videl primer, kjer bi starša rekla otroku: "No, zdaj pa imaš! Sva ti dajala na izbiro, kaj boš jedel, pa si vedno izbral sladoled! Zdaj se pa sam znajdi, kako se boš pozdravil, midva nimava nič pri tem!" 

Država je dom, ne pa supermarket. 

Pravila trga niso prišla iz neba. Povsem logično bi bilo, da so jih napisali tisti, ki so že v osnovi imeli denar in moč postati igralci na njem. Napisali so jih tako, kot je ustrezalo njim. Tako, da bodo vsem, ki niso sposobni biti igralci, enkrat za vselej rekli: "Jebite se, če ne morete tekmovat z nami, ste si sami krivi! Mi nismo odgovorni za vas!" Toda bolj ko stvari analiziram, bolj se mi dozdeva, da je ideja t.i. "self-made mana", torej človeka, ki je bil pri ustvarjanju svojega bogastva "odvisen zgolj od sebe", navaden mit. Nočem reči, da niso nekateri ljudje s svojimi spretnostmi prišli do uspeha, ampak da njihove spretnosti ne bi nič pomenile, če ne bi obstajale zunanje okoliščine, ki te spretnosti nagrajujejo. Trg pa nagrajuje zgolj tiste spretnosti, ki služijo kapitalu. 

Ves čas nam mečejo v obraz ameriški zgled Silicon Valley, ki naj bi pokazal kako trg omogoči posameznikom, da s pridnostjo in iznajdljivostjo iz nič ustvarimo miljarde dolarjev vredne korporacije. Kar pa zamolčijo je dejstvo, da je razvoj Silicon Valley rezultat dolgoletnega vlaganja v regijo iz strani države in univerze Stanford. Nastajajoče tehnološke firme so bile obilno sponzorirane in prejemale zelo vzpodbudne kredite leta pred informacijsko revolucijo, ki je brez teh sredstev najbrž ne bi bilo. In ves čas nam dajejo za zgled posameznike, ki so prišli iz dna in se povzpeli na vrh, češ da je na trgu vse možno. Prav gotovo ni nič nemogoče, tudi ženskega papeža smo že imeli, ampak ti primeri so tako redki in daleč narazen, da jih lahko primerjamo z zmagovalci loterije. Služijo le za vzdrževanje sanj ljudi iz nižjih slojev o tem, da bo nekoč tudi njim uspel veliki met, zato raje vidijo, da sistem ostane takšen, kot je. V 99% primerov pa uspe tistim ljudem, v katere se je veliko vložilo, in so imeli prave pogoje za uresničitev svojih potencialov. Teh pogojev si nihče ni "ustvaril sam". Hočem reči, da je za uspeh posameznika vedno potrebna za to primerna infrastruktura. Edina infrastruktura, v katero neoliberalna država vlaga pa je infrastruktura supermarketa, kjer so vsi, ki se ne bleščijo iz polic, pač izpadli iz igre. 

 ..............................................................

Prepričan sem, da se velik del bralcev sedaj poigrava z mislijo: "Poglej ga, tale N'toko je pa tud en od teh komunajzarskih kulturničkov, k ne bi nč delou pa vleku davkoplačevalski denar...takoj je prstavu svoj lonček!" In morda imate prav. Kdo pa sem jaz, da postavljam kriterije, kaj ima umetniško vrednost, in kaj ne? Samooklicani veliki umetnik! Fuj! Predpostavimo, da sem totalen gnoj od človeka in da govorim te stvari samo zato, ker hočem obdržati določene ugodnosti, ki jih država Slovenija nudi svojim umetnikom. Sam bom prvi priznal, da je v slovenski kulturi ogromno oportunizma, šelebajzarstva in lenobe (o tem sem na dolgo pisal v temu blogu). Precej umetnikov, ki že desetletje ali več niso ustvarili ničesar, uživa dobre plače v kaki kulturni instituciji. Fuj! Popolnoma se strinjam, da nas je najbrž zelo veliko parazitov in da smo (poleg študentov) vedno najglasnejši, ko se nam kak privilegij vzame. Slovenska kultura je potrebna prečiščenja in novih vizij, ravno tako kot parlament. Vaši pomisleki in vprašanja so torej povsem na mestu. Koliko umetnik dobi od države, kaj je s tem denarjem  naredil, kaj je preveč, kaj premalo in kako vse to nadzorovati? To so pomembna vprašanja. Država je na njih odgovorila z: "Vržimo jih vse na trg, pa da vidimo, kdo bo plaval in kdo ne..." in vi ste se najbrž strinjali. Ko pa to prevedemo v dejansko glasbo, bomo hitro ugotovili, da na trgu lahko "plavajo" le Plestenjak, Modrijani, četverica -in-ov, ter še kaka misica ali narodno zabavni ansabel, izbor s katerim se najbrž še tako ozkoslušni poslušalec ne bi strinjal. In večina jih ne "plava" zato, ker ste vi s svojim potrošniškim denarjem kupili njihove albume ali šli na njihove koncerte, pač pa zato, ker za enormne honorarje igrajo na otvoritvah supermarketov, na občinskih praznikih, veselicah in državnih sprejemih, ter so člani sveta SAZAS in IPF, kjer si nabijajo tarife in lobirajo zakone, s katerimi izsiljujejo vrtenje svoje glasbe na radijih. Plavajo torej znotraj infrastrukture, v katero je država zmetala ogromno denarja. Na koncu kroga boste lahko izračunali, da so "komercialno uspešni" glasbeniki dobili bistveno več vašega davkoplačevalskega denarja, kot tisti "ki jih noben ne razume". In točno to je osnovna forma neoliberalizma. Jezus jo je lepo povzel v stavku: "Kdor namreč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo še to, kar ima." (Mt 13,12). 

Kaj hočem povedati? Da niso tisti, ki govorijo kako so "v svoji karieri odvisni izključno od sebe" nič manjši paraziti od še tako lenega alter umetnika. Nasprotno; še kako so odvisni od zaščite politikov, finančnih lobijev, mafijskih združenj tipa SAZAS (ki mimogrede večino svojega bogastva služi tako, da ne izplačuje honorarjev tistim "lenim", "parazitskim" malim avtorjem) in nenazadnje tudi svojih družin. Tukaj vidim razliko med socialno in neoliberalno ureditvijo. V socialni državi naj bi bila ponujena neka zaščita državljanom, ki s svojo dejavnostjo ne ustvarjajo finančnih presežkov. Takšna ureditev gotovo pripelje tudi do zlorab, saj nekateri ljudje neupravičeno živijo na račun drugih, ki se morajo delu svojih presežkov odpovedati. V neoliberalni državi takšnih zlorab ne more biti, kajti takšna država nudi zaščito samo tistim, ki ustvarjajo finančne presežke. Je torej nekakšna socialna država za bogate. Zdi se mi, da smo se že navadili na to, da bogataši s prstom kažejo na najnižji sloj, češ da so preveč dobili zastonj in premalo delali. Če je to že res, in je del prebivalstva odvisen od države samo zaradi lastne lenobe, potem je prav tako res, da veliko bogatašev ni bogatih zaradi lastne marljivosti. Količina denarja, ki jo je leni del nižjega sloja "neupravičeno" dobil pa je precej neznatna v primerjavi s količino, ki si ga je prilastil leni del bogatašev, se vam ne zdi? Kot glasbenik lahko rečem, da mi gre samo ena stvar bolj na kurac kot alternativci, ki jamrajo o svoji ogroženosti, in to so pop zvezdniki, ki jamrajo o svoji ogroženosti.

Vendar ne ostanimo pri kulturni industriji, ki je tukaj še najmanj pomembna (debata o problematiki slovenske kulture je 100x prenapihnjena, saj celoten proračun za kulturo znaša nekaj Audijev in državnih sprejemov...kdor misli da so jim davkoplačevalski denar požrli kulturniki, naj še malo pogleda številke). Tudi če ste zdravnik, znanstvenik, profesor na univerzi ali vzgojitelj v vrtcu, se od vas zdaj pričakuje, da boste šli na trg. Da boste postali Plestenjak in nekako "plavali". "Kaj to neki zabušavate in filozofirate v vaših laboratorijih in predavalnicah, dejte počet nekaj, kar bo ljudem všeč!" Rezultati tega so še kako vidni. Vse odgovorne položaje v državi zasedajo klovni, ki niso tam zaradi njihove usposobljenosti, ampak zaradi njihovega družinskega/političnega/finančnega ozadja. Tako kot so se vrhunski glasbeniki Slovenskega Simfoničnega Orkestra znašli v ponižujočem položajo, kjer podpirajo Plestenjakovo fušanje, so se tudi strokovnjaki iz drugih področjih znašli pod taktiriko raznih povzpetnikov, in sedaj le še čakajo, da jih bodo zamenjali z drugimi kadri pravih barv. Kdor je imel kanček razuma, je spokal kovčke in šel delat nekam, kjer je bolj cenjena njegova strokovnost kot pa njegova sposobnost plavanja.

Kako je pravzaprav sploh možno, da ljudje toleriramo takšno ureditev? Preprosto. Neoliberalizem pri življenju ohranja globoka podzavestna travma vseh ljudi, da nekje na svetu nekdo nekaj dobiva zastonj, mi pa ne. Nekje je nek beden režiser dobil sredstva za še en grozen slovenski film, neki stari pozabljeni pisatelj se masti z denarjem iz kulturnega proračuna, nek romski tatič dobiva socialno pomoč, neka mama, ki ne zna uporabljati kontracepcije za svojih deset otrok prejema dodatke, nek džanki je upravičen do zastonj zdravniškega pregleda... Ta misel nas tako razjeda, da revni ljudje lažje prenašajo revščino v upanju da bodo nekoč postali bogati in ne bodo rabili deliti svojega (še neobstoječega) bogastva, bogataši pa se kljub vsej finančni preskrbljenosti počutijo kot žrtve raznih "parazitov".  

...........................................................

Če Plestenjaka "zelo skrbi", ko na protestih vidi takšne preplačane umetnike kot so Roza, Mlakar, Kovačič itd..., potem mene zelo skrbi, ko vidim toliko Jan Plestenjakov v našem parlamentu, na čelu državnih institucij, bank in podjetij. Toliko ljudi, ki se imajo za uspešne zgolj zato, ker so zadeli na vseh loterijah v življenju: rodili so se kot beli, heteroseksualni moški, z estetsko pravilnimi potezami in vplivnimi starši, povrh vsega pa z nepotešljivo lakoto po denarju in brez kančka načelnosti. Neoliberalizem nadobudnim umetnikom za zgled torej postavlja Plestenjaka, bodočim politikom Boruta Pahorja, mladim poslovnežem pa Janka Medija...Lepi, uspešni beli moški, ki so všeč "navadnim ljudem". Moški, ki jim je v življenju nekaj uspelo. Najbrž se ne bi toliko ukvarjal z njimi, če ne bi ti ljudje začeli moralizirati. Resnično pa sem alergičen na njihove vzvišene pridige o tem, kako so "bili v svoji karieri odvisni izključno od sebe". Nič bolj niste zaslužni za svoje bogastvo kot je kakšen LOL-cat zaslužen za število klikov na njegov Youtube posnetek. Rodili ste se na pravem mestu ob pravem času pravim staršem, in to je vse.